Odločitev ali biologija Nedavno odkritje, da je tudi v razmeroma napredni Veliki Britaniji za slabo petino terapevtov homoseksualnost bolezen, ki jo je treba zdraviti, je razbesnila večino medicinskih strokovnjakov in pripadnikov združenj za pravice homoseksualnih skupnosti. Homoseksualnost so s seznama bolezni črtali že pred skoraj 40 leti, ob tem pa številni dokazi pričajo, da so posegi v spolno usmerjenost posameznika nekoristni in škodljivi.
Korenine zablod o homoseksualnosti segajo zelo globoko. Eden manj prosvetljenih psihoterapevtov je tako izjavil, da ga skrbi, ker imajo moški homoseksualci analne spolne odnose, saj naj bi bili ti glavni vzrok širjenja aidsa. Toda analni odnosi so razširjeni tudi med heteroseksualnimi partnerji, v podsaharski Afriki, kjer je največje število HIV pozitivnih, pa večino okuženih predstavljajo heteroseksualne ženske.
Celo med strokovnjaki, ki veljajo za strpne do homoseksualnosti, vlada nerazumevanje tega pojava. Tako je prof. Michael King, ki je vodil raziskavo o razširjenosti „protigejevske“ nastrojenosti v obrambo pravic homoseksualcev, nič hudega sluteč povedal, da v „njihovi izbiri seksualne usmerjenosti“ ni nič patološkega. Pa je spolna usmerjenost resnično vprašanje izbire?
Izbira ali biologija?
„Nihče nikoli ni odločal o tem, kateri spol ga bo privlačil. Niti mi, ki spadamo v heteroseksualno večino, svoje usmerjenosti nismo izbrali, pač pa smo jo zgolj uzrli in se po njej ravnali,“ poudarja avstrijski psiholog Felix Polster. „To velja tako za heteroseksualce kot za homoseksualce, biseksualce in aseksualce, ki jih seksualna dejavnost ne zanima. Edino, o čemer bi homoseksualci in biseksualci lahko odločali, je, da se odpovedo intimnosti z istim spolom, čeprav ni jasno, kakšne koristi bi od te njihove žrtve utegnila imeti družba.“
Ali nas bo privlačil in vznemiril spolni hormon nasprotnega, istega ali obeh spolov, je odvisno od biološkega ustroja možganov in delovanja žlez. Seksualne izbire v največji meri določajo biološki dejavniki, in to celo pred rojstvom. V znanosti prevladuje stališče, da se seksualno nagnjenje oblikuje najpozneje do pubertete, verjetno pa tudi že v obdobju pred puberteto.
Še več, dr. Marc Breedlove je leta 2000 odkril večjo verjetnost, da bo moški potomec postal homoseksualec, če ima starejšega brata. Verjetnost je povečana neodvisno od tega, ali sta brata rasla skupaj ali ne. Materin hormonski sistem namreč na neki način vpliva na možgane zarodka, tako da zmanjšuje njegovo moškost, če je mati že rodila moškega otroka.
V zadnjih dvajsetih letih so odkrili tudi razlike v genski konstituciji mater, ki so rojevale heteroseksualne oziroma homoseksualne sinove. Ugotovili so tudi odstopanja v številu nevronov in velikosti določenih delov možganov med homo- in heteroseksualno usmerjenimi moškimi.
Tipične zablode o homoseksualni usmerjenosti:
Homoseksualnost je nenaravna.
Pri številnih živalskih vrstah obstajata tako homoseksualnost kot biseksualnost. Med njimi so tudi nam najbližje živali, človeku podobne opice.
Homoseksualce je treba zdraviti.
Homoseksualnost od leta 1990 ni več na seznamu bolezni, od leta 1994 pa ni niti psihološka motnja. Ne gre za bolezen, saj osebi s tovrstnim nagnjenjem ne povzroča nobenih motenj ali težav. Skoraj vse težave, zaradi katerih homoseksualci trpijo, izvirajo iz sovražno naravnane okolice, zato je edina motivacija, ki bi jo oseba utegnila imeti v poskusu spremembe lastne seksualne usmerjenosti, prav pritisk javnosti in okolice.
Homoseksualnost je nenasitna pohota.
Homoseksualnost ne pomeni nujno tudi aktivnega spolnega življenja. Tudi med gej populacijo so posamezniki, ki živijo v celibatu in prakticirajo samo platonsko ljubezen, ali pa imajo spolne odnose zelo redko.
Vse je stvar vzgoje.
Nobenih dokazov ni, da odraščanje v družini istospolnega para lahko spodbudi razvoj homoseksualnosti pri otroku. Pri nas otroci odraščajo v izključno heteroseksualnih družinah, kljub temu pa ima določen odstotek ljudi homoseksualna nagnjenja.
Človeštvo bo izumrlo.
Svetovna populacija nezadržno raste, kljub temu da so homoseksualci med nami že od davnih časov. Popolnih homoseksualcev je zanemarljivo malo (okoli dva odstotka), zato obstoj človeškega rodu zaradi prenehanja razmnoževanja nikakor ni v nevarnosti. Nasprotno – veliko večjo grožnjo življenju na Zemlji predstavlja prenaseljenost planeta.
Nedavno odkritje, da je tudi v razmeroma napredni Veliki Britaniji za slabo petino terapevtov homoseksualnost bolezen, ki jo je treba zdraviti, je razbesnila večino medicinskih strokovnjakov in pripadnikov združenj za pravice homoseksualnih skupnosti. Homoseksualnost so s seznama bolezni črtali že pred skoraj 40 leti, ob tem pa številni dokazi pričajo, da so posegi v spolno usmerjenost posameznika nekoristni in škodljivi.
