Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Grski-Mit-Dusa-Krila-Ikar-Labirint-Usoda




Pusti duši, da ji zrastejo krila!

ponedeljek, 23. november 2020 @ 05:02 CET

Uporabnik: Miran Zupančič

„ Dedal, znani graditelj knosoškega labirinta“, tako pravi grški mit, „ je naredil zase in za svojega sina Ikara iz peres in voska, da bi tako ušla smrti, na katero jo je obsodil kralj Minos“. Kljub očetovim opozorilu, se je Ikar preveč približal soncu. Vosek se je stopil in Ikar je padel v morje.

Ne vemo, zakaj Ikar ni upošteval očetova navodila. Zaradi lahkomiselnosti, objestnosti ali zaradi napačne ocene nevarnosti? Na mnogih upodobitvah je predstavljen kot deček. Je bila žareča svetloba plamenečega sonca tista, s katero se je hotela združiti njegova še čista duša? Vendar človek tudi v mističnem zamaknjenju ne more prestopiti meja, ki so mu postavljene, ne da bi si pri tem ožgal krila In tako je Ikar nenadoma padel v globino.

Vendar se njegovo telo ni raztreščilo na čereh Krete. Potopil se je v valove Egejskega morja. Pred njim se niso odprla temna vrata Hada. Na njegovi poti procesnega dviga v deželo nesmrtnih duš, ki si jo je priboril, ga je sprejela očiščujoča, odrešujoča, pomoči polna “ voda življenja”.

Čisto drugačen pa je nek drug lik iz grške mitologije. Prometej, sin Titana in Themis, Uranove hčere. Iz teme mita ne pride na plano kot deček, ampak kot mož. Zeusu, vsemogočnemu očetu bogov, hoče postaviti nasproti novo človeško pokolenje, ljudi, ki lahko svobodno in neodvisno od božjih moči sami odločajo o svojem življenju in ga oblikujejo.

Z neomajno kljubovalnostjo jim je zvijačneš prinesel z Olimpa ogenj, ki ohranja in varuje življenje. Za kazen je bil z verigami prikovan na materijo, na skale Kavkaza. Dan za dnem je orel kljuval njegova jetra, ki pa so ponoči zopet zrasla. Šele Hareklej Zevsuv sin ga je s pomočjo puščice osvobodil mučitelja.

Umetniki so vedno znova poskušali upodobiti usodo Ikara in Prometeja, pa naj bo to v literaturi, kiparstvo, slikarstvu ali gledaliških predstavah. Vzroka za to gotovo ne smemo videti v tem, da je njuno življenje zaradi dramatičnosti lahko uporabiti za motiv. Očarajoče je po eni strani zaradi človekovega hrepenenja, da bi se iz zemeljske teme dvignil v svetlobi polno neskončnosti neomejenega prostora, po drugi pa v istenju s Prometejem: „ Radi bi ustvarili svet po svoji podobi in ga podredili samim sebi.“ Ali ni človek poklican v svobodo? Zakaj pa je potem tako strašno kaznovan, če poskuša to svobodo uresničiti?

Lepa je zemlja s svojimi menjavami letnih časov, s potoki, deročimi rekami, s širnimi morji. Visoko se dvigajo s snegom pokrite gore nad zelenečimi dolinami. Nad vsem tem se boči nebo, kot bi ga nosila mogočna ramena Atlasa, Prometejevega brata. Zemlja daje osvežilni dež, ki prinaša zorenje, oblaki potujejo preko modrega neba in nad spečim človekom žari firmanent s svojimi planeti in množico zvezd kot zaščitna kupola.

Da, lepa sta nebo in zemlja, le kdo bi to zanikal! In za ta svet je Prometej, božji sin, ustvaril svojega človeka iz vlažne ilovice. Dal mu je po eno lastnost vsake živali. Vendar je njegovi stvaritvi manjkalo življenje. Na sončne vozu je, , tako pravi legenda, prižgal baklo in s to nebesno Svetlobo oživil svoje delo. Postopno je bila zemlja vedno bolj naseljena in bogovom je bilo to všeč. Sestopili so so z neba, da bi z ljudmi sklenili pogodbo. Hoteli so jih varovati, ti pa naj bi jih častili in jim žrtvovali. Žrtvovati bogovom? Zakaj? Je Prometej, to pomeni „ predvidevajoči“ , zato ustvaril človeški rod?

Jim je zato prinesel ogenj, jih podučil o lončarski umetnosti in vseh ročnih spretnostih? Jih je zato učil odkrivati duhovne sposobnosti in omogočil nastajanje kulture? Človek je sam iz sebe ustvaril novi svet. Brez zunanjega zgleda je omogočil lepoti, se razvije v nove, neskončne bogate fasete, ustvarjene z lastnimi rokami. Bi si lahko predstavljali življenje brez te lepote? Le kdo bijo lahko pogrešal?

