Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Intervju-Marija-Sres

Intervju z sestro Marijo Sreš - Pod krošnjo stare jablane ponedeljek, 7. november 2016 @ 20:04 CET Uporabnik: Sonce Knjiga Marije Sreš Pod krošnjo stare jablane - Intervju Marija Sreš je misijonska sestra, ki je svoje življenje posvetila revnim indijskim ženskam, predvsem staroselkam plemena Dungri Garasiya v severnem Gudžaratu. Marija predstavlja živ most med Slovenijo in vedno malce skrivnostno Indijo. V svojih knjigah, pet jih je, obravnava zgodbe običajnih ljudi, predvsem žensk. Njihova hrepenenja po ljubezni in po človeka vrednem dostojanstvu prepleta z njihovo borbo za svobodo in ekonomsko neodvisnost. Spremembe v družbi, ki jih prinaša modernizacija in hiter razvoj, vplivajo tudi na  vrednote, za katere se zavzemajo njene junakinje; zato je pogovor z njo še kako aktualen in zanimiv. Ker je pred kratkim je pri založbi Iskanja izšla njena zadnja knjiga Pod krošnjo stare jablane smo v uredništvu z sestro Marijo Serš naredili zelo zanimiv intervju. 1. Za osrednjo temo vaših zgodb ste izbrali ljubezen. Velikokrat skrito, nedosegljivo, hrepenečo, ...  zakaj? V svojih knjigah govorim zgodbe o vsakdanjih ljudeh, ki so prepletene z njihovim hrepenenjem po ljubezni in njihovim izkustvom svobode. V družbi prihaja do sprememb zaradi modernizacije in hitrega razvoja, kar pa vpliva tudi na vrednote, ki jih liki v zgodbah zagovarjajo. Morda je osrednja tema v mojih zgodbah res ljubezen, a prav gotovo ni v obliki, kot si vi predstavljate – namreč seksualna ljubezen, romantična ljubezen. Zdi se, da sodobna generacija ne ve nič o starševski ali sinovski ljubezni, ljubezni med prijatelji, ljubezni do Boga. Poleg teh so v mojih zgodbah tudi druge teme: kako ženske vidijo same sebe, kako se izluščijo, rastejo iz ozkega družbenega okolja in zacvetijo v nekaj bogatega in čudovitega. Tako je dostojanstvo ženske morda boljša streha, pod katero se zbirajo moje zgodbe. Govorim tudi o ideji svobode, saj je to pomembna sestavina današnjega sveta; in ženske vsepovsod hrepenijo po svobodi. 2. V vaših zgodbah lahko večkrat zasledimo, da ste misijonarke navdih mladim ženskam iz Gudžarata. Kdo pa je vaš navdih? Vedno pravim, da je moj navdih Jezus Kristus in moje misijonarstvo se je zgodilo prav zaradi njega. 3. Kako je sedaj  z mladimi misijonarji Indiji ? Se mlada dekleta še vidijo v misijonu in zakaj je po vaše prišlo do tega stanja? Vedno sem se trudila navdihovati mlade ženske, naj vstopijo v ta misijon k revnim in marginaliziranim, tako v Indiji kot Sloveniji. V Sloveniji sem bila popolnoma neuspešna, v veliki meri zato, ker je ideja o samožrtvovanju danes nekaj precej tujega. Vsak si želi takojšnje zadovoljitve in ugodja. S tako držo ne moreš razumeti nove in drugačne kulture. Celo več, zelo malo mladih deklet je pripravljenih ubogati ali sodelovati. Mislijo, da vedo vse in jim je vse jasno. V Indiji prevladuje bolj tradicionalna miselnost. Tako so tam dekleta, ki se pridružijo misijonu, čeprav tudi tam ne več v tako velikem številu, kot so se nekoč. Mati Terezija, na primer, ki je bila nedavno kanonizirana, je bila izjemen vir inspiracij moškim in ženskam v tej deželi. 4. Imamo Slovenci zaradi oddaljenosti idealizirano, skrivljeno ali romantično predstavo o Indiji? Kateri so glavni stereotipi, ki so se v zadnjih letih spremenili? Vse dežele morajo prenašati stereotipe o sebi od oseb, ki teh dežel sploh ne poznajo. Evropejci in Zahodnjaki na splošno so Indijo videli kot revno deželo, kjer je na pretek duhovnosti. Besede, kot so ašram, guru, joga so postale del splošnega besednjaka. Z vzponom Indije kot ekonomske moči se je precej teh idej spremenilo. Ljudje so presenečeni, ko v Evropi in drugod vidijo mnoge bogate indijske turiste. Veliko Evropejcev se poda v Indijo za delom, če ne dobijo službe v svoji deželi. Kljub temu je vseeno res, da sta ekonomska in družbena enakost v Indiji izjemno pomanjkljiva, zato je kakovost življenja obžalovanja vredna. 