Predskodki in nesporazumi glede Gnoze

ponedeljek, 26. oktober 2009 @ 05:02 CET

O gnozi in gnosticizmu je zapisanega za cele knjižnice. Zanimanje za gnozo( gnosisis-poznanje) je nenehno naraščalo odkar so 1. 1945 v Egiptu Nag Hamadiju 1. 1945 odkrili 53 gnostičnih spisov. Po prvotni celotni izdaji tekstov iz Nag Hamadija je izšla še cela vrsta razprav o tej aktualni temi.

Pojavile so se številne knjige in članki. Pogosto ostre polemike, v medijih so reakcije na znova prebujeno veliko zanimanje za gnozo, kar kaže, da tu ne gre zgolj za simpatijo do gnoze. Izgleda, da zanimanje zanjo ni mogoče več preprečiti.

Vsi predskodki glede gnoze izvirajo iz enega in edinega temeljnega neporazuma: zemeljski, naravni človek, zunajni človek naj bi bil tisti, o katerem govori gnoza. Vendar oa ni zunajni človek v svojem zunajnem svetu tisti, ki pridobiva izkušnje in o katerem poročajo stari gnostiki, ampak je to notranji, duhovni človek v duhovnem svetu.

Gnostični pristopi niso nikakršna tvorba uma zemeljskega človeka. To so izkušnje notranjega, duhovnega človeka, ki v zunajnem zemeljskem človeku navadno spi, je nedejaven. Če se ga prebudi, pomeni, da se zaveda samega sebe. Zaveda se, da je duh iz Duha, misel iz mišljenja "Očeta", duha. Spozna , da obstajata dva svetova: zunajni in notranji. V zunajnem živi zunajni, zemeljski človek s svojim znanjem, religijo in delovanjem. V notranjem svetu, v svetu duha, pa živi notranji, duhovni človek. Zunajni človek je minljiv, duhovni človek pa je neminljiv.

"Dualizem" gnostikov.
Ko govorijo gnostiki o dobrem, mislijo na svet neminljivega duha. Minljiv zemeljski svet je za njih ječa, dokler ovira v razvoju neminljivega duha v človeku. Duhovnemu človeku hoče zemeljski svet vsiliti svoj zakon želja in afirmacije. V tem smislu pomeni gnostikom slab in temen, kar zatemnjuje svetlobo duhovne zavesti. Zdi se jim slab tako v "dobrih" kot "slabih" vidikih. Kajti relativno "dobro" v miljivem svetu, kot relativno "slabo", so za njih okovi, ki ovirajo duha v človeku, da bi zaživel v neminljivem, absolutnem svetu duha. Za gnostike je minljivi svet dualističen.

V njem kot menijo vlada nasprotje"dobrega" in "slabega". Med absolutno dobrim v svetu duha in dualističnim minljivem svetu ni nikakršnega nasprotja, ni dualizma. Med absolutnim in relativnim ne more biti nikakršnega dualizma. Dualizem obstojaja samo med enakovrednima poloma, torej v okviru relativnega sveta.

Gnostiki pravijo, za njih ni nikakršnega abolutnega principa dobrega in slabega, ki bi že od prazačetka sovražno stala drug nasproti drugemu, kot je bilo to vedno znova rečeno. Duhovni svet je absolutno dobro. Je enost drevesa življenja. Absolutno slabega po gnostikih ni. Če se človek upre tej enosti, ustvari dvojnost drevesa spoznanja relativno dobrega in relativno slabega. Pri tem zunajni svet sploh ni absoluten. Živi še naprej iz duhovnega sveta, ki ga nosi, čeprav se mu ta upira. Če se človek polarnosti zunanjega sveta in vzrokov za to, se mu lahko izmakne in se znova obrne k univerzalnemu dobremu. Nato postane zunajni svet zopet to, kar je po svoji opredeljenosti; izraz notranjega duhovnega sveta.

"Doketizem"
Iz tega izhaja, da v gnozi ni odrešen in osvobojen zemeljski-naravni, ampak duhovni človek. Kajti on je tisti, ki je ujet v verige zemeljskega sveta z njegovim relativno dobrim in slabim. Duhovni človek občuti naravno telo, kot spono in oviro. Reši se vplivov tega telesa, ki zanj ni več primerno. Ko postane duhovni človek buden in živ, ustvari novo telo. Ti procesi so jasno opisani npr. v Novem testamentu: Jezus zavestno poruši stari tempelj- svoje zemeljsko telo in zgradi novega - telo, ki odgovarja duhu, s tem vstane iz groba zemeljske narave.

Za to so gnostiki rekli, da na križu ni umrlo pravo Jezusovo telo. S tem so hoteli povedati, da njegovo zemeljsko ni ustrezalo bistvu Jezusa. Njegovo pravo telo je tisto, ki je vstalo. To pa ne more umreti. Gnostikov niso pravilno razumeli, kot bi hoteli reči: Jezusovo telo v njegovem življenju ne bi bilo zemeljsko iz mesa in krvi. To so imenovali "doketizem", " navidezno", Jezus je imel kot vsakdo, zemeljsko telo iz mesa in krvi, žrtvoval ga je, kot ga žrtvuje vsakdo, ki hodi po poti odrešitve, za druge. Vendar po trditvah gnostikov zemeljsko telo iz mesa in krvi dejansko ni bilo pravo Jezusovo telo.

