Vojna z mikrobi Že dolgo je znano, da za naše zdravje ni nič pomembnejšega od dobrega delovanja imunskega sistema. Od stopnje njegove pripravljenosti je namreč odvisno, kako jo bomo odnesli v spopadu z običajnimi okužbami, kakršen je prehlad, pa tudi v vojni s hudimi boleznimi, kot je rak. Poznamo številne načine, kako ga okrepiti, naravnost osupljivo pa je, kako deluje ta čudovito dovršeni stroj.
Naše telo živi sredi številnih nevarnosti in sovražnikov, kot so bakterije, virusi in drugi mikroorganizmi, ki živijo vsepovsod: V zraku, ki ga dihamo, v vodi, ki jo pijemo, v hrani, ki jo jemo, v okolja, v katerem živimo … Mnogi od njih so stalni prebivalci našega telesa in samo vprašanje časa je, kdaj bodo premagali imunski sistem in povzročili okužbo.
Toda v našem telesu obstaja tudi množica celic z eno samo nalogo: telo braniti pred napadalci. To je čista prava vojska, ki premore "vojake", in "častnike", posebej izurjene za različne naloge pri obrambi telesa, skupaj z visoko razvitim obveščevalnim sistemom in pravcato tovarno orožja. Ta obrambna vojska se nenehno spopada s "sovražnimi silami". Navadno gre za majhne, lokalne spopade, včasih pa tudi boj, ki obsega celotno telo. Ta boj imenujemo bolezen.
Moč mikroorganizmov je ogromna, in če nismo v dobri pripravljenosti, nas bodo premagali. Bolezen se najpogosteje konča z ozdravitvijo, ko je torej sovražnik premagan. Poleg bakterij velike težave predstavljajo tudi virusi, zapleteni molekulski stroji z neverjetno močjo prilagajanja. Virusi, ta genialna bitja, so tako uspešni zato, ker zmorejo preslepiti naš obrambni odgovor.
Kako se prikrade sovražnik
Človeško telo si lahko predstavljamo kot trdnjavo, ki jo oblega sovražnik, naš največji ščit pa je koža, natančneje kreatin, beljakovina, ki telo hermetično zapira pred bakterijami in glivicami. Mikrobi ne morejo prebiti tega ščita, vstopijo lahko edino skozi rano. V primeru poškodbe kože je torej telo v nevarnosti, saj se odpira prostor za vstop virusov in bakterij.
Drugo mesto vdora so dihala in tretje prebavila. Za okužbo zadostuje že zelo majhna količina potencialno nevarnih mikrobov, ki jih s čutili za okus ne moremo zaznati. V vsaki hrani, ki ni neposredno toplotno obdelana, je množica mikroorganizmov. Prvi pomemben obrambni sistem je klorovodikova kislina.
Celice za izločanje klorovodikove kisline (HCl) premorejo vrhunski varnostni sistem, podoben takšnim, kakršne uporabljajo v kemični industriji med proizvodnjo nevarnih kemikalij. Celice, ki izločajo HCl, zagotavljajo zelo kislo okrožje, v katerem preživijo le redki mikrobi, v tankem črevesju pa obstaja še dodatni mehanizem za uničevanje preživelih mikroorganizmov.
Spopad s sovražnikom
Vdor mikrobov v telo je signal za obrambo. Ti naši poklicni vojaki branijo svoje ozemlje tudi za ceno lastnega življenja. Tako velika vojska v našem telesu vstopa v vojno na življenje in smrt.
- Obrambni sistem
Levkociti so visoko specializirana obrambna vojska.
- Mikrobi
Vsi mikrobi so sovražniki našega organizma.
- Makrofagi
Te celice v prvi bojni liniji požirajo in prebavljajo vse tuje snovi v krvi.
- T-celice pomagalke
To so uslužbenci obrambnega sistema. Potem ko prepoznajo sovražnika, v vranici in limfnih žlezah izdajo nujni klic drugim celicam za mobilizacijo.
- T-celice ubijalke
Te celice so biološke tovarne orožja, ki jih najdemo v vranici in limfnih žlezah, proizvajajo pa močno kemično orožje – protitelesa.
- Protitelesa
Beljakovine v obliki črke Y nevtralizirajo učinkovitost napadalcev in so cilj celic ubijalk.
- T-celice dušilci
Ta vrsta T-celic upočasnjuje in ustavlja dejavnost T- in B-celic. Ko je bolezen premagana, dajo znak za konec nevarnosti.
- Spominske celice
Te celice nastanejo, potem ko je bolezen prvič premagana. V telesu ostanejo še več let, kar poskrbi, da se v primeru vnovičnega srečanja z isto boleznijo obrambni mehanizem aktivira hipoma in učinkovito.
Zdaj bomo razložili, kako potekajo te vsakdanje vojne v nas. Če napadalec premaga stražarje, pride do velike vojne. Prvi se s sovražnikom srečajo fagociti, ki se spustijo v neposreden boj. To je nekakšna pehota, ki se z bajoneti bori proti sovražniku in deluje na prvi bojni liniji.
Makrofagi se borijo tudi proti presežku škodljivih molekul, kot so maščobne molekule. Da lahko opravljajo svojo funkcijo, morajo mikrobe požreti, jih podrobno identificirati in nato odstraniti. Makrofagi morajo znati razlikovati med domačimi in napadalskimi celicami. Vsaka naša celica ima namreč osebno izkaznico, makrofagi pa so kot policisti, ki jih legitimirajo. Informacijo o odkritju sovražnika in njegovih lastnostih makrofagi prenesejo naslednji enoti, imenovani T-celice pomagalke.
