|
||||||
|
|||||||
Piše: Andreja Pšeničny v novi Vivi www.viva.si
Koliko interesnih dejavnosti si želi vaš otrok? Koliko pa vi?
Saint-Exupéry je v Malem princu zapisal: Vsi odrasli smo bili najprej otroci. Ampak le redki se tega spomnimo. Poskušajmo. Kaj smo mi počeli kot otroci, ko nismo bili v šoli? Kaj smo počeli vsa dolga poletja? S kom smo preživljali proti čas? V čem je razlika med našim otroštvom in otroštvom naših otrok?
Za naslov sem si izposodila reklamni slogan, ki ga je bilo v moji mladosti videti na vsakem plotu. Kolikor se spomnim, je šlo za referendum za samoprispevek, s katerim bi zgradili več vrtcev. Če pogledamo otroke v vrtcih, jih večina prekipeva od energije; ves čas se z nečim igrajo in v tem uživajo. Nato jih poberejo starši (utrujeni od službe) in se z njimi bolj ali manj ukvarjajo, dokler jih blaženi ne pospravijo v postelje.
Dandanašnji so vrtci odprti tudi do šeste ure zvečer, saj se delovni čas za marsikatere starše raztegne tja do petih ali še pozneje. Z vstopom v šolo pa se ritem spremeni. Šole s podaljšanim bivanjem vred trajajo do tretje, četrte ure. Do postelje je še daleč. Poleti pa dva meseca in pol ni pouka.
Najprej razmislimo, čemu služi služba, delo. Ustvarjanju eksistence, včasih tudi statusa. Čemu služi šola? Pridobivanju znanja, s katerim si bomo ustvarjali eksistenco. Čemu služi prosti čas? Hmmmm, služil naj bi razbremenitvi, zabavi, počitku. Toda čemu služi v resnici? Kaj počnemo starši v prostem času? Kaj počnejo otroci v prostem času? Koliko sploh je tega prostega časa?
Ko sem bila majhna
Tudi v obdobju, ko sem bila majhna, so bile mame v službah. Porodniški dopust je trajal tri mesece. Pazile so nas sosede, "tete", babice − ali pa smo šli v vrtec. Popoldneve smo preživljali s starši ali pa smo se (povečini) na dvorišču igrali z vrstniki. Potem smo šli v šolo. Takrat je večina šol imela dve izmeni ali pa turnuse, en teden dopoldne, drug teden popoldne. Mulci smo naloge največkrat napisali skupaj, mimogrede, nato smo se igrali. Pet ali šest ur šole, ura do dve pisanja nalog in učenja, potem smo bili prosti (če nas starši niso nagnali k pospravljanju). Zunajšolske dejavnosti? Glasbena šola, šport, morda krožek. Navadno enkrat ali dvakrat na teden. Spomnim se, da so imeli najmanj časa otroci, ki so hodili v glasbene šole. Spomnim se še tega, da smo morali pobudo za vključitev v zunajšolske dejavnosti dati sami, otroci, največkrat smo tudi sami hodili tja. To je bil naš interes.
Predvsem pa se spomnim, da smo se veliko družili in igrali, vse tja do konca osnovne šole. Od petega razreda naprej sem imela na skrbi pet let mlajšega brata, dokler mama ali oče nista prišla domov. In še tega se spomnim, da so nam starši, če v šoli ni teklo vse gladko, zagrozili, da ne bomo smeli obiskovati "zunajšolskih dejavnosti", dokler ne bomo spravili v red ocen.
Poletja so bila dolga in polna pustolovščin, ki smo si jih izmišljali sproti. Vmes smo rabutali češnje in za to od lastnikov dobili kakšno okrog ušes, z mrakom pa so se začela odpirati okna in slišali smo: "Jaaanez … Sooonja … Tomaaaž … Andreeeja, domoov." Potem so nas umili (tako so starši preverili, ali so polovili svoje otroke), nas nahranili, povprašali, kaj smo počeli (med šolskim letom, ali smo naredili naloge). Sledil je še klepet ali vzgojna pridiga, pa risanka in Cik-cak zajčki, ko smo bili starejši pa film ali nadaljevanka. Potem smo se načeloma z dobro knjigo odpravili v posteljo. V gimnazijskih letih je bilo podobno: šola v turnusih, naloge (povečini smo si pri učenju pomagali med sabo), šport, krožek in predvsem veliko druženja. Lahko bi rekla, da je bila ena od mojih glavnih zunajšolskih dejavnosti v gimnazijskih časih − poleg športa in ljubiteljskega gledališča – igranje taroka. Poletja smo preživljali ob bazenih.