Jezus "si je nadel podobo hlapca", kot se je izrazil Pavel. Rojen je bil v minljivem svetu, čeprav je bil že živi duhovni človek, da bi lahko kot neminljiv, duhovni človek sploh lahko deloval v naravnem - zemeljskem svetu.

Ljudem je bil zgled za proces odrešitve od zemeljskega telesa. Gnostiki pravijo, da ne samo za Jezusa, da za nikogar ni zemeljsko telo v osnovi pravo, ampak le navidezno. Pravo bistvo vsakogar je duhovni človek, ta Drugi v nas. Za tega pa zemeljsko telo ni primerno bivališče. Vendar mu ustreza naravno-zemeljsko telo dokler pravo bistvo še ni prebujeno in živi iz zemeljske zavesti.

"Gnostik beži o0d sveta"
Gnostikom so vedno očitali, da jih zanima le njihova lastna odrešitev in da bežijo od sveta. Toda ali ne pravi Jezus:"Kdor ne sovraži sveta, ne more biti moj učenec"? Če torej zemeljski človek ljubi svet in se zavzema za svojega bližnjega, zemeljski svet in njegov bližnji s tem nista rešena, tisti, ki hoče postati Jezusov učenec in mu slediti, ki želi torej slediti resnici, spozna, da mora najprej razrešiti vse vezi v zemeljskem svetu in ideale v ljubezni do bližnjega, le tako se mu torej razodene resnica.

Odreči se mora iluzij, da v okviru svojih zmožnosti spontano izpoljnjuje svoje zemeljske dolžnosti. Svet bo "sovražil" dokler zemeljsko v njem in izven njega predstavlja oviro za resnico. Če pa je te vezi razrešil in deluje resnica v njem kot ljubezen, vstopi v popolnoma nov odnos do sveta. Ima novo osnovo za ljubezen do bližnjega. Samo delao na taki osnovi je lahko odrešilno za svet.

Tako se gnostik osvobodi nadvlade lastnih in tujih zemeljskih interesov. Za nekoga, ki vse vlaga v to, da bi izboljšal svet na zemeljski ravni, to prav gotovo izgleda dejansko kot beg od sveta. Kot orodje, odgovorno za novo ljubezen, ki polagoma v njem dobiva podobo, ljubi gnostik na nov način in ne more drugače, kot da na njem sodeluje. Bog v njem sedaj svet ljubi, ne da bi služil njegovim interesom, ampak bi božansko na svetu pripeljal nazaj k Bogu.

Tako gnostik postane živ dokaz za dejstvo, o katerem govori Janezov Evangelij; Bog je svet tako ljubil, da je dasl svojega edinorojenega sina, da ne bi bili izgubljeni tisti, ki verujejo vanj, ampak bi sprejeli večno življenje. V uresničevanju te božanske ljubezni je aktivno udeležen.

Gnostik in njegova "samodrešitev" s pomočjo znanja.

Gnostikom so od nekdaj očitali, češ, da verjamejo, da je za odrešitev skrivno znanje. Mnenja naj bi bili, da se človek lahko odreši s pomočjo znanja. Temu so nasproti postevili "vero": z verovanjem, tako so rekli, se odpove človek lastnemu znanju in se popolnoma preda rešitelju.

Vendar pri gnostikih ne gre za znanje z razumom in ne za rešitelja zemeljskega človeka. Gre za to, da se človek zave božanskega v sebi, kar pa se lahko zgodi le, če se zemeljski človek poleg verovanja tudi molči in se popolnoma preda božanskemu. Tako menijo gnostiki.

Spoznanje pomeni zavedati se božanskega v sebi. Božje v človeku se odreši s pomočjo zavedanja. Stanje ijetosti človeka je v tem, da se božansko v njem samega sebe ne zaveda in zato tudi ne more delovati. Zvedanje božanskega se dejansko zgodi v človeku.. Zemeljski človek lahko z določenim ravnanjem pripomore, da ta proces poteka neovirano. Nikoli pa naravni-zemeljski človek ne more sam izsiliti zavedanje božanskega. Vsako spoznanje je v človeku možno le s Kristusovo močjo, ki deluje v njem.

Gnostična pot umiranja zemeljskega in vstajenje duhovnega je možna le z vzgledom drugega, "rešitelja", v katerem se je duh že prebudil in s tem ustvari tirnico, duhovno polje, kjer mu lahko sledijo drugi. Ustvari torej le možnost in nič več. To možnost mora človek sam uresničiti. Ne zadošča zaupanje, pravijo, da je nekdo drugi uresničil odrešitev. To ne bi bila ponižnost in predaja, ampak iluzija in lenoba.

Askeza, uživanje sveta.
Vprašanje: ali je prav, da gnostiki svoje naravno bistvo zatirajo in ne živijo več življenja, tu in zdaj? V zgodovini so bili prav gotovo tudi taki "gnostiki". Toda, to kar je s stališča človeka, ki živi čisto zemeljsko življenje, je videti kot samozatajevanje, je lahko tudi ravnanje, ki neprisiljeno jemlje slovo od zemeljskega življenja, ker deluje duhovno življenje.

