Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Globalna-Financna-Kriza-Neoliberalizem

Neoliberalizem vodi v pogubo petek, 12. december 2014 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Piše: Marko Osolnik v novih Misterijih www.misteriji.si Z velikimi koraki prihaja nova globalna finančna kriza (1) Z velikimi koraki prihaja nova globalna finančna kriza, ki bo še veliko bolj pogubna kot tista, ki je izbruhnila pred dobrimi šestimi leti, v svoji pred meseci izdani knjižni uspešnici Zlom je rešitev (Der Crash ist die Lösung) svarita mlada in prodorna nemška ekonomista Matthias Weik in Marc Friedrich. Prepričana sta, da je popolna finančna in s tem makroekonomska kataklizma nujna, kajti to je edino zdravilo, ki bo zahodni svet ozdravilo od »nore zasvojenosti s kazino kapitalizmom«. Evropska unija in ves svet bosta morala, tako avtorja, opustiti neoliberalni turbokapitalizem – ta je gospodarsko, socialno in okoljsko dokazano skrajno škodljiv – in se odločiti za razvojni model, ki ne bo povzročal prevelike dohodkovne neenakosti in bo prijazen do okolja. Avtorja uvodoma ugotavljata, da je zdajšnje zelo kritično stanje v svetovnem gospodarstvu posledica več kot tri desetletja trajajoče korenite deregulacije nacionalnih in mednarodnih finančnih trgov, ki sta jo v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožila tedanja britanska premierka Margaret Thatcher in predsednik ZDA Ronald Reagan. Deregulacijo trgov, pa tudi vsesplošno privatizacijo, zniževanje davkov in omejevalno proračunsko politiko zagovarja neoliberalna ekonomska teorija, ki sta jo izoblikovala britanski ekonomist avstrijskega porekla Friedrich August von Hayek (1899–1992) in njegov ameriški učenec Milton Friedman (1912–2006). Friedman, ki je veljal za Reaganovega »ekonomskega guruja«, je v knjigi Kapitalizem in svoboda (Capitalism and Freedom) predlagal ne le privatizacijo šolstva, zdravstva in socialnega skrbstva, temveč celo nacionalnih parkov, vojske in policije. Skratka – vse za nenehno bogatenje peščice že tako bogatih in vplivnih na račun čedalje bolj obubožanih množic … Od začetka devetdesetih let pa je deregulacijo finančnih storitev, pišeta Weik in Friedrich, spremljala politika vse nižjih obrestnih mer, ki so jo uvedle ameriške Zvezne rezerve pod vodstvom Alana Greenspana, katerim so kmalu sledile še centralne banke drugih razvitih držav. Na finančnih trgih se je tako pojavilo ogromno poceni denarja in začel se je divji ples finančnih špekulacij, še posebej v obliki tako imenovanih derivatov. BANKIRJI SPET NA STARIH POTIH No, ko je čez vse razumne mere napihnjeni balon finančnih špekulacij pozimi 2008–2009 počil, pa so bančni in borzni špekulanti takoj zagnali vik in krik, da jih mora država rešiti, da se ne sme dopustiti bankrota bank, ker naj bi bile življenjsko pomembne za nacionalna gospodarstva. Avtorja poudarjata: »Od leta 2008 je politika naredila vse za banke, za ljudi pa v resnici nič. Povzročena je bila maksimalna narodnogospodarska škoda, da bi se na javne stroške rešilo to napačno vodeno panogo, ki jo je uničeval njen lasten pohlep.« Številke so frapantne: po podatkih Evropske komisije so članice EU doslej za reševanje svojih finančnih ustanov (v prvi vrsti bank) namenile 5,1 bilijona evrov. Gre za znano, sprevrženo in naravnost psihopatsko logiko neoliberalizma – privatizirati dobičke