Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/InvalidnostInSeks

Invalidnost in seks četrtek, 16. februar 2006 @ 05:20 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si PREMAGAJMO STEREOTIPE Spolnost je v družbi še vedno tabu tema, ljudem se je nerodno pogovarjati o seksu, pri čemer se moralni in religiozni okviri prekrivajo s potrebo po pravilnih informacijah. Če k temu dodamo še invalidnost, kot dodatno zadrego, pred katero ljudje raje obrnejo glavo vstran, trčimo ob dodatne križe in težave. Pričujoče pisanje, ki je nastalo na temelju raziskovanja literature in gradiva, dostopnih na svetovnem spletu, je spodbudilo tudi nedavno pričevanje sicer zdravega mladega paraplegika, ki je odkrito priznal, da zaradi svojih posebnih potreb nima možnosti za spolne stike z ženskami. O seksu ljudje običajno izvemo od partnerjev, prijateljev in največkrat pomanjkljivega izobraževanja v šoli - ne nujno v tem zaporedju. Pravilnost in vsebina informacij sta v veliki meri odvisni od znanja, izkušenj in zaupnosti osebe, ki daje tovrstne informacije. Najbrž ni nič drugače niti pri ljudeh s povečanimi potrebami. Toda v večini pisnega in ustnega gradiva primanjkuje splošnih pravil in primerov za spolnost invalidnih oseb, a tudi prijatelji in starši lahko o tem povedo le malo koristnega. Predsodki in stereotipi! Ko govorimo o invalidih in spolnosti, žal zelo hitro naletimo na predsodke. Eden od takih je, da invalidov spolnost ne zanima, niti zanj niso sposobni. Na drugem koncu spektra je mnenje, da se invalidi pretirano zanimajo za spolnost in da nesposobni zadrževati svoje spolno obnašanje. Dejstvo pa je, da invalidi lahko razvijejo zdravo predstavo o sebi kot o spolnem bitju, vendar le na temelju pravilnih in ustreznih informacij, brez stereotipov in predsodkov, kar velja tako za osebe s prirojeno kot s pridobljeno invalidnostjo. Informacije: strokovne … Vračanje spolne identitete pri osebah, ki postanejo invalidi v odrasli dobi, je lahko ključen dejavnik pri rehabilitaciji. Pri seznanjanju invalidov je nadvse pomembno vprašanje zaščite pred neželeno nosečnostjo in spolno prenosljivimi boleznimi, saj so pogosto izpostavljeni spolnemu nasilju. V življenju vseskozi potrebujemo obilo informacij o različnih zdravstvenih vprašanjih. Spolne identifikacije se učimo v zgodnjem življenjskem obdobju in jo vseskozi izpopolnjujemo z razumevanjem telesnih sprememb (razvoj poraščenosti, rast dojk …). Včasih zadostuje že običajno gradivo, nekateri pa potrebujejo nekatere prilagoditve. Brekke je leta 1988 izdal knjigo Spolna vzgoja za osebe s težkimi razvojnimi motnjami (Sexuality Education for Persons with Severe Developmental Disabilities), v kateri osebe s posebnimi potrebami seznanja z moško in žensko anatomijo, menstruacijo, moškimi in ženskimi spolnimi organi … … in celovite Učenje je tesno povezano s slikovnim gradivom, slepe in slabovidne osebe pa potrebujejo gradivo, ki upošteva njihove posebne potrebe. Poleg pouka o anatomiji ljudje s posebnimi potrebami pogosto potrebujejo informacije o seksualnem delovanju. Nekatere osebe so namreč omejeno gibljive, druge se hitro utrudijo. Odgovore na zahtevnejša vprašanja vsebuje knjiga avtorjev Haseltina, Cola in Graya Vprašanja reprodukcije za osebe s telesnimi invalidnostmi (Reproductive Issues for Persons eith Physhical Disabilities,1993). Kaj je sprejemljivo? V današnji družbi je težko reči, kaj je prikladno spolno obnašanje, saj je meja med sprejemljivim in nesprejemljivim zelo zabrisana, zato se je težko odločiti, kaj poučevati s tega področja. Ko otrok objema ljudi okrog sebe, je to povsem sprejemljivo, medtem ko je pri najstnikih takšno obnašanje povsem neobičajno. Na to, kakšne so podane informacije, vplivajo