Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Izobrazevalni-Sistem-Vzgoja-Otrok

Izobraževalni sistem petek, 3. junij 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Tokrat sem se odločil, da se malce dotaknem izobraževalnega sistema, pa ne samo našega ampak nasploh šolskega sistema in vzgoje otrok v naši družbi. Za ostale težko govorim, vendar, ko v določenem obdobju zrelosti prideš do neke stopnje osebnega razvoja in pogledaš nazaj kaj si se učil v letih, ko je naše dojemanje na višku zmogljivosti, se vprašaš ali je to res vse kar lahko naša družba ponudi in preda naslednji generaciji. Osnovni postulati na čemur temelji izobraževalni sistem, bi lahko bili sledeči: 1. Resnica prihaja iz strani avtoritete. 2. Inteligenca pomeni, da si sposoben pomniti in ponavljati. 3. Točno pomnjenje in ponavljanje se nagrajuje. 4. Kakršenkoli odmik ali nestrinjanje, se ne tolerira. V naši družbi smo torej sklenili, da je pomen, namen in vloga vzgoje v glavnem samo predajati znanje. Znanje, ki se je v preteklosti nakopičilo v neki družini, plemenu, skupnosti, narodu itd. Bore malo pa se ukvarjamo z modrostjo, ki bi po neki definiciji lahko bila uporabljeno znanje. Seveda v imenu modrosti vsekakor ne gre zapostavljati znanja in obratno. Ti dve stvari bi po mojem mnenju morali hoditi z roko v roki. Pa se zopet ponuja izrek, da rabiš veliko znanja, če hočeš narediti atomsko bombo in veliko modrosti, da tega ne narediš. V naši družbi otroke pretežno učimo kaj naj mislijo in ne kako naj razmišljajo. Ko otrokom posredujemo znanje, jim dopovedujemo, kaj naj si pri tem mislijo oz. kako bi mi radi, da dojemajo resnico. Če pa bi otrokom hoteli dajati modrost, bi jih morali bolj spodbujati kako naj pridejo do svoje lastne resnice. Še vedno se spomnim kako smo v šoli analizirali kakšnega slovenskega pesnika in učitelj je zahteval točno določen pomen, ki naj bi ga pesnik želel izpostaviti z določeno metaforo. Kaj pa, če je pesnik resnično želel povedati nekaj drugega, pa mogoče v dosledni indoktrinaciji takratni sistem tega ni podpiral? Če se dobro poglobiš, ugotoviš, da konec koncev sploh ni važno. Kar je očitno v tem sistemu pomembno je, da se naučiš, kar ti avtoriteta zapove. V kolikor bi otroke učili kritičnega razmišljanja, bi lahko kaj kmalu razvili svoje lastno mišljenje in bi obrnili hrbet moralnim in vsem drugim merilom družbe in vzgojiteljev, kot tudi njihovemu načinu življenja na splošno. Da bi zaščititi svoj način življenja smo vzpostavili vzgojni sistem utemeljen na razvijanju otrokovega pomnjenja, ponavljanja in sledenja in ne otrokovih takšnih ali drugačnih veščin in sposobnosti. Kdorkoli je sposoben vsaj malo odpreti oči lahko opazi, da je npr. zgodovina, ki se jo učimo v šolah pisana tako, da odgovarja trenutnemu sistemu. Sleherni poskus, da bi razširili zgodovinsko znanje si prisluži oznako revizionista (nekoga, ki hoče brskati po zgodovini in jo spreminjati). Vedno me je zanimalo zakaj je tako pomembno, da smo se kot otroci morali naučiti vse kraje in datume bitk in kakšno pomembno sporočilo naj bi to bilo za evolucijo in razvoj naše vrste. Po mojem mnenju bi svoje najmlajše morali učiti kritičnega in logičnega razmišljanja, reševanja problemov, ustvarjanja in uporabljanja lastne intuicije, namesto da jih pitamo z dejstvi, ki morda sploh niso resnična ali pa so že izpeta, z množico nekih pravil in puhlimi modrostmi družbe, ki je že pokazala svoje rezultate. Vse kar učimo svoje otroke bi moralo izhajati iz treh temeljnih načel: zavesti, poštenja in odgovornosti. Če omenim samo en primer iz zgodovine, npr. o odvrženih atomskih bombah na Hirošimo in Nagasaki in bi primerjali kaj Japonski učni sistem o tem uči otroke v šolah in kaj učijo otroke o tem zgodovinskem dogodku v ZDA, bi kaj kmalu lahko razumeli, da se tukaj ne uči zgodovina ampak politika ter da so podane vsebine pristranske. Zgodovina naj bi bila natančno podano poročilo o tem, kaj se je v resnici zgodilo, politika pa je vselej zgolj stališče družbenega sistema. Torej, če bi konkretno povzeli samo ta primer bi to lahko naredili tudi malo drugače. Otrokom bi učitelji natanko opisali vsa dejstva in podrobnosti, ki so pripeljali do tega dogodka in navedli poglede obeh strani, saj bi se zavedali, da se na vsako stvar gleda iz dveh koncev. Potem od otrok ne bi zahtevali, da si vse to, za dobro oceno, na pamet zapomnijo, temveč bi jih postavili pred izziv, kako bi sami rešili problem s katerim so se soočili v tistem času. Če bi otrokom dovolili, da kritično pretresejo našo preteklost kot del njihove vzgoje, bi tvegali, da se ne bi strinjali s tem, kako smo v preteklosti ravnali. S tem bi seveda izpodbijali avtoriteto sistema. Vendar, kljub vsemu, če bi naš vzgojni sistem gledal na otroke kot na duše, ki so se utelesile v snovno telo in jih ne bi podcenjevali temveč imeli za sebi enakovredne, bi bila stvar čisto drugačna. Kot zanimivost ali pa kot žalostna resnica… Letošnji kandidat za ameriškega predsednika, Ben Carson, je izpostavil pereč problem šolskega izobraževalnega sistema v ZDA, katerega kriteriji znanja se iz leta v leto znižujejo. Izpostavil je, da dvomi, da bi današnji srednješolci lahko opravili test znanja zaključka osnovne šole izpred 200 let. Nadaljeval je, da je očitno sistem načrtno usmerjen v ozko in nekvalitetno izobrazbo, ker so le taki ljudje lažje vodljivi. Prihodnost je v rokah mladih, radi rečemo, pa vendar se vrtimo v krogu in popotnico jim dajemo mi vsi. In, če se ozremo malo naokoli na današnjo mladino pri nas, ki jim trenutni sistem niti delovnih mest več ne zagotavlja, vzgojeni pa so v prepričanju »pridno sledi in se uči, da boš dobil dobro službo«, bi rekel, da so v pretežni meri izgubljeni ali vsaj zmedeni. Vse več visoko izobraženega kadra je primorano sprejeti nižje rangirano delovno mesto, samo zato da ima službo in da lahko nekako preživi. Uporabite vaše lastno kritično razmišljanje. Peter Veselič Vir: www.mychi.si Komentarji (0) www.pozitivke.net