Te so "uslužbenke obrambnega ministrstva", ki po tem, ko prepoznajo sovražnika, odhajajo v vranico in limfne žleze, kjer informacijo o sovražnem vdoru sporočijo drugim obrambnim silam. Limfni sistem je imunski rezervoar, laboratorij in pregrada proti prodoru okužbe. Največ limfnih vozlov je pod pazduho in v preponah.
Oteklost limfnih vozlov pomeni, da v telesu poteka analiza mikroorganizmov, ki omogoči, da organizem iznajde zdravilo proti njim. Naše telo je torej tovarna, ki v nekaj dneh ustvari novo zdravilo. Farmacevtska družba za to potrebuje od pet do deset let, naše telo pa se mora odzivati veliko hitreje. V nas so torej dovršeni laboratoriji, ki proizvajajo zdravila proti vsem mogočim boleznim.
Splošni alarm
Po vstopu v vojno je v državi na vrsti mobilizacija. Večina naravnih virov in proračuna je namenjena za potrebe vojskovanja. Gospodarstvo se reorganizira skladno s to izjemno situacijo in vsa država je na nogah. Če je sovražnik močnejši od prvotnih pričakovanj, makrofagi začnejo izločati posebno snov, ki v možganih spodbudi center za uravnavanje telesne temperature. Oseba z visoko vročino čuti naravno potrebo po počitku, kar pomeni, da ne zapravlja energije, ki jo potrebuje obrambna vojska.
Organizirana vojska stopi v akcijo
Vojna med mikroskopskimi napadalci in obrambnim sistemom postane veliko bolj zapletena po mobilizaciji oziroma po tem, ko bolezen človeka spravi v posteljo. Na tej stopnji pehota (fagociti) in konjenica (makrofagi) ne zadostujejo več. Nastopil je čas za limfocite (T- in B-celice). Makrofagi o sovražniku obvestijo T-celice pomagalke, te pa pokličejo v boj najučinkovitejše borce obrambnega sistema, T-celice ubijalke in B-celice.
Proizvodnja orožja
Kmalu potem, ko so B-celice prejele informacijo o sovražnem vdoru, začnejo pripravljati močno kemično orožje, imenovano protitelesa. Ta se v popolnosti skladajo s strukturo mikroskopskega napadalca; to ujemanje je podobno tistemu med ključem in ključavnico.
Orožje (protitelesa) napreduje v smeri sovražnika, se tesno prime obenj in ga označi, s čimer postane tarča celic ubijalk. To je tako imenovani humoralni tip obrambe, pri katerem B-celice proizvajajo protitelesa ali kemično orožje.
Pri drugem tipu obrambe T-celice neposredno uničijo napadalca. V primeru oslabelega imunskega sistema se število celic ubijalk zmanjša in rakave celice se lahko izmuznejo nadzoru. Ta mehanizem ščiti zdrave celice in odstranjuje napadalce.
Virus, ki vstopi v celico, se utegne skrivati pred orožjem B-celic – v takih primerih T-celice ubijalke iščejo bolne celice, v katerih se skrivajo ti maskirani sovražniki. Okužena celica ima zelo malo možnosti za preživetje, saj jo med legitimiranjem opazijo in odstranijo.
Po zmagi
Po zmagi se zbudijo T-celice dušilci, ki nosijo povelje za ustavitev ognja T-celice ubijalke in B-celice prenehajo z bojem, da telo ni po nepotrebnem v stanju mobilizacije. Po koncu vojne večina T- in B-celic sklene svoj življenjski ciklus in odmre.
Toda vojna ni pozabljena. Če se sovražnik kadarkoli vrne, bo telo nanj veliko bolje pripravljeno. Skupina spominskih celic si namreč zapomni sovražnikove lastnosti. V primeru drugega napada bo obrambni sistem vedel, kako se odzvati, še preden bo sovražnik uporabil silo. Razlog, zakaj ne moremo dobiti ošpic potem, ko smo jih že preboleli, je prav v spominu obrambnega sistema, zato smo na ošpice imuni.
Na tem temelju deluje cepivo, ki spodbudi delovanje imunskega sistema ob pomoči tujka ali oslabljenega virusa, ki sproži mobilizacijo spominskih celic. Tako ustvarjene spominske celice se tega spomnijo; ko tudi v resnici pridemo v stik s tujkom ali virusom, smo nanj že imuni.
Šele nedavno so znanstveniki začeli preučevati osupljivo delovanje imunskega sistema, skupaj z njegovo odvisnostjo od prehranjevanja. Najpomembnejši centri imunskega odgovora so limfni mešički v črevesju, timusu in prsni žlezi. Izredno pomembno vlogo imajo tudi vranica, limfni vozli in bele krvničke, ki nastajajo v kostnem mozgu. Vse bolj jasno je, da tisto, s čimer se prehranjujemo, vpliva na delovanje imunskega sistema.
Pri oslabljenem imunskem sistemu se mikrobi razmnožujejo s svetlobno hitrostjo; v ozadju vseh bolezni je prav oslabljeno delovanje imunskega sistema. Raziskave, opravljene na ljudeh, so pokazale, da odvečna maščoba v telesu zmanjšuje dejavnost celic ubijalk, hkrati pa se je pokazalo, da že 10-odstotno zmanjšanje količine maščobe v hrani za kar polovico poveča dejavnost celic ubijalk.
Vojna z mikrobi
