Namesto ekološke hrane: ekološka trava in biogorivo
torek, 21. januar 2014 @ 22:30 CET
Uporabnik: Sonce
Hrana. Vsi jo potrebujemo za preživetje in zanjo porabimo večjo ali manjšo vsoto denarja. Če si dovolimo malce posploševanja lahko zapišemo, da se povprečen Slovenec s hrano oskrbi kar iz trgovskih polic, a večino te hrane ni zraslo na slovenskih njivah in vrtovih.
Ekološka hrana vs. trava Za popolno samooskrbo imamo v Sloveniji premalo kmetijskih površin, olje na ogenj problema (samooskrbe) pa priliva tudi nezadržna pozidava kmetijskih površin, dostikrat kar z namenom postavitve novih trgovskih centrov. V obdobju med letoma 1991 in 2009 se je zaradi pozidave in zaraščanja zmanjšala površina kmetijskih zemljišč v uporabi za 93.000 ha oziroma 17 %. Med letoma 2002 in 2007 je bilo tako pozidanih kar 7 ha kmetijskih površin na dan.
Poglejmo še, kakšne so številke z vidika pridelane hrane oziroma samopreskrbe. Ta je bila v letu 1970 skoraj 70 %, leta 2008 pa le še okoli 50 %. Podatki Statističnega urada RS kažejo, da smo v Sloveniji v splošnem bolje preskrbljeni z živalskimi proizvodi kot pa z rastlinskimi. V letu 2011 je zabeležena nizka stopnja samooskrbe z zelenjavo (37 %) in krompirjem (63 %), medtem ko je pri mesu in jajcih v povprečju dosti višja – več kot 80 %. Z govedino in mlekom smo samooskrbni, samooskrba z vinom pa je 94 %.
Če pogledamo na (samo)oskrbo z ekološkimi živili je le-ta še slabša in znaša kakšnih 20 %, medtem ko je 80 % pri nas prodanihekoživil uvoženih. Struktura kmetijskih zemljišč pod ekološkim nadzorom je namreč še manj ugodna kot struktura vseh kmetijskih zemljišč. V letu 2012 je delež travnikov in pašnikov v strukturi rabe tal konvencionalnih kmetij znašal skoraj 59 %, v strukturi ekološko obdelanih kmetijskih zemljišč pa travinja predstavlja kar 85 %. Ekološko obdelani njive in vrtovi obsegajo le 11 % kmetijskih zemljišč, sadovnjaki pa 3 %. Visok delež travinja kaže na usmerjenost slovenske ekološke pridelave v živinorejo in dobro preskrbljenost z ekološkim mesom, naraščajočemu povpraševanjupo slovenski ekološki zelenjavi, sadju in žitih pa ni zadoščeno.
Višina subvencij, ki jih dobi kmetovalec je odvisna od velikosti zemljišča pod ekološkim nadzorom – večje kot je kmetijsko zemljišče, več evrov prejme lastnik. Obstoječ sistem podeljevanja subvencij tako omogoča špekulacije, saj nekdo, ki ima v lasti več deset hektarjev smučišča s subvencijami na površino lahko zasluži več kot kmet, ki na enako obsežnih zemljiščih prideluje hrano. Da bi kmetovalce motivirali za pridelavo hrane, bi morali subvencije podeljevati kako drugače, npr. glede na količino oz. donos posameznega pridelka – več hrane je tudi več denarja.
Ekološka hrana vs. biogorivo Ob prevladi travinja je na drugi strani potrebno opozoriti še na en problem, in sicer uporabo koruze kot surovine za proizvodnjo elekrične energije v bioplinarnah. Glede na to, da so kmetijska zemljišča v Sloveniji omejena dobrina, ki je močno podvržena spremembi namembnosti zaradi poselitve in izgradnje infrastrukture, je ob izjemno nizki samooskrbnosti naravnost nedopustno, da se določen pridelek – v tem primeru koruza – namesto za hrano uporablja za proizvodnjo obnovljivih virov energije. Bioplinarne so seveda dobrodošle pri proizvodnji električne energije, vendar le, če kot surovino uporabljajo gnojevko, žetvene ostanke in druge biološke odpadke.
Kar se tiče dovoljene rabe biogoriv iz poljščin pa niso enotni niti na ravni Evropske unije. Ministri pristojni za biogoriva so v začetku decembra zavrnili litvanski predlog za politično omejitev biogoriv. Predlog je bil slab, vendar bi kljub vsemu omejil rabo biogoriv proizvedenih iz poljščin na 7 %, kar je blizu podnebnim in energetskim ciljem za 2020.
Nepravilno podeljene in preveč razpršene subvencije, ki spodbujajo rast ekološke trave in spodbude za gojenje koruze, tako samo poglabljajo problematiko slovenske (ekološke) pridelave hrane. Glede na trenutne družbene razmere in dogajanja pa bo ravno civilna družba tista, ki bo gonilo sprememb na bolje. In civilna družba je vsak posameznik in odločitve, ki jih sprejemamo. Korak na pravi poti je že ta, da na balkonu zasadimo paradižnik ali podamo idejo za skupnostni vrtiček pred našim blokom. Trenutna kriza spodbuja solidarnost in ustvarjalnost, zato izkoristimo ta impulz in preoblikujmo košček svojega sveta. Kam nas bo to privedlo niti ni tako pomembno, važna je pot!
Hrana. Vsi jo potrebujemo za preživetje in zanjo porabimo večjo ali manjšo vsoto denarja. Če si dovolimo malce posploševanja lahko zapišemo, da se povprečen Slovenec s hrano oskrbi kar iz trgovskih polic, a večino te hrane ni zraslo na slovenskih njivah in vrtovih.
