Če slediš naravi kot vodniku, ne boš nikoli zablodil.
Mahatma Gandhi je zapisal, da v duhovni propad vodijo: politika brez načel, blaginja brez dela, trgovina brez poštenja, zabava brez vesti, izobraževanje brez vzgoje, znanost brez človečnosti in življenje brez vere. Ničesar od navedenega ne primanjkuje v sodobnem svetu.
Sposobni smo zdrsa v grozljivo barbarsko ravnanje in vse bolj diabolična je uporaba znanja. Naš hazarderski intelekt žrtvuje moralno gotovost, v zameno pa dobi kompleks manjvrednosti in parado strahov. Množe se sodobni zombiji, ki kot živi mrtveci žive v lupini, ki je nekoč vsebovala Človeka. Abdominalna raven zombijevske nature prisega le na denar, žretje in parjenje. Na drugi strani pa narašča množica ponižanih in razžaljenih. Uničuje se dostojanstvo človeka. To je končna realizacija nove subjektivitete človeka.
Če ne bomo zmogli končati nasilja, nas čaka nasilen konec. Zato se mi je zapisala »Umetnost preživetja«. Ne znanje za preživetje, pač pa srce, s katerim postane preživetje umetnost.
Dovolj vemo! Ne potrebujemo novih znanj, potrebujemo pogum, da razumemo kaj vemo, in da povlečemo iz tega zaključke. Vse znanje je ništrc, če nam ne vlije sposobnosti, da se spoprimemo z življenjem. Zato sem postal aktivist, gverilec v večnem boju, srčni bojevnik. Naloga aktivista ni posekati gozd skušnjav, temveč puščavo duha namočiti z vodo življenja.
Ko ljudem povem, da nam grozi katastrofa, se zavedajo, da se bo to morda res zgodilo, toda ko zapustijo predavanje in gredo ven, ne verjamejo več. Ne morejo verjeti, da lahko vse, kar vidijo, propade. In žive po starem naprej. Še naprej služijo iluziji zidanja gradov v oblakih. Toda stanje ekosistema planeta je kot tempirana bomba, zelo zapletena tempirana bomba, ki bo nekega dne eksplodirala. To se lahko zgodi jutri ali pa čez nekaj let, vendar zgodilo se bo.
Detonator na tej bombi ni absolutno natančen mehanizem, ki se bo sprožil v napovedljivem časovnem roku. Tačas se tolažimo z utvaro ravnovesja, ki naj bi ga v naravi ponovno vzpostavili ljudje. Ali pa pravimo, da bo narava sama vzpostavila ravnovesje, če jo le pustimo pri miru. Toda narava je vedno v neravnovesju. Vedno se sprehaja po fraktalnem robu.
Tam je življenje evolucijsko najbolj inovativno. Če z močjo naše tehnike izzovemo rušenje krhke trajektorije ravnovesja, bo narava preko fraktalnega roba zdrsnila v kaotično stanje in našla neko novo ravnovesje. Novo trajektorijo v faznem portretu sistema. Spremembo bomo zaznali kot katastrofo, kot naključno, nepričakovano in nenadno katastrofo. In takrat se bo zmagoslavno vpitje o silnem napredku spremenilo v vpitje iz groze in strahu.
Namesto, da bi sproščali renaturacijo, neprestano manipuliramo - najprej kot gospodarji sveta, sedaj kot naravovarstveniki. Prepričanje Dominum terrae, da je narava na svetu zaradi nas, je odraz človeške prakse prilaščanja. In manipulacija je tudi naravovarstveno reklo, s katerim smo naravo imenovali dediščina, ki smo jo dolžni iz rok prednikov prenesti v roke potomcev.
Dediščina je kapital. V novejšem času je narava postala kapital, s tem pa je tudi človek razvrednoten na »živi vir produkcije« kot potrošniško blago z rokom uporabnosti. Rastejo azilantske ustanove tistih, ki so za kapital neuporabni in zato zatirani ali odstranjeni na družbeni rob: sirotišnice, poboljševalnice, zapori, norišnice, taborišča za begunce, domovi za žrtve nasilja v družini, domovi za ostarele, bolnice in šole vseh vrst.