Ko enkrat v človeku zaživi duhovno življenje, doživi, da je v primerjavi z njim zemeljsko- naravno življenje, pa naj bo v veselju ali trpljenju, relativno in nezadovoljivo. Ne sodeluje več, ne ohranja več nereda zemeljskega sveta in se v vanj več ne zapleta, ker doživlja red duha.

Naravnega-zemeljskega mu ni trega več odrivati, ampak se od njega poslovi, ker ga vabi mnogo pomembnejši cil. Ali je prav, da gnostiki izživijo svobodno svoje naravno bistvo? Tudi taki "gnostiki" so obstajali, ki so trdili, da je treba živeti polno, da bi lahko človek dosegel osvoboditev, so pri tem mislili: gnostik mora spoznati vse človeško, da pride do tiste skrajne točke, na kateri vidi ničevost vsega zemeljskega. Ni treba, da sam vse doživi ali naredi. Zadošča, da v sebi doživi vse človeško kot možnost, če ni do9volj sedanje življenje, se seštejejo izkušnje več življenj.

Posebna oblika očitka gnostikom naj bi bilo uživanje sveta še posebno glede seksualne svobode. Tudi to se je dogajalo pri ljudeh, ki so zlorabljali gnostično pot za želje svoje osebnosti. Ta očitek je bil zato v mnogih primerih upravičen. Neupravičen pa je do prave gnoze. Tu gre lahko za nesporazum, ki je nastal zaradi napačnega dobesednega razumevanja gnostičnih tekstov.

Nevesta, poročna dvorana in ženin, kri; vse to so v gnostičnih besedilih mnogokrat uporabljeni simboli za notranje procese duhovnega razvoja. To so prispodobe za duhovno-duševne izkušnje.

Kdor nima takih izkušenj, bo to vrstna besedila razumel napačno in bo lahko projiciral na gnostike lastno fantazijo. Vedno znova se npr. v gnostični literaturi pojavlja stavek: Jezus je poljubil Marijo ( Magdaleno) na usta! Iz tega so skonstruirali razmerje med njima, pojmovanje, ki je bilo opazno vse do današnje moderne interneta in filma. Vendar če Jezus poljubi Marijo na usta, pomeni, da posreduje duši, ki je ženski princip, moč moškega duha. Tako je treba razumeti tudi druge, v gnostičnih besedilih opisane procese kot doživljanje na notranji poti, ne pa na zemeljskem svetu.

Resničnost in simboli.
V "Janezovih spisih" ( ca.3. stoletje n. št.) so odstavki, ki so očitno starejši kot ostalo besedilo in so popolnoma gnostični. V enem od njih je zapisano, da je naredil Jezus vse stvari za simbole.

Če se duhovni človek, to je Jezus, prebudi v človeku, spozna, da naravne stvari ne predstavljajo ničesar absolutnega. Simboli so le izraz za duhovno. Če človek jemlje zemeljski svet za absolutno in na absolutno postavi svoje zakone, poskuša miljivost narediti trajno; posledica tega sta kaos in borba. S tem človek samega sebe izključi iz duhovnega sveta, naravni svet tako skvari, da ne more biti več podoba in simbol duhovnega.

V primeru da človek pusti duhovni svet do sebe oz. se mu odpre in ga spozna kot absolutnega, pride vse naravno na svoje mesto, se nanovo raporedi in postane izraz duhovnega. Tak človek bo potem spoznal, da je ves zemeljski svet v svoji dualistični dvopolnosti samo simbol enosti drevesa življenja; v tej enosti delujeta aktivno in pasivno harmonično skupaj in ni več nikakršnih nasprotovanj.

Zunanje poti rešitelja kakršen je Jezus ne bo videl kot enkraten zgodovinski dogodek, ampak kot izraz vedno veljavne značilne poti odrešitve, s pomočjo katere bo, če gre po njej, odrešen; odreši pa lahko tudi druge. Vedno bo lahko bral sveta pisanja takšna kot so: simboli za duhovno-duševno razvojno pot, ko se končno preoblikuje tudi telo. Ne bo jih več razumel kot poročanje o dejstvih v zunanjem svetu, ampak kot podobo in simbol za dejstva notranjega sveta.

Gnoza ni zgodovina in spomin, ampak živa resničnost in odločilna notranja pot. V prvi vrsti je prav gotovo notranja religiozna izkušnja, ki deluje v človeškem srcu prek delujočega semena duha. To je svetlobna iskra o kateri so govorili stari gnostki. To notranje doživetje delovanja duhovne iskre povzroči šok, človeka prebudi moč Spoznanja. Temu neizogibno sledi nova življenjska izkušnja, nova usmerjenost življenja. Začne se proces notranje spremembe, ki pripelje človeka do samo- spoznanja, nakar pa k popolnoma novemu duhovnemu uvidu, ki razsvetli iskalca na poti.

Miran Zupančič

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Gnoza-Gnosticism-Predsodki