Kaj bomo namesto Škocjanskih jam uvrstili na Unescov seznam?
petek, 29. januar 2010 @ 05:02 CET
Uporabnik: Sonce
Slovenci smo se upravičeno zdrznili, da bi lahko prišlo do izbrisa Škocjanskih jam s prestižnega seznama svetovne dediščine zaradi nespametne okoljske politike. A poznamo še druge kratkovidnosti (svetovnih) voditeljev, recimo njihove neverjetne sposobnosti zanikanja pravih vzrokov svetovne lakote.
Kmetijski minister Pogačnik je namreč 3.12. 2009 v oddaji Ljudje in zemlja dejal: »Treba se je zavedati izrečenega na FAO konferenci v Rimu o prehranski varnosti: do leta 2050 bo 3 millijarde več Zemljanov in potrebujemo čez milijardo ton več žit in 250 milijonov ton več mesa, če želimo preživeti – samo od zraka se seveda ne da živeti.«
Nekateri smo očitno prava svetovna čudesa, saj po desetletjih brez uživanja mesa še precej živahno migamo ... Zakaj ne bi zaprosili UNESCO, da namesto Škocjanskih jam na seznam uvrsti nas in bomo zasloveli kot država z največ »artefakti«? Ali pa morda celo nedotakljivo, slovensko sveto kravo?
Šalo na stran ... Poglejmo, kaj pravi naš Statistični urad: »Kljub povečani proizvodnji žit in zmanjšani količini domače porabe je z okrog 60% stopnja samooskrbe z žiti v Sloveniji še vedno nizka. V obdobju med letoma 2000 in 2008 je proizvodnja žit rahlo nihala.
Leta 2008 je dosegla približno 580.000 ton. Stopnja samooskrbe je zaradi zmanjšane domače porabe narasla v primerjavi s preteklim letom. Kljub temu, da je znašala 63,7%, je stopnja še vedno precej nizka. Delež domače porabe žit za prehrano je v celotnem obdobju predstavljal približno četrtino celotne domače porabe.«
Leta 2008 smo Slovenci porabili približno 910.000 ton žit, pridelali pa smo jih sami le 579.635 ton. Pri tem smo porabili za lastno prehrano le 241.200 ton, medtem ko so jih naše živali kot krmo pojedle 581.100 ton, kar je celo več, kot smo sami pridelali!
Podobno je z drugimi rastlinami, ki jih prav tako uporabljamo za živalsko krmo: »Stopnja samooskrbe pri živalskih proizvodih je v povprečju precej višja kot pri rastlinskih proizvodih, posebno nizka stopnja samooskrbe je v Sloveniji značilna za bilanco zelenjave.
V obdobju, za katerega so bile izdelane bilance proizvodnje in porabe kmetijskih pridelkov, sta najnižji stopnji samooskrbe izkazovali bilanci zelenjave in krompirja. Za zelenjavo je v letu 2008 znašala le 36%, za krompir pa 58%, ali za 12% manj kot leto prej.«
Ogromne količine koruze, pese, kolerabe, buč, ohrovta, korenja ipd. pridelujemo za krmo živali, zase pa kupujemo hrano, ki je zrasla na drugem koncu sveta in je na poti do našega krožnika izgubila večino svoje hranilne vrednosti, hkrati pa pridobila tudi do nekajkratno ceno.
Dlje kot hrana potuje, več je med kmetom in trgovcem posrednikov, ki morajo seveda vsi nekaj zaslužiti, na koncu pa to plača potrošnik. Neurja in suše uničujejo poljščine tudi drugod, zato so živila postala podobna borznemu blagu – so predmet preprodaje in špekulacij, v letih 2007 in 2008 njihove cene zelo narasle. Te cene veljajo za nakup hrane v tujini, za domače kmete pa seveda ne, kar je še dodaten razlog, da bi morali več narediti v smeri samooskrbnega pridelovanja.
V Sloveniji smo v letu 2008 pojedli približno 195.000 ton mesa, pri čemer smo ga sami vzredili nekaj več kot 177.000 ton. To pomeni, da je stopnja samooskrbe z mesom pri nas kar 91-odstotna in bi lahko bili torej povsem pomirjeni z dejstvom, da gojimo večji del rastlinja za krmo živalim, saj si potrošniki očitno želijo meso.
Težave se pojavijo ob preračunu porabe vode in pesticidov za pridelavo 1 kg mesa, koliko izpustov metana nastane v intenzivni živinoreji, koliko energije je potrebne za predelavo, pakiranje in distribucijo mesa … O vsem tem je bilo v zadnjem času že veliko govora, bistvo pa je v eni sami besedi, ki jo je skupna kmetijska politika EU (morda pomotoma?) zapisala v svojih reformah: naj pridelujemo tisto, kar si potrošniki dejansko želijo ali tisto kar POTREBUJEJO?
Potrošnik, prebudi se! Politiki se očitno ne bodo ...
Slovenci smo se upravičeno zdrznili, da bi lahko prišlo do izbrisa Škocjanskih jam s prestižnega seznama svetovne dediščine zaradi nespametne okoljske politike. A poznamo še druge kratkovidnosti (svetovnih) voditeljev, recimo njihove neverjetne sposobnosti zanikanja pravih vzrokov svetovne lakote.