Sodobna družba zavlačuje mladost in zavrača starost. Mladim se s podaljševanjem šolanja zavlačuje vstop na družbeno polje, čeprav so na višku biotskih moči. Ostareli dobivajo značaj družbenega odpadka, čeprav so nosilci modrosti, te najdragocenejše kategorije človeškega duha. Ostalim, torej populaciji, ki je zanimiva za kapital, namenjajo strogi nadzor, da ostajajo pridno poslušni in znosno pokorni.
Družbeni nadzor se seje s strahom, ki ga neprestano reproducirajo preko množičnih medijev. Vse tisto, kar je za ljudi neznanka, je sovražno in zlo. Razrašča se imaginaren svet neznanega, podprt z virtualnimi svetovi zla in groze. PPM (politično/pravno/medijski) kompleks je v rokah elit in namenjen širjenju strahov pod krinko, da s tem oblast povečuje varnost ljudi. Na račun svobode, seveda!
Živimo v civilizaciji, kjer paranoična politika vodi shizofreni svet. Naddržavno sta organizirana le kapital in kriminal, dve podobi enega kovanca, Janusov dvojni obraz sodobnega sveta. Množica ljudi živi od tihega obupa, ki je zdaj že oglušujoč. Bojimo se vsake spremembe in postajamo vse bolj mrtvi in brezčutni, brezbrižni in prestrašeni. Kot utapljajoči se oklepamo vedno novih substitutov, ki nam jih ponujajo elite. Ždimo v okovih, ki so nam jih skovali drugi.
V svojem življenju sem spoznal, da so za umetnost preživetja pomembna samo dejanja. Ko sem obupal nad vsemi lažnimi upi, sem odmrl kot družbeno bitje tega ponorelega sveta. Odmrl za tiste, ki imajo meč in moč. Zanje sem mrtev in ne morejo mi več do živega, ne z lažmi, ne z grožnjami, ne z nasiljem. Lahko me ubijejo, toda premagati me ne morejo. Ko sem umrl za ta ponoreli svet, je umrl moj umetno konstruiran ego, ponarejeni in zmanipulirani jaz.
Umrla je še ena od žrtev v družbenem okolju zločinca. To je bila moja simbolna smrt, v kateri sem preživel, ker sem se odločil za preživetje, ker sem pričel misliti s svojo glavo, ker sem pozabil naučeno in zavrgel vsiljeno ter šel tja, kamor me vodi srce. Ko sem obupal nad lažnim upanjem, me ni bilo več strah in takrat sem postal močnejši od tistih, ki imajo moč. Spoznal sem svoje poslanstvo, ki me vodi, ko opravljam svoje delo.
Ne želim biti pridigar. Vsakdo živi zgodbo svojega življenja in kakor za vsako zgodbo, tudi za zgodbo življenja velja: »Ni važno kako dolga je, ampak kako dobra je!« V sporočilo te knjige so vpletene izkušnje moje osebne legende. Ubesedene prihajajo kot poziv srca za vse ljudi.
Nehajte se oklepati različnih nadomestkov za življenje in se osvobodite! Bi bili radi srečni? Za začetek ste lahko veseli, da ste taki, kakršni ste in zadovoljni s tistim, kar imate. Bi bili radi nesrečni? Če ste nezadovoljni, nesreča zanesljivo pride nad vas.
Ta svet je v poraznem stanju zaradi prevelikega števila ljudi, ki preveč razmišljajo o nepomembnih stvareh in jim je za svet premalo mar. Svoje cilje iščejo na napačni poti in na napačen način. Edina možnost, da se izognemo bližajoči katastrofi, je, da spoznamo resnično vrednost modrosti in zadovoljstva. Saj navsezadnje iščemo ves čas samo to dvoje, ali ne?
Količino lahko uravnovesimo s kakovostjo le, če oživimo simbole, ki spe v nas. To je tiho delo posameznika, individualno izpopolnjevanje človeka, ki ponovno odkriva svoj mit in legendo. To je pot, ki bo preko obnove lokalne skupnosti, solidarnosti, sočutja in simbioze povrnila izgubljeno človekovo dostojanstvo in svetost sveta. Za Človeka gre, za Tebe gre!
Si Naturam Sequere Ducem, Nimquam Aberrabis.
