Vaje na zgoščenkah spodbujajo rast novih nevronov in tvorjenje novih nevronskih povezav
Tako kot lahko s telesno vadbo krepimo mišice, lahko s pomočjo binavralne tehnologije razvijamo možgane, jih ohranjamo mlade ter ustvarjamo nove nevrone in nevronske povezave.
VelosiMed nevrovadba, ki jo je na zgoščenkah skupaj z možem posnela transpersonalna hipnoterapevtka Mojca Studen* iz Preddvora, pomaga možganom, da so močneje zastopane nižje frekvence možganov alfa, theta in delta, v katerih dosegamo tako imenovana holotropna stanja zavesti, ki jih sicer lahko dosežemo tudi pri meditaciji, hipnozi in pri holotropnem dihanju.
Ker možganski hemisferi začneta delovati bolj uravnoteženo in usklajeno, izginejo neprijetni občutki ločenosti, osamljenosti, strahu, napetosti, ki so posledica nesimetričnega in neusklajenega delovanja obeh hemisfer.
Mojca Studen se spominja, da je doživljala paranormalne pojave že v otroštvu. Holotropna stanja zavesti je najprej doživljala pri prostem potapljanju, pri katerem je občutila neskončen mir in enost z vsem, z oceanom. Ves čas je iskala odgovore na vprašanje, kaj sploh so ta stanja. Zato se je odločila za študij fizike, ki se čedalje bolj sklada z večnimi filozofijami, in tam se je naučila analitičnega razmišljanja. Na fakulteti se je tudi prvič srečala z amatersko hipnozo.
Pri petintridesetih letih je srečala slavnega psihiatra, raziskovalca in utemeljitelja transpersonalne psihologije Stanislava Grofa in začela s holotropnim dihanjem, ki ji je korenito spremenilo življenje. Na prve module holotropnega dihanja je šla v Španijo in na Irsko. Takrat, ko je v svojem življenju nekaj pogrešala, se ji je v meditaciji in holotropnem dihanju na enem od teh modulov zgodilo, da se ji je v nekaj urah »razsul« ego.
Kar je bila zanjo kar težka izkušnja, saj je ugotovila, da vse počne z napačnim namenom. Potem je pustila službo in se začela s hipnoterapijo ukvarjati ne več ljubiteljsko, ampak je v ZDA uspešno opravila študij transpersonalne hipnoterapije in transpersonalnega NLP-ja ter postala klinična hipnoterapevtka, moderatorka holotropnega dihanja in voditeljica centra VelosiMed pot k sebi.
Z Mojco se je pogovarjala Andreja Paljevec.
Kaj so holotropna stanja zavesti?
Ljudje lahko globoke travme predelujejo samo v holotropnih stanjih zavesti. Holotropno stanje je konstruktivno spremenjeno stanje zavesti, ki nam pomaga odkrivati notranje travme, da jih lažje predelamo in začutimo. So pa tudi spremenjena stanja zavesti, ki so bolezenskega izvora, denimo demenca, alzheimerjeva bolezen, psihoze, možganske poškodbe, delirij; le-ta niso konstruktivna in jih je treba zdraviti na klasičen način.
Se lahko v teh stanjih zavesti vračamo v preteklost in jo podoživimo?
Holotropna stanja zavesti so zelo širok pojem. Na eni ravni gre za predelavo biografskih travm, vsebin, da se vrnemo v čas, ko se je travma zgodila, denimo v zgodnje otroštvo, in jo predelamo. Da se to res zgodi, se jasno vidi v tem, da človek spremeni fiziognomijo, obraz in gube se zmehčajo, začne tudi drugače govoriti, včasih tudi malce pootročeno.
Naslednja raven je perinatalna. To pomeni, da se nanaša na čas rojstva, torej tik pred rojstvom in ob samem rojstvu. Verjetno je rojstvo naša najbolj travmatična izkušnja, zagotovo pa je prva grožnja preživetju, ki jo doživimo.