5. Ljudem ste skozi svoje knjige odstrli nova obzorja in jim vlili pogum. Katere knjige pa vi radi berete, katera je trenutno na vaši nočni omarici? Znova in znova prebiram knjigo avtorice Clarisse Pinkole Estes Ženske, ki tečejo z volkovi. 6. V knjigi so zelo zanimive zgodbe, v prav v vsaki se bralec lahko najde. Ampak vi ste se odločili, da boste izpostavili Pod krošnjo stare jablane. Zakaj ta zgodba in zakaj tak naslov knjige? Katera zgodba pa je vam najbolj všeč in zakaj? Naslov knjige sem si izposodila od stare angleške pesmi iz štiridesetih let prejšnjega stoletja in ga uporabila kot simbol stabilnosti -  trdna jablana, ki daje senco in sočne sadeže - trem generacijam žensk, trem likom v moji zgodbi. Ena od teh žensk ni nikoli odšla iz svoje vasi, druga se je preselila zelo daleč in se je zdaj vrnila, tretja si želi oditi nekam drugam, a priznava, da jo na te kraje veže zelo veliko stvari. To je zgodba o stabilnosti in spremembah, ki so del življenja vsake ženske, tako ta naslov odseva življenja vseh žensk, na vzhodu v Indiji ali na zahodu v Sloveniji. Moji najljubši zgodbi sta Z visoko dvignjeno glavo in Hommage Sabarkanthi. 7. Vam je kdaj žal, da si sami niste ustvarili družine? Niti ne. Ko sem bila mlada in na misijonu, mi je prisotnost žensk, s katerimi sem delala, dovoljevala prav malo časa, da bi premišljevala o tem, kaj bi lahko bilo. Z leti pa, in še posebej, ko sem opazovala stanje družin po Evropi, mi je prav odleglo, da je sama nimam! (ha-ha) 8. Zelo nazorno ste opisali določene erotične prizore vaših junakov. Zakaj ste se odločili za recimo temu direkten način podajanja vsebine? Ste bili zaradi tega v cerkvenih krogih deležni kakšne kritike? Videti je, kot da ste v mojih zgodbah poiskali le strani z erotično vsebino in me sedaj sprašujete ta neprijetna vprašanja. Saj se zavedate, da je erotika – to je praznovanje ženske spolnosti in ženske ljubezni – eden najlepših vidikov človekovega življenja. Dana je od Boga in morali bi jo ceniti in negovati. Na žalost je v nekem trenutku katoliška cerkev spodbudila negativen in represiven odnos do spolnosti in to je ena od tragedij v zgodovini. Ta sovražnost do spolnosti je skozi čas povzročila mnogo bolečin, še posebej ženskam. Samo upamo lahko, da bo kmalu del naše preteklosti. 9. Zakaj ste se odločili, da boste v knjigi predstavili zgodbe iz tako imenovanega Vzhoda in Zahoda? Kakšne so največje razlike med življenjem indijskih in slovenskih žensk? Po toliko letih, ki ste jih preživeli v Indiji, bi se opisali bolj kot slovensko Indijko ali indijsko Slovenko in zakaj? Ne glede na to, ali mi rečete indijska Slovenka ali slovenska Indijka, je to le igra z besedami in v resnici ni pomembno. Kar je pomembno, je, da sem večji del svojega življenja – najmanj štirideset let – povezovala dve različni kulturi. Bila sem most, kakršen si želijo biti vsi misijonarji. Ljudje v Evropi danes gradijo zidove, »utrdba Evropa«. Morali bi nujno graditi mostove. To sem bila jaz. Vem tudi, da me je Indija oblikovala, kot sem nekoč zapisala »kot reka oblikuje svoje kamne«. Vem pa tudi, da sem prinesla nekaj svoje vere, svoje moderne poglede, svoje pisanje … kot svoje darilo indijskim ljudem, in to bo držalo še dolgo po tem, ko mene več ne bo. V eni svojih knjig sem tudi rekla, da je delo z ženskami iz plemenskih skupnosti v Indiji kot korak nazaj v preteklost, v fevdalni, srednjeveški čas. In res je bilo tako. Njihove vrednote so bile tako drugačne od mojih, od moderne, izobražene ženske iz socialistične države, da sem se resnično morala najprej »odučiti«, da sem lahko vstopila v njihova življenja. A čez čas sem spoznala, da so te preproste, nepismene, kmečke ženske veliko naučile mene. Ko sem bila nestrpna, so me naučile potrpljenja. Ko sem si želela mnogih malih ugodnosti, so me naučile, kako preživeti z zelo malo stvarmi in biti zadovoljna. In pred vsem, naučile so me dojemati življenje kot darilo. To je bilo, in tako sem pogosto čutila, njihovo najdragocenejše darilo, ki so mi ga dale – biti hvaležen za to, kar imaš, kar ti