Vendar naša zemlja ne pozna te lepote. Tu so tudi bolezni, lakota, vojne, skrbi in beda, kajti „ Zeus je poslal na zemljo ljubko Pandoro“. V svoji skrinjici je nosila vse zlo in trpljenje, ki si ga lahko predstavljamo in ga je stresla po zemlji. Tako je oče bogov kaznoval človeško neubogljivost. Da pa ne bi čisto preminili v žalosti, jim je iz usmiljenja pustil upanje. Iz tega ni rešitve. To je bila velika Prometejeva zabloda in ostaja zabloda prometejskega človeka, dokler bo hotel naš svet nujnega reda preobraziti v raj. Kajti smrt in zaton sta prednačrtovana in sicer ne samo smrt in zaton ovne osebnosti, ampak tudi vsakega kulturnega in časovnega obdobja ter ideje, ki jo je oblikovalo. In vendar je zasluga vseh upornih bitij v zgodovini, da s pomočjo novih impulzov vedno znova predramijo človeštvo iz otopele in zasičenje nedejavnosti. Ravno zaradi neuspeha obstaja možnost, da se mnogim, ki so jih prej vzklikali, odprejo oči. In tako mit o Prometeju sporoča:“ Imel pa je brata z imenom Epimetej, to pomeni tisti, ki kasneje prepozna.“

Braz Epimetejeve sposobnosti človeštvo ne bi stopalo proti vedno novim zavestnim izkušnjam, posameznik ne bi dosegel zavestne zaznave svojega ravnanja in s tem uvidom v svoje stanje „ vklenjenosti v verige „. Samo tako je lahko obvarovan tega, da bi podobo neminljivega, ki jo vsak, pa čeprav pogosto pogosto globoko pogreznjen, nosi v sebi, da bi to podobo za vedno zapečatila usoda, neresničnost, popačenje, samo obljube in spekulacije.

Miti so izročila pradoživetij iz preteklih človeških obdobij, razložiti poskušajo na videz nedoumljive vprašanja:“ Kdo sem, od kod prihajam, zakaj obstaja usoda in kdo o njej odloča?“ Prikazujejo in ohranjajo svetovni nazor, ki izhaja iz tega, , podobe in ter simbole, ki so vpeti na legendarne like, njihovo ravnanje pa je pripisano njim nadrejenim božjim bitnostim. Dejanja junakov in poseganje bogov so vsestransko jasna, ustrezno človeški zavesti na njeni razvojni poti, ki se vedno znova spominja in stališča posameznika. Pri površni obravnavi se zdi, da si pričevanja mitov nasprotujejo. Pri natančnem pregledu pa lahko vse strnemo na dva osnovna motiva, ki se kljub raznovrstnosti podajanj jasno odražata v našem primeru sta ponazorjena z legendama o Ikaru in Prometeju.

Ko zaslišimo besedo mit, ne smemo zaiti v zmoto, da bi iskali njegov nastanek le v sivi, predzgodovinski preteklosti. Tudi miti so imela nekoč sedanjost. Vsako obdobje, vse do našega raziskovalnega 21. stoletja, prinaša nove mite, poveličuje svoje heroje na bojiščih, v politiki, umetnosti in znanosti, spleta okrog njih tančico skrivnostnega, nadnaravnega. Na izpraznjenem nebu prejšnih bogov so času primerno idole zamenjali higsociety, šport in show- posli. Dane se tribut plačuje bogu porabe in „monstrumu high –techa“.

Nič se ni spremenilo, le jezik in njegovi simbili so postali drugačni. Zakaj je človek tak, kot je? Zato, ker v vsakem človeku delujejo moči dveh nasprotnih narav. Ker nosi v sebi božansko iskro prvotnega duhovno-dušnega bitja, sluti svojo nesmrtnost, hrepeni po svobodi, ki pa je tu ne more najti, čeprav neprestano išče, kajti kot rojeni iz snovi, ki živi iz vibracijskega polja nasprotij, je neogibno podvržen zakonom materialnega sveta z vsemi njegovimi lastnosti. To skuša obupan preprečiti, preskočiti poskuša meje, vendar ostane ujet, ne more prestopiti magične meje, kvečjemu jo slepo odriva od sebe.

Morda tega ne opazi, ker je postala spona naravnega rojstva zaradi vseh mikrozkozmičnih prednikov daljša in izpolnjuje več manevrskega prostora? Morda zato, ker je, zaljubljen v svoje stvaritve, sprejel svoje stanje biti? Potem bo moral mikrokozmični naslednik toliko močneje doživeti trganje vezi. Kaj bo storil? Kajti v človeški naravi je, da bi rad pozabil svojo eksistenčno beda, svojo omejenost, navidezno življenje, svojo smrtnost. Bo poskusil, da bi se udobno, kar se le da naravnal na ta svet? Ali pa bo hotel vsem uiti?

Pusti duši, da ji zrastejo krila. Da, vsakemu človeku so dana krila in vsak jih lahko uporablja glede na svojo zmožnost in stanje zavesti: leti z njimi proti naravnemu bogu ali svoje samoustavrjeno božje nebo? Si ustvarja lepoto kot nadomestilo za Boga, ki ga več ne pozna? Karkoli že: tako se še čvrsteje oklepa svoje naravne podobe, svojega samozasužnjenja, ostaja vezan na nenehno vrteče se kolo rojstva in smrti v kraljestvi sen nasprotij dokler v sebi ne zasliši glasu prvotne duše, ki se hoče dvigniti iz svojega ujetništva, katere krila so dovolj močna, da ga ponesejo preko vseh ovir v svetlobno kraljestvo. Potem zgubijo zakoni časa in prostora, biti in ne.biti, svojo moč nad njim. Stoji pred odločitvijo: biti svobode v Bogu ali pa ostati vklenjen z božjo imitacijo.

Konec

Miran Zupančič

2 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Grski-Mit-Dusa-Krila-Ikar-Labirint-Usoda







Domov
Powered By GeekLog