|
||||||
|
|||||||
Tako je, prišla sem do točke, da izbiram samo še iskrenost, v vseh odnosnih relacijah, torej tudi z vami, ki me zdaj berete.
Spet je tu december, ko že sama energija, zaradi vsesplošne skupne evforije, pripelje do več druženja, smeha in veselja. Zato se mu tudi reče veseli december, mar ne. Mene pa je to vedno po malem motilo. Čudila sem se, zakaj veselje ravno samo decembra? Zakaj ne bi bili v taki energiji kar skozi vse leto in bi se obdarjali predvsem z nasmehi, prijaznostjo in sočutjem.
Sem velik pristaš iskrenosti in pristnosti, medsebojne enakosti in povezanosti. Vsi smo krvavi pod kožo, radi rečemo in vsi imamo svojo zgodbo. Zakaj si jih ne bi podelili.
Ko si iskren in se to začuti, se v mnogo primerih tudi sogovornik odpre popolnoma iskreno. Sem odlična poslušalka, zato redko pride do tega, da sem vprašana zelo osebno vprašanje. In ko sem, najbolj iskreno odgovorim. Včasih koga celo zelo presenetim, a skupni imenovalec je, kot opažam, da nam je vsem v resnici takšen način najbolj všeč. Lahko se sprostimo. Lahko smo, to kar smo. To so momenti, ko se v odnosih čutimo in izražamo sočutje v zdravi meri, izražamo tudi sodelovanje in prijazne besede spodbud. Vidimo, da nismo sami v svoji izkušnji, da imajo drugi tudi podobne ali pač drugačne izkušnje, ki so tako lepe kot tudi pretresljive. Slišimo se in uvidimo, da ima res vsak svojo zgodbo. Vsak od nas ima svoje osebne, univerzalno unikatne izkušnje, ki niso samo prijetne.
In ker sem naslovila ta spis z iskrenostjo, vam povem svojo zgodbo, iskreno kot se da.
Če si iskren, še ne pomeni, da ti je prijetno razgaljati se vsem. Moj um mi je hitro prigovarjal, 'kot da koga zanima, kako se jaz počutim in moja zgodba, ljudje imajo svoje probleme'. In ravno to. Vsi samo tolažimo, spodbujamo, bodrimo kaj bi morali, kaj je prav, ne povemo pa svojih zgodb izkušenj, ki so nas morda pripeljale do določenega razumevanja in spoznanj.
Trenutno se je v moji družini zgodil velik preboj, ki je posvetil z veliko svetlobe in žari ter daje upanje na lepo, spokojno, umirjeno življenje, s polno razumevanja. Lahko pa si predstavljate, če sem omenila, da je posvetila svetloba, da je bila predhodno prisotna tudi tema.
Bilo je precej teme, ki se je prepletala iz manj v bolj intenzivno, kar zadnjih 12-13 let.
... O moj Bog, zdajle se mi je posvetilo in moram še to izpostavit, glede na to, da se res navdušujem nad astrologijo in je to razlog, da sem vključena v MyChi ekipo in me zato zdaj berete...
Astrološko in verjetno tudi numerološko je 12 zelo pomenljivo število. En pomen temu številu določa tudi planet Jupiter, ki dejansko, astronomsko opazovano, na 12-13 let preide celoten zodiakalni krog in takrat se vedno zgodijo neki preobrati in nov cikel 12-13 -ih let.
In kot bi odrezal na sekundo, je bilo tako tudi pri najinem sinu Gregorju.
S Petrom sva prvih 13 let imela ugodno življenje. Torej prvih 12 let Gregorjevega življenja je bilo zanj, lahko rečem, med in mleko. Bila sva dobro situirana, dober srednji razred, če se v materialnih normah klasificiram. Imel je vse, čeprav nismo bili nikdar razsipniški. Stalno smo se objemali, skupaj peli in se veliko smejali. Razširjena družina, prijatelji in znanci so govorili: »Grega je tako fejst fant, pa tako lepo vzgojen, nič ni serast, nič ne komplicira, lepo se obnaša..« Res, nobenih problemov. Osnovna šola... kot, da ni hodil, bil odličnjak, brez problema. Bil je vesel otrok, zelo vsestransko talentiran, simpatičen in karizmatičen, priljubljen tako med sošolcih kot pri učiteljih.
Potem pa se je pri njegovih 12-ih zgodila prelomnica, ko je sosedu, s katerega sinom se je družil, iz predala izmaknil nekaj denarja. Da ne bom dolgovezila, od takrat dalje se je naslednjih njegovih 12-13 let čedalje bolj prevešalo v temo in seveda, najinih let tudi. Začel je kaditi travo, v zadnjem času pa večkrat posegel tudi po kokainu. In živel je v temi, pa čeprav bi mnogi rekli, da trava ni tako škodljiva. Ne ni, če bi zrasla zunaj na rodovitni zemlji in ne bi bila škropljena s kemikalijami, predvsem pa genetsko modificirana in če bi jo samo sprobal, kot dosti najstnikov dandanes, ne pa zlorabljal, kot jo je on.
Bil je pravi 'roller coaster'. Šli smo čez mnogo res zoprnih izkušenj, od kraj, patološkega laganja, manipuliranja, psihologov, socialnih delavcev, pogovorov z razredničarji... Vedno je sodeloval in obenem govoril: »Lahko me vozite kamorkoli, meni gre čez eno uho notri, čez drugega ven. Ko se bom sam odločil, takrat bo pa drugače«.
Srednje šole mu ni uspelo naredit oz. nasprotno, ne da mu ni uspelo, ni ga zanimalo. Ni se želel truditi, preprosto je odkorakal iz drugega letnika oblikovne šole. Bila je borba, pa še kakšna. Poskusili smo vse. Nekaj je stalno delal, celo šel živet na svoje, pa se spet pokorno vrnil. Nazadnje je živel, seveda s prispevkom, v ločenem stanovanju naše hiše, imel je punco in imel je odlično službo praktično čez cesto. Kljub vsemu pa se je vrtel v krogu, stalno se je predajal omami in njegov edini smisel je bil kako bo prišel do trave in kako se ga bo zadel. Seveda je trpelo vse, tudi njegov odnos s punco.
Večkrat je rekel, da bi rad nehal, pa ne zmore, da je težko. Tudi poskušal je, celo zaradi punce. Jaz sem mu prigovarjala: »Žal, tako ti ne bo uspelo. Ne boš mogel nehati zaradi nekoga drugega. Če hočeš nehat, moraš to naredit samo zaradi sebe, ker se moraš imeti rad.«
Pa ni bil še čisto pripravljen, čeprav se je že zavedal, da je to njegova življenjska preizkušnja in da se mora spopasti sam s seboj, z odločitvijo izbire.
V njem se je kopičila čedalje večja jeza, predvsem do sebe, ki jo je začel izražati tako, da se je ob izbruhih znašal nad pohištvom, loputal z vrati in ni da ni...
Nekega dne pa izvemo, da že en teden ne hodi v službo. Preprosto, odkorakal je spet, kot že večkrat poprej.
Ko smo prišli do njega, ker se je spet zaprl pred svetom, je jasno razložil: »Ne morem več, nočem bit več tak, nočem več prizadet ljudi, ki me imajo najbolj radi. Vrtim se v krogu. Imam dobro službo, punco, stanovanje, pa nisem srečen, ker je stalno isto, ne vidim smisla, pol se ga pa zadanem, ker mi je vse brez veze. Ne razumem zakaj sem tak, kaj se mi dogaja v glavi. Rabim pomoč. Hočem spremembo tega okolja in vsega. Hočem v komuno, stran od vsega, od vas, od prijateljev...«. Tako nama je naznanil in smo šli spet v novo akcijo. Govorila sva mu: »Moraš pozabiti na preteklost in na vse kar si storil. Ne imej krivde in slabe vesti, žalosti ali jeze zaradi česarkoli iz svoje preteklosti. To je že bilo, to je mimo, ni več. Samo zdaj je pomemben in to kar se odločaš zdaj, za naprej. Midva ti nič ne zameriva. Bila je samo izkušnja. Resda taka, ki ni najbolj prijetna, pa vendar samo izkušnja in nič drugega. Dobro si se odločil, edino tako ti lahko uspe. Midva te imava rada in ti bova stala ob strani.« Prav neverjetno lahkoten in ljubeč je bil prehod in več kot očitno je bilo, da se je Grega res odločil, tokrat zase.
Iz te osebne izkušnje sem uvidela, kakšno težo nosi človek na sebi, če si ne zna odpustiti in se krivi za dejanja iz preteklosti. Tudi sama sebe sem mučila in iskala razloge, kaj smo delali narobe. Velikokrat tudi naletim na zgodbe ljudi, ki nosijo takšno in drugačno težo preteklosti do sebe ali drugih in se zaradi tega ne morejo osvoboditi in se sprostiti.
Naučiti se moramo, da je preteklost samo v naših glavah in samo mi imamo moč, da se odločimo, kaj bo v tem trenutku v naši glavi oz. mislih. Tukaj bom umestila lepo budistično zgodbo, kot prispodobo, ko menih dvigne prst in vpraša učence: »Kaj vas tare prav v tem trenutku? Vas zebe, ste lačni, vas kaj boli... ? Vsi odgovorijo: »Nič od tega, sedaj je vse v redu«. Menih odgovori: »Ne razumem, v čemu je potem problem«.
Torej osvoboditi se moramo nečesa, kar ne obstaja več.
Bila sem že prvič pri Gregu na obisku v komuni in iz njega dobesedno sije svetloba. Zadovoljen je, zopet tak, kot se ga spomnim, ko je bil še otrok, pol energije, humorja in prikupnosti. Všeč mu je tam in všeč si je sam. Ob slovesu mi je izročil tole prepognjenko, z napotkom naj pogledam doma, saj dobro ve, da me takšne zadeve ganejo do solz.
Vstopil je v nov 12-letni cikel Jupitra. Njegova lagna oz. asc pa je strelec, zato morda te cikle toliko bolj intenzivno doživlja. Kdo ve, kaj mu bo zdaj prinesel. Vsi trije pa smo zaradi tega meta in fizičnega prehoda zelo pozitivni, vidimo spet luč, vera se nam je povrnila.
Zdaj ste v grobem spoznali mojo zgodbo, na katero pa še vedno oz. vseeno gledam zgolj kot na izkušnjo v tokratni življenjski izbiri. Vsak je svoja duša. Gregova duša si je izbrala ravno naju za starša in skupaj se učimo in rastemo v boljše ljudi in pridobivamo nova, morda tudi naprednejša spoznanja.
Želim vam veseli december, s čim več iskrenosti in pristnih medsebojnih momentov. In ponesite decembrsko veselje tudi v novo leto, naj traja in traja, tudi če nam bo kdaj hudo. Pride pa gre, pa spet pride nekaj drugega, pa spet gre in tako dalje... z vedno več miru in osvoboditve od navezanosti.
Prisrčen pozdrav,
Mely
Vir: www.mychi.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Iskrenost-Osvobojenost
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