je bilo dano. 10. Mnogo desetletij ste živeli v deželi s tradicijo,  staro tisočletja. To je drugačna verska tradicija od krščanske. Kaj ste si kot sodobna katoliška misijonarka mislili o tem? S kakšnimi občutki bi na primer vstopili v hindujski tempelj? Moja lastna izkustva in študij me vodijo do tega, da rečem, Bog je večji kot katerakoli religije, skozi katero ga/jo častimo. Bog je vsekakor večji kot naša katoliška vera, četudi je naša tradicija izjemno bogata. Kadarkoli obiščem hindujski tempelj, čutim globoko spoštovanje do božanske prisotnosti, ki navdihuje in krepi vse tiste, ki se ji približajo s pobožnostjo in ki živijo čisto ter pošteno življenje. Brez vsakršnega dvoma je zame moja lastna vera v Jezusa Kristusa moje vse. On je, ki me je poklical v življenje misijonarke, da širim veselo vest o odrešenju. Sama sem to doživela in to delim z drugimi. Kar torej želim reči, je, da mi je indijska izkušnja prinesla spoštovanje do vseh religij in zavedanje, da Bog deluje vsepovsod, čeprav v različnih oblikah in pod različnimi imeni. In skozi ves čas kar naprej odzvanjajo v mojih ušesih te Jezusove besede: »Ne imenujem vas več služabnike, …; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.« (Evangelij po Janezu, 15,15) Kakšna krasna nagrada za štirideset let ljubezni v tem čudovitem zavedanju Božje milosti. Aleluja vsemu, kar je bilo, amen za vse, kar pride. Sestra Marija v imenu uredništva se vam najlepše zahvaljujemo za nadvse zanimive odgovore in vam želimo veliko uspeha na nadaljni poti. Tudi Vam hvala za pogovor in veliko uspehov v nadaljnjih podvigih. Marija Sreš Marija Sreš je za svoje misijonsko in literarno delo prejela te nagrade, zahvale in priznanja: Za knjigo Tam, kjer kesude cveto - prvo knjigo v gudžaratščini Girasma Ek Dungri (Tam, kjer kesude cveto), je Gujarat Sahitya Akademi (državna literarna ustanova),  Gudžaratska akademija literature in umetnosti, leta 1994 nagradila z drugo nagrado za kratke zgodbe. - leta 2005 jo je Gujarat Sahitya Parishad (privatna literarna ustanova), Gudžaratska književna akademija, ob svoji stoletnici izbrala kot eno od ‘stotih najpomembnejših knjig v gudžaratski književnosti’. - leta 2006 so šest njenih zgodb posneli za televizijo. Indijski vsedržavni kanal Doordarshan jih je predvajal v svojem programu Indijski klasiki. Za knjigo Ženska ženski Drugo knjigo Kavita sathe Samvad (Ženska ženski), je Gujarat Sahitya Parishad leta 1997 nagradila s književno nagrado Shri Bhagavini Nivedita. Za knjigo Najprej je bila ženska (v gudžaratščini Rajkumari Fulvanti) je: - Gujarat Sahitya Parishad leta 2010 nagradila z nagrado Shri Daulat Bhatt za ljudsko literaturo za leto 2009. - Gujarat Sahitya Akademi leta 2012 nagradila z nagrado za ljudsko literaturo. ZAHVALA 16. novembra 2005 ji je revija Naša žena v svoji akciji ‘Ljudje odprtih rok’ izročila‘Zahvalno listino Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve’ . PRIZNANJE - 2. marca 2006 ji je Republika Slovenija, Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, na slovenski ambasadi v New Delhiju izročila ‘Priznanje za dolgoletno delo na področju izobraževanja, ohranjanja kulture in jezika zapostavljenih manjšin ter prispevka za pravice žensk v Indiji.’ - 14. avgusta 2014 ji je občina Beltinci izročila ‘Plaketo Občine Beltinci’: »…Ker ste ženska z velikim srcem in posluhom za slabotne ter pomoči potrebne. Vaša dejanja se odstirajo v življenju revnih žena v Indiji, saj ste se in se še vedno razdajate in delite svojo ljubezen, ki je brezpogojna in velika. Naj Vam življenje natrosi modrosti, zdravja, zadovoljstva in veselja.«  dr. Gomboši, župan Občine Beltinci. DOKUMENATRNI FILM: Leta 2004 je RTV Slovenija v okviru televizijskega programa ‘Sveto in Svet’ predstaviladokumentarni film o življenju in delu Marije Sreš med staroselci Dungri Garasiya v Gudžaratu. Zadnja knjiga Marije Sreš Pod krošnjo stare jablane je izšla pri založbi Iskanja. http://www.iskanja.si/jablana.htm www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog