Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Iskrenost-Neiskrenost-Pravilo

Iskrenost DA ali raje ne? nedelja, 18. februar 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Zadnje čase se sprašujem o tematiki iskrenosti. Tudi sama imam izredno rada iskrenost, ampak ne vem, če vem, kaj to zares pomeni? Mogoče si to predstavljam samo v okvirih, ki ustrezajo meni. V vsakem primeru pa ugotavljam, da ljudje na splošno težko prenašamo iskrenost in ne samo to, tudi zelo neiskreni smo. Sama imam dve pravili. Prvo, katerega sem upoštevala kot vodja, je, da pohvalo osebi vedno izrečeš ali napišeš javno, kritiko pa na štiri oči oz. osebno. Drugo pravilo, ki se ga skušam držati pa je, da osebi ne svetujem (ali pametujem) oz. ne podam svojega mnenja, če me ne vpraša oz. za to ne prosi. Uvajam pa še tretje pravilo, da ne govorim o osebi, ki je v pogovoru ni zraven, razen če govorimo o tej osebi samo lepe stvari. Medtem, ko mi drugo pravilo kar lepo uspeva, se mi je pri prvem začelo očitno zatikati. Ugotavljam sledeče, lažje je bilo to pravilo spoštovati in udejanjati v poslovnem okolju, kot vodja, ko je že po 'naravi' neko strahospoštovanje do nadrejenih, katerim se ni dobro zameriti, najsi bo danes v modernem poslovnem okolju ali skozi zgodovino: vladarjem, sužnjelastnikom, fevdalcem... Kadarkoli si v piramidni shemi je pač ali žal tako. Čeprav... in to lahko suvereno rečem, mojim sodelavcem ni bilo hudo z mano, kar se tovrstne pravičnosti in poštenosti tiče. Zelo rada sem pohvalila in redko podala kritiko, ki sem jo zelo 'obložila z vato', da bi oseba to čim lepše ali lažje sprejela. Imela sem primer, ko sem morala opozoriti tudi na osebno higieno zaradi vonjav in speljala odlično, prav ponosna sem bila nase. Kar želim povedat..., veliko težje je biti iskren s svojimi najbližjimi, s svojimi prijatelji in znanci. Čeprav jih precej dobro poznaš in paziš na način primeren določeni osebi, pa vseeno zafrkneš. Zakaj? Zakaj je oseba v takšnem odnosu toliko bolj občutljiva, ni pa tako občutljiva v poslovnem odnosu. Šefom se pustimo in sprejmemo, bližnjim pa zamerimo, pa če so še na tako lep ali drugače prijazen način bili iskreni. Zdajle, ko to pišem, dodatno ugotavljam, da je naenkrat beseda iskrenost dobila negativno konotacijo. Ali iskrenost 'apriori' pomeni kritiziranje, napadanje, kreganje ipd? Tega ne maramo. Iskrenost naj bi vendarle pomenila plemenitost ali vrlino duha. Meni iskrenost pomeni čistost duše, razgaljenost biti ranljiv in pripravljenost izgubiti. Pa bi se lahko vprašali, zakaj sploh rabiš bit kritično iskren do človeka, če upoštevaš drugo pravilo, ki pravi, da ne svetuješ oz. ne izraziš svojega mnenja, če nisi vprašan/a? Naj vam povem zakaj. Zato, ker bi bila rada iskreno iskrena, najprej do sebe, najprej moram imeti rada sebe, mar ni tako? Včasih te kakšne stvari, zaradi tvoje narave in dojemanja, pri drugem človeku zmotijo. Vse to je normalno. Ali je to lastno ogledalo ali ne, sploh ni važno. Dejstvo je, da te nekaj moti, nervira, povzroča nemir. To ne pomeni, da je ta oseba slab človek. Bog ne daj. Tak kot je, je najboljši kot lahko v danem trenutku je. Zdi pa se mi prav, da če te nekaj moti in bi želel s to osebo nadaljevati iskren odnos, da pač iskreno poveš kaj te moti. Nekateri ljudje, ko jim kaj ne paše več, kar mrknejo, odidejo, jih ni več za nas, brez neke potrebe po pojasnilu. Osebno ne morem tako, zato najprej želim ugotoviti zakaj me sploh nekaj moti in dam osebi možnost, da izrazi svoj pogled, svoje mnenje in razloge, da prideva do skupnega razumevanja... ali pa tudi ne. A v tem slednjem primeru, žal ta odnos postane preteklost in spomin. Ja, tovrstna iskrenost me daje. Zadnje čase potencirano čutim, da moram povedat kar čutim, iskreno in odkrito, ker če to ne naredim, me mori, ne morem naprej, pomeni da se moram pretvarjati, da moram hliniti... to pa nisem več jaz oz. v takšnem početju se res ne počutim dobro. Tudi to sem seveda v preteklosti veliko počela, zdaj pa ne morem več. Če ni pristnosti, čedalje težje shajam. In zakaj sem v preteklosti to počela, tudi neiskreno strinjanje, tudi prijazno hlinjenje, navidezno smehljanje itd? Ker sem se bala. Bala sem se nesprejetosti, zavrnitve, bala sem se ostati sama, zapuščena, osamljena. 'Ljudje so prijazni in z ljudmi moraš bit prijazen', je bil moj moto. Dolgo sem se prilagajala preden sem ugotovila, da temu ni tako in da je tudi tu, kot je povsod, prisotna polarnost. Je tako in je nasprotno temu! Sem absolutno ZA iskrenost, to bi tudi sama želela v odnosu drugih do mene. Zadnja stvar, ki bi si jo želela pa je, da bi bil ob moji iskrenosti kdo prizadet, užaljen ali žalosten, čeprav zdaj že vem, da so to samo reakcije Ega. Močnejši kot je, težje ga je zaobiti. Vendar, če ne izrazim, kar čutim, koga v resnici varam oz. slepim? Samo sebe. Res, da že govorica telesa veliko pove, da pa bi se nam vsem spet razvila telepatija, hja, potem bi lahko bili samo še iskreni. Si lahko predstavljate? Nič več pretvarjanja, nič več mask, nič več lažnega govorjenja, prikimavanja, nasmihanja, strinjanja, ... samo še gola, čista duša. ... in, ste se kdaj vprašali zakaj uporabljamo izraze kot so 'iskrene čestitke'; 'iskreno sožalje'.... ? A sicer, brez uporabe besede iskreno, pa neiskreno to izražamo oz. držimo figo v žepu? Prisrčen pozdrav, Mely Vir: mychi.si Komentarji (7) www.pozitivke.net