moralna in religiozna pravila, zakon pa določa prikladnost posameznega obnašanja. Zasebnost, ki se nanaša na dotikanje in kazanje intimnih delov telesa v javnosti ter spoštovanje tuje zasebnosti, je zelo jasno določena. Spolne zlorabe lahko preprečimo z informacijami o tem, kdo sme in kdo se ne sme dotikati intimnih delov, zlasti pri osebah z razvojnimi motnjami. Poučevanje o prikladnem seksualnem obnašanju in anatomskih spremembah je sicer težka, vendar neizogibna naloga, najtežji del pa je zagotovo pogovor o spolni dejavnosti. Proti obsojanju Za mnoge "zdrave" ljudi so invalidi aseksualne osebe ali pa so prepričani, da se zaradi njihovega stanja ne bi smeli spuščati v spolne odnose. Pogovor o mehanizmih spolne dejavnosti sicer ni nekaj, v čemer bi ljudje uživali, toda odgovor na to vprašanje je natanko tisto, kar potrebujejo invalidi. Poleg informacij o varnem seksu za osebe z razvojnimi motnjami je potrebno tudi izobraževanje o položajih pri seksu, ki se prilagajajo mišični sposobnosti in drugim težavam, ki se nanašajo na gibljivost. Dalrymple, Gray in Ruble (1991) razpravljajo o samozadovoljevanju kot o "obliki sproščanja spolne napetosti" pri osebah z avtizmom, obenem pa podajo informacije o opravljanju te dejavnosti na primernem mestu Za povečanje možnosti izbire invalidov in njihovih partnerjev bi morala biti vsaka informacija s tega področja osvobojena vsakršnega osebnega obsojanja ali mnenja. Nosečnost Med ljudmi s posebnimi potrebami so tudi ženske in marsikatera med njimi se odloči za materinstvo. Tudi mnogi invalidi si želijo postati očetje. Zapleti so večji, če je invalidna ženska, upoštevati pa je treba tudi vrsto motnje ali poškodbe. Če gre za dedno bolezen, se je dobro posvetovati z zdravniki iz genske posvetovalnice. Večino invalidnih žensk, ki razmišljajo o materinstvu, tare skrb o ustrezni medicinski oskrbi, morebitnem vplivu nosečnosti na telo, zaskrbljene so tudi glede poroda ter skrbi za otroka. Telesna poškodba ne zmanjšuje sposobnosti večine žensk, da vse našteto uspešno opravijo, invalidnost pa je kljub temu vzrok za dodatno skrb nosečnice. Uspeh je pogosto odvisen od pravih in ustreznih informacij, tako za čas med nosečnostjo kot v obdobju skrbi za otroka. Pravica do izražanja Osebe z invalidnostjo si zaslužijo sprejetje njihove seksualnosti, ne le v skupnosti ljudi brez invalidnosti, temveč tudi med drugimi invalidi. Invalidnost ne zmanjšuje pravic do izražanja seksualnosti. To so pravica do poroke, starševstva in skrbi za otroke ter pravica do informacij, ki jim bodo pomagala sprejemati dobre odločitve in pravilno delovati. Oblikovanje mreže S povečevanjem števila invalidov, ki se redno šolajo skupaj z drugimi otroki ter nato živijo vključeni v družbo, bi se morali zdravstveni delavci, družinski zdravniki, učitelji in starši pripraviti na vse večje potrebe po informacijah s tega področja. Knjižnice pogosto nimajo ne strank ne prostora ne denarja za nakup tovrstne literature, vendar kljub temu nekateri naslovi nikakor ne bi smeli manjkati v nobeni, poleg tega bi veljalo razmisliti o oblikovanju mreže za izposojo takšnih knjig na večje razdalje. Primer takšne knjige je delo avtorjev Sobseya, Graya, Wellsa, Pyperja in Reimer-Hecka Invalidnost, spolnost in zloraba: komentirana bibliografija (Disability, Sexuality and Abuse: An Annotated Bibliography, 1991), ki se ukvarja s posebnostmi seksualne zlorabe invalidnih oseb. Spolnost je za številne ljudi težavna tema, pri čemer niso izjema niti knjižničarji. Poleg tega, da takšna literatura spodbuja ustvarjanje zdravih stališč, lahko sveži, pravilni in ustrezni podatki o spolnosti osebi s povečanimi potrebami celo rešijo življenje. Tili Kojić Komentarji (0) www.pozitivke.net