Ne vem, morda je bila šola lažja, vendar sem bila ob obilici prostega časa in druženja z vrstniki vsa leta odličnjakinja. Tudi se ne spomnim, da bi se pritoževali nad preobremenjenostjo, morda le pred kontrolkami iz težjih predmetov, pa še to predvsem zato, ker nismo vedno delali sproti.
Morda mi je moje otroštvo pustilo prepričanje, da se mora otrok povsem samostojno odločati, kaj ga zanima in s čim se hoče ukvarjati v prostem času. Seveda, ko opravi obveznosti, torej šolo in učenje, če o pomoči doma ne izgubljamo besed. Hči je vsako leto prinesla iz šole seznam predlaganih zunajšolskih dejavnosti, se odločila za katero od njih − in to je bilo to. Vsako leto jo je seveda zanimalo kaj drugega, pa še tisto ne nujno dlje kot nekaj mesecev. Najdlje, morda dve ali tri leta, je hodila k plesu.
Zaradi svojega prepričanja sem se nekajkrat tudi sprla. Ko je bila hči še predšolska deklica, se je njen oče odločil, da je čas za glasbeno šolo. Kolikor se spomnim, sem jo peljala dvakrat. Že drugič so ji po licih tekle debele solze, ki so lile v potokih še doma, ko bi morala vaditi, zato sem se zahvalila učiteljici, njenemu očetu pa zagrozila s trganjem ušes, če jo bo še naprej silil v nekaj, ker je ne zanima. Glasbena šola bi morala biti njen interes. Proti koncu osnovne šole se je sama odločila za igranje glasbila in je to nekaj časa tudi počela.
Drugič sem se skregala v šoli. Hči je v četrtem razredu prinesla domov listek; podpisati bi morala soglasje za vključitev k treningom gimnastike. Ker poznam negativne posledice treniranja gimnastike pri otrocih, sem se odpravila v šolo in zaprosila za več informacij. Učiteljica telovadbe mi je navdušeno pripovedovala, da so nekakšni trenerji ocenili, da je hči nadarjena za gimnastiko − naj torej podprem razvijanje njenega talenta. Ko sem jo vprašala, ali se zavedajo, da treniranje gimnastike lahko povzroči trajne poškodbe sklepov in hrbtenice, mi je odvrnila, da bi moral biti hčerkin uspeh v športu tudi moj interes. Drugo polovico osnovne šole je hči smučala, kolesarila in rolala brez vsakih tekmovalnih ambicij, iz golega užitka.
Tako prej kot zdaj starši hodijo v službo, tako prej kot zdaj imajo tudi domače delo, torej imajo približno enako časa za otroke. Razlika je drugje: v odnosu do prostega časa in druženja z vrstniki. V mojem otroštvu so starejši otroci (doma, v bloku, v ulici) pazili na mlajše, torej so se že predšolski otroci vključevali v vrstniške skupine. Kadar je vreme dopuščalo, smo bili zunaj, sicer pa smo bili doma pri enem ali drugem. Spomnim se, da so me plavanja pri petih letih naučili starejši vrstniki, ki so me (z dovoljenjem staršev) vzeli s sabo na bazen. Najbrž smo šli staršem enako na živce, če smo v svoji sobi divjali in kričali, vendar so nas nekako prenašali. Spomnim se znamenitega stavka: "Če se nameravate pobiti, potem še počistite za seboj!" Kadar nas je bilo več na kupu, nismo gledali televizije ali igrali računalniških igric, ampak smo se zabavali brez tega. Morda so nam starši bolj zaupali − ali pa so bolj zaupali sebi in svetu, zato nas niso vsak trenutek nadzirali in usmerjali.
Druga razlika je v tem, da je takrat očitno veljalo, da sta igra in druženje za otroke koristna. Zdaj velja prepričanje, da je prosti čas koristno porabljen samo, če je nadzorovan, organiziran in namenjen pridobivanju veščin ali znanj. Seveda odrasli bolje od otrok vemo, "kaj je dobro in koristno zanje".
Bila sem priča dialogu med znanko in njeno šestnajstletno hčerko, ki je rezultat takšnega odnosa. Dekle se je med počitnicami pritoževala, da se dolgočasi. Vprašala sem jo, kaj jo veseli, zanima. Povsem resno se je obrnila k mami in jo vprašala: "Kaj me zanima?" Preden sem zajela sapo, da bi ji navila ušesa, češ da mama že ne more vedeti, kaj zanima njo, je mama izstrelila: "Zanimalo bi te slikanje na blago. Ko popijem tole kavo, bova šli kupit barve in blago." Nato ji je še predlagala dve ali tri "koristne" počitniške interesne dejavnosti. Hči je pomirjeno prikimala.
Dekle je povsem izgubila stik s svojimi željami, saj je bila očitno od malega vajena, da starši bolje vedo od nje, kako naj preživlja svoj prosti čas. S preobiljem pa je tako − če nas nenehno zasipajo s čokolado, si jo bomo na koncu nehali želeti. In še to: če nam je na izbiro preveč dejavnosti, nas to spravi v stisko. Ne verjamete? Kako se počutite, če vas isti večer dobri prijatelji povabijo na rojstni dan, sočasno je v gledališču odlična predstava, ki jo že dolgo čakate, na drugem koncu mesta koncert vaše priljubljene glasbene skupine, pa še vaš partner/partnerka je rezervirala mizo v vaši najljubši restavraciji. Težko, kajne? Na koncu boste izbrali nekaj od tega in se spraševali, ali ne bi bilo morda drugje še bolje.
Da bo otrok razvil želje (interese), mu moramo pustiti čas, da začuti potrebo po njih, da se torej tudi kdaj pa kdaj – dolgočasi. Tudi preizkušati jih mora, zato ni nič narobe, če bo nekaj časa vsak mesec hotel obiskovati drugačno dejavnost. Narobe pa je, če otroku nenehno ponujamo dejavnosti in potem vztrajamo, da tistih, ki jih izbere pod našim pritiskom (ker so zanj koristne) ali tistih, ki jih izbere sam, ne sme zamenjati, saj se mora vendar naučiti "vztrajnosti". Vedeti mora, kaj hoče! Vendar ne ve vedno in prav je, da preizkuša, saj bo le tako ugotovil, kaj ga v resnici zanima, torej razvil trajnejše interese.
To seveda ne pomeni, da moramo starši skočiti na vsako otrokovo muho, ampak usmerjati otroka v to, da se za svoje interese potrudi sam. Če ga namesto plavanja začne zanimati risanje, naj se na šoli pozanima, kako je s spremembo interesne dejavnosti in se za to dogovori. Nikakor pa mu ni treba takoj kupovati slikarskega stojala (kvečjemu nekaj risalnih listov in kakšne vodene barvice) in iskati najboljšega učitelja slikanja.
Tudi spomladanska oddaja Veliki brat je pokazala očitno razliko med generacijami. Mladi so ves prosti čas poležavali in se zganili šele tedaj, ko so dobili nalogo. Nič drugega jih ni zanimalo. Starejši udeleženec je vsako jutro plesal, v vsako dejavnost je vnesel nekaj svojega. Sam si je iskal kaj, kar bi mu zapolnilo čas, celo v okviru nalog. Neki mlajši udeleženki, ki je bila ves čas dejavna in je skušala k temu spodbujati še druge, so očitali "hiperaktivnost". Velika večina pa jih je bila pasivna − čakali so na zunanje zahteve. Spontane dejavnosti ni bilo. To je lahko tudi posledica tega, da so že od otroštva vajeni, da jim drugi povedo, kaj jih zanima.
Tudi sama sem nedavno doživela, da so me mlajše kolegice in kolegi na podiplomskem študiju opomnili, da sem preveč dejavna – da med predavanji preveč sprašujem in komentiram. Morala bi biti ravno prav dejavna ali ravno prav pasivna. S svojo dejavnostjo naj bi jih namreč motila. Moteče je bilo najbrž to, da sem izkazovala več interesa ali bila predvsem bolj dejavna v tem, da bi zadovoljevala svoj interes (po znanju).
Pravijo, da je bolj koristno, če otroci organizirano preživijo prosti čas. Odrasli smo prepričani, da odlično skrbimo zanje, če jim ponudimo obilo raznolikosti. Ponujamo pa preobilje, torej otrokom pravzaprav ne dopuščamo, da bi se sploh vprašali, kaj si želijo in se potrudili, da do tega pridejo.
Zunajšolske dejavnosti služijo predvsem nam, staršem. Sicer bi se morali vse popoldne in vse počitnice ukvarjati z otroki ali pa jih "prepustiti" vrstnikom. V zadnjem primeru jih ne moremo nadzirati. Lahko bi počeli kaj, kar po našem mnenju ne bi bilo koristno (ne bi se česa naučili) ali pa celo škodljivo. Tako jih počasi osamimo in naši otroci, ker se med vrstniki ne naučijo družbenih veščin, med šolskimi odmori in kakšno popoldansko urico na dan za to ni dovolj časa. Zaradi preobilja ponujenega na koncu obsedijo pred televizijo ali računalnikom. Pa imamo spet argument, da je bolje, če otroka kam usmerimo, kot da prosti čas preživi pred računalnikom.
Interesne dejavnosti so, bodimo pošteni, namenjene predvsem nadzoru in varstvu odraščajočih otrok. Ne verjamete? Poslušajte, kako se pritožujejo starši proti koncu šolskega leta, ko naj bi se skupaj z otroki udeležili kakšnega zaključka ali predstavitve rezultatov celoletne dejavnosti. Zakaj moramo pa še mi hoditi na tole? To pomeni: varni (nadzorovani) so, z nečim koristnim se ukvarjajo, zakaj bi se še mi morali v tem času ukvarjati z njimi?
Vrtci delajo do šestih, šola (brez zunajšolskih dejavnosti) pa traja do enih, dveh. Vrtec dela vse poletje, pouka v šolah ni. Tako interesne dejavnosti namesto veselja postanejo obveznost, nuja. Za obveznosti pa vemo, kako uživamo v njih. Namesto razbremenitve postanejo obremenitve. In lahko vodijo v preobremenjenost otrok.
Interesne dejavnosti so namenjene še nečemu: privzgajanju storilnosti. Pri tem pa vsi pozabljamo, da storilnost in učinkovitost ni eno in isto. Otrok mora svojo uro ali dve pri interesni dejavnosti preživeti, četudi je kakšno zadevo opravil prej kot drugi; pravzaprav takšnemu otroku naložijo še dodatno zadolžitev, da mu mine čas in da ne bi motil ostalih.
Da so za delodajalce najbolj zaželeni storilnostno usmerjeni delavci (torej tisti, ki vedo, da morajo ves čas delati, ne glede na učinkovitost), kažejo tudi razpisi za štipendiranje. V njih se kot eden od pogojev pojavlja: seznam zunajšolskih dejavnosti. To je tako, kot če bi vaš bodoči delodajalec na pogovoru za službo od vas zahteval, da mu naštejete, s katerimi koristnimi dejavnostmi se ukvarjate v prostem času. Najbrž bi ga zelo grdo pogledali. Otroci tega ne morejo, ampak se – ker to od njih želimo starši – vključujejo v organizirane dejavnosti, ker je "to dobro zanje".
Še nečemu služi preveč organiziranih dejavnosti: zaviranju konstruktivne agresivnosti – radovednosti, raziskovanja, preizkušanja in uveljavljanja samega sebe. Zaviranje konstruktivne agresivnosti pa lahko vodi v dve smeri: bodisi v pasivnost, togost in poslušnost bodisi v destruktivno, razdiralno agresivnost ali upor. Pretirano odpovedovanje željam v imenu "koristnega" pa lahko pripelje do tega, da jih na koncu sploh ne čutimo več.
Obremenjenost otrok
Analiza Zavoda RS za šolstvo iz leta 2004 o obremenjenosti učencev 7. razreda osnovne šole je pokazala, da učenci preživijo v šoli v povprečju šest ur. Učenje in domače naloge jim vzamejo približno uro in pol, obveznosti zunaj šole spet dobro uro in pol. To znaša devet ur. Koliko traja povprečen delavnik odraslega? Osem ur. Koliko traja povprečen delavnik otroka? Devet ur. Vsak dan. Naveden je še podatek, da sta jim za prosti čas in zabavo v povprečju namenjeni po dve uri na dan. Se vam zdi, da je deveturni delavnik (v to niso vštete domače obveznosti) pošten do otrok? In samo dve uri prostega časa? V dveh urah še poštenega klepeta s prijatelji ne morejo opraviti, kaj šele, da bi si organizirali skupno zabavno dejavnost. Torej jim res preostaneta samo televizija in računalnik. Poleg tega – morda pa so preprosto preutrujeni za karkoli bolj dejavnega. Ste na to pomislili? Morda so preutrujeni, da bi sploh razmišljali, kaj jih zanima.
Otroci so preutrujeni in preobremenjeni. To kaže tudi raziskava Inštituta za razvoj človeških virov o izgorelosti. Dijaki in študentje, ki so bili vključeni v raziskavo, kažejo skoraj enako močne znake izgorevanja kot menedžerji, torej najbolj, nadpovprečno izgorevajo. Mimogrede, učitelji so se v isti raziskavi uvrstili v skupino s podpovprečno izgorelostjo.
Andreja Pšeničny, Inštitut za razvoj človeških virov
Da bo otrok razvil želje, mu moramo pustiti čas, da začuti potrebo po njih, da se torej tudi kdaj pa kdaj – dolgočasi.
Interesne dejavnosti so, bodimo pošteni, namenjene predvsem nadzoru in varstvu odraščajočih otrok.
Interesne dejavnosti namesto veselja večinoma postanejo obveznost, nuja. Za obveznosti pa vemo, kako uživamo v njih.
Še nečemu služi preveč organiziranih dejavnosti: zaviranju konstruktivne agresivnosti – radovednosti, raziskovanja, preizkušanja in uveljavljanja samega sebe.
Interesne dejavnosti naj bodo namenjene iskanju in razvijanju otrokovih interesov − ter razbremenitvi in ne dodatni obremenitvi.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Interesne_Dejavnosti_Otroci_Sola_Razvoj
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