Izkušnja rojevanja vključuje srečanje s smrtjo in ponovno rojstvo – umremo kot plod, ki biva v akvatični enosti z vsem, in se rodimo kot dojenček, ki diha kot ločen subjekt. Kot takšno je rojstvo tudi prvi vtis smrti in rojstva. Pozneje v življenju potem doživljamo majhne smrti ega in rojstva nečesa drugega. Tu se potem začnejo nalagati naše travme.
Naslednja holotropna raven je čisto transpersonalna – ko gremo predelovat, kako smo bili spočeti. Lahko se spremenimo v jajčece ali celo v spermij. Lahko se tudi spomnimo prejšnjih življenj. Filozofsko vprašanje je, ali ta življenja res obstajajo, ampak dejstvo je, da so ti spomini zelo zdravilni. To pomeni, da so terapevtsko sredstvo. Pomembno je, da človeku pomagajo, da napreduje, da dobi neke vpoglede vase in da predela travme prek spominov.
Najširši transpersonalni pojavi pa so, ko se zlijemo s celotnim vesoljem, z drugimi bitji, živalmi, rastlinami in neživo materijo. Občutenje enosti z vesoljem pride, ko klient že zelo veliko predela. Sama sem bila pri drugem dihanju tri ure v tej neptunski ekstazi, ko sem lebdela v barvah in glasbi.
Vaš učitelj in vzornik je Stanislav Grof. Kakšen je njegov prispevek k sodobni psihoterapiji?
Stanislav Grof je začel z raziskavami LSD-ja za terapevtski namen v psihiatriji. Tam je tudi ugotovil, da je klasična psihoterapija povsem nezadostna in da mora razširiti kartografijo človeške duševnosti. Besedna raven je absolutno premalo. Ne zadostuje za razreševanje travm, ki se zgodijo v predverbalnem času, in travm, ki se zgodijo na neverbalni ravni, kot so telesne travme, operacije in podobno.
Potem je začel na terapijah s svojimi pacienti sistematično zapisovati, kakšna različna polja se odpirajo. Na začetku je bil zelo skeptičen, ko so ljudje začeli govoriti o prejšnjih življenjih ali pa so podoživljali svoje rojstvo. A je ugotovil, da je zelo zdravilno. In ker se je ta model vedno znova ponavljal, ga je vzel resno. Torej je res možno prek spremenjenih stanj zavesti priti do spomina na rojstvo in celo podoživetja rojstva.
V nekaterih zdravniških krogih še danes velja, da otrok med rojevanjem ničesar ne čuti, ker so njegovi nevroni nemielizirani in se spomin ne more tvoriti. In mislim, da ponekod dojenčke še vedno operirajo brez anestezije, kar je skregano z logiko, saj po drugi strani pripisujejo velik pomen temu, kako naj mati tik po rojstvu ravna z dojenčkom.
Ob koncu šestdesetih let preteklega stoletja so LSD prepovedali zaradi pritiska politike in medijev, zaradi nekaj zlorab, in so te terapije ukinili. Po tem je Grof s svojo ženo iskal nadomestek, ker je ugotovil, da so holotropna stanja zelo zdravilna, in tako sta odkrila holotropno dihanje.
To ni bilo naključje. Njegova žena se je veliko ukvarjala z jogo. Raziskovala sta tudi antropološke študije, obiskovala šamane, se udeleževala njihovih obredov. Naredila sta destilat zahodnih in vzhodnih šamanskih ritualov in joge ter tantrične tradicije in to poenostavila v holotropno dihanje, ki je izjemno učinkovit način zdravljenja duše.
Po Grofu se travme nalagajo tudi v duševnosti po predalčkih. Prva travma je rojstna travma, ki je že en predalček, na to pa se nalagajo druge travme v življenju. In potem jih tudi po ravneh predelujemo.
Kakšno je holotropno dihanje?
To je globoko pospešeno dihanje, ki ga spremlja posebna evokativna glasba. Malce morda spominja na rebirthing, ampak sistem je drugačen. Predvsem je teoretično veliko globlji in zahteva veliko znanje moderatorjev, ljudi, ki spremljajo proces in morajo pripeljati klienta do konca procesa, da ga ne pustijo nekje na sredini.
Glasba je narejena tako, da človeka vodi skozi različna holotropna stanja. Dihanje traja tri ure, ampak po tem se proces nadaljuje. Po treh urah človek doseže holotropno stanje, nekaj predela, njegov ego se več ali manj raztopi in potem ga je treba spraviti nazaj v funkcionalno človeško bitje, nazaj v normalno zavest, in seveda integrirati ves ta proces.
Integracija poteka najprej skozi risanje mandal. Človek na nek umetniški način izrazi tisto, kar je doživel v teh treh urah. Ali kaj nariše, napiše pesmico, izkleše kip … Temu sledi še integracija v krogu, kjer si udeleženci delijo te izkušnje in vsak pove svojo, da izkušnjo integrirajo tudi na zavestni ravni.
Pride pri ljudeh do kakšnih osebnostnih preobrazb?
Seveda. Gre za zelo globoke procese, ki so namenjeni temu, da razširijo zavest in perspektivo ega. Ena od osnovnih predpostavk transpersonalne psihologije je, da človek v današnji družbi živi daleč od svojih potencialov. Da se enači s svojim fizičnim telesom in egom, kar je zelo zoženo glede na to, kar ljudje dejansko smo. Prek takšnih terapij oziroma dejavnosti spoznamo širino oziroma sploh spoznamo, od kod smo in kaj smo. In na nek način tudi presežemo ego in ga redefiniramo.
Ste sama pogosto v teh stanjih zavesti?
Pogosto sem v teh stanjih nedualistične zavesti. Ampak na koncu moraš vse to vključiti v to, da si človek. Da dualistično zavest oziroma ego združiš s temi globljimi nedualističnimi stanji zavesti in da ti uspe svobodno prehajati pri tem. Začne pa se tako, da začneš dobro opazovati sebe.
V takih stanjih občutiš popoln mir, stanje, ko samo si, ničesar ti ni treba storiti, razmišljati, nikamor se ti ne mudi, nobenih obtožb ni, ker si samo ti oziroma vse samo je. Z vsemi si povezan in do vseh občutiš samo ljubezen in odprtost, ker so v resnici del tebe.
Logična posledica tega je izboljšanje odnosov. Bolj ko poznaš sebe, bolj ko spoznaš svoje napake, bolj vidiš pri drugih ljudeh, da pravzaprav počnejo iste napake, in jih dosti laže razumeš, jih ne obtožuješ več in ne kriviš za različne stvari.
V kakšnih primerih lahko kot terapevtka pomagate ljudem?
V primerih duševnih težav, enostavnih psihosomatskih stvari. Človek lahko pride tudi zaradi bolj trivialnih stvari – če bi rad shujšal, nehal kaditi, opustil neko slabo navado. Zdraviti je mogoče tudi odvisnosti.
Vse razvade in odvisnosti kažejo na neko globljo željo, ki jo maskiramo s kajenjem, jemanjem mamil in podobno.
Kar nekaj člankov je že na to temo, kako odvisnikom, ki hodijo na holotropno dihanje ali hipnoterapijo, to pomaga pri preseganju njihove odvisnosti. Pri klasični metodi mora človek vlagati veliko energije, da ne poseže več po alkoholu, mamilih, in se zato na nek način počuti mrtvega in ker pogreša to živost, ponovno poseže po tem.
Pri transpersonalni hipnoterapiji in pri holotropnem dihanju pa poskušamo doseči, da človek pride v stik s svojo jedrno željo – kaj je tisto, po čemer hlepi, ko kadi, se omamlja … To je lahko pomanjkanje ljubezni ali pa stik z neko svojo notranjo močjo, samospoštovanjem. Ampak na najgloblji ravni se zliva v neko enost, v neko doživetje sebe kot transcendentalnega bitja, kot čiste energije in kot zavedanja.
Ljudje lahko pridejo na terapijo tudi zato, ker želijo izboljšati kakšno svojo lastnost, svojo odličnost. Ali pa imajo težave s partnerji, v odnosih z drugimi ljudmi. Če imajo občutek, da so obstali na nekem mestu, pa ne vedo, kako naprej. Če jih je veliko strah, tudi v primeru fobij …
Ukvarjate se tudi z nevrovadbo. Kakšen je njen učinek na možgane?
Z nevrološkega vidika lahko rečemo, da smo ljudje v običajnem stanju zavesti v tem svetu, v katerem živimo in skupaj sanjamo, več ali manj v stanju beta možganskih valov (od 12 do 200 Hz). Delovanje možganov v teh stanjih je precej nekoherentno, kaotično in človek se počuti zelo ločenega od drugih, strah ga je, občuti tesnobo, v drugih ljudeh vidi sovražnike.
Zato se pojavlja tudi tekmovalnost; ker si ločen od drugih, ne uvidiš, da smo ljudje tukaj, kjer smo, pravzaprav zaradi sodelovanja in ne tekmovalnosti. Če bi samo tekmovali med seboj, bi bili še vedno na drevesih, ali pa nas več ne bi bilo. Ljudje moramo namreč sodelovati za preživetje.
Še ena lastnost tega stanja je, da smo ponavadi v eni od možganskih polovic. Običajno v levi. Desna stran, ki je bolj umetniška, intuitivna in povezana s prostorsko predstavo, bolj ali manj spi. Z nevrovadbo možganom pomagamo, da gredo na nižje frekvence: alfa, theta in delta. Vsa tri stanja lahko dosežemo z nevrovadbo.
Pri nevrovadbi gre za kombinacijo teh treh stanj, ki se stalno spreminja med poslušanjem, ker smo ugotovili, da je to zelo dobro za možgane. Da jih ne ubijamo ves čas z istim stimulusom, so potrebne variacije tako po nosilnem valu kot po binavralnih tonih. To so pravzaprav tudi že holotropna stanja zavesti – stanja, ki jih dosegamo tudi pri meditaciji, hipnozi in s holotropnim dihanjem. Tam se spreminja EEG, to je že dokazano.
Kako ste zasnovali nevrovadbo?
Nevrovadba sloni na tehnologiji binavralnih tonov, ki je zelo stara. Binavralen je tehničen izraz za to, kako možgane spraviš v stanja alfa, theta in delta. Nobena slušalka, noben zvočnik ne more proizvesti tako nizkih frekvenc. Ta pojav so odkrili že v začetku devetnajstega stoletja, pa niso vedeli, kaj bi z njim. Potem se je to spet začelo razvijati v začetku sedemdesetih let, ko je bilo hipijevsko gibanje in zanimanje za te stvari.
Zanimati so se začeli tudi znanstveniki, potem je to spet malo zamrlo. S tem se je zelo resno ukvarjal Robert Monroe in se še vedno ukvarja Monroejev inštitut. Z možem sva vsa ta znanja črpala od Monroeja in dr. Geralda Osterja, študirala sva vse znanstvene članke o tem, katere frekvence so najboljše. Vemo namreč, kakšni so EEG-ji menihov, ki meditirajo po osem ur dnevno.
Dodala pa sva še znanje iz transpersonalne psihologije o tem, kako posneti glasbo oziroma glasove v ospredju, da človeka takoj popeljejo v nekakšno hipnotično stanje, da se lažje poveže s svojo podzavestjo in se lažje odpirajo podzavestni vzorci, ki jih je treba predelovati. To se pravi, da v človeku spodbudimo tudi čustveno noto.
Imajo ljudje pri nevrovadbi tudi čustvene reakcije?
Reakcije so lahko zelo hude. Kadar prodajamo zgoščenke z nevrovadbo, vedno povemo, naj nas v primeru hudih reakcij pokličejo, da jim povemo, ali naj za nekaj časa prenehajo ali naj nadaljujejo in kaj naj naredijo.
Se je treba vadbe za možgane lotiti postopno?
Nevrovadba je res vadba. To je tako, kot bi šli v fitnes in trenirali mišice. Z nevrovadbo pa urimo možgane. Lahko izvajamo svojo meditativno prakso in si zraven damo še slušalke. S tem možganom pomagamo, da se spustijo na drugo raven delovanja, da rastejo novi nevroni in se ustvarjajo nove nevronske povezave.
To je namreč za možgane napor in iščejo nov odziv, novo povezavo, da zmorejo ta napor in gredo potem na novo raven. To je tako, kot če bi začeli vaditi s petkilogramskimi utežmi, potem pa preidemo na desetkilogramske in je to težko, ker se morajo mišice prilagoditi. Tukaj pa se možgani nenehno prilagajajo novemu stimulusu, ki ga od prej niso vajeni.
Nevrovadba zajema šest zgoščenk. Treba je namreč iti postopno. Če bi takoj začeli s šesto zgoščenko, bi bilo tako, kot če bi se danes spomnila, da tečem, jutri pa bi že šla na maraton. Na različnih zgoščenkah so posneti različni zvoki. Na prvi so posneti zvoki kristalnih kozarcev, napolnjenih z vodo. Na drugi, tretji in šesti pa so posneti drugi zvoki. Ni toliko pomembno, kako so zvoki posneti, pomembnejše je zaporedje (sosledje) zvokov, da človeka spravijo v določeno stanje.
Kakšne so povratne informacije ljudi po poslušanju zgoščenk?
Po eni strani so zelo pozitivne, ljudje zgoščenke redno uporabljajo, zadovoljni so, ker nekaj odkrijejo v sebi, nekateri jih uporabljajo za meditacijo, po drugi strani pa so tudi ljudje, ki po določenem času rečejo: »Mene tisti zvok tako moti, da tega ne morem poslušati.« To pomeni, da so prišli do nekega praga, do nekega notranjega problema, ki ga nočejo videti.
Predlagamo jim, naj vztrajajo in ugotovijo, kaj jih dejansko moti. Ni namreč logično, da te moti zvok gonga ali zvok ptice. Pri neki glasbi nekaj čivkne in to te grozno zmoti, kaj se ta ptič zdaj tukaj oglaša. To pomeni, da je človek naletel na nekaj, kar pozunanja. Namesto na moteč zvok bi se moral obrniti navznoter. Nekateri naš nasvet upoštevajo in gredo naprej, drugim pa je preveč in odnehajo.
Ali v teh stanjih zavesti lahko dobimo stik z intuicijo ali nadčutno zaznavo?
Ena lastnost holotropnih stanj je, da se zabrišejo tako prostorske kot časovne meje. To pomeni, da v danem trenutku lahko veš, kaj se dogaja s kolegom v Ameriki, ali pa si celo tam. Ali pa se zabrišejo časovne meje in vidiš tako v preteklost kot v prihodnost.
V globokih hipnotičnih stanjih se telo baje najbolj regenerira in zdravi?
V stanjih theta in delta se poleg tega, da možgani drugače delujejo, tudi začnejo izločati drugačni hormoni. Poveča se denimo izločanje melatonina, v delta stanju se izloča rastni hormon, izločati se začnejo endorfini, ki človeka pomirijo.
In v teh stanjih se telo hitro samo popravlja. Če smo odkriti, nikoli nas ne pozdravi zdravnik ali tabletka. Tabletka samo sproži proces v telesu, da se telo lahko pozdravi. Vedno se telo zdravi sámo. Terapija pomaga pri vseh psihofizičnih, pa tudi fizičnih boleznih. A najbolj pomembno je, ali klient zaupa v metodo ali ne.
Vaje na zgoščenkah spodbujajo rast novih nevronov in tvorjenje novih nevronskih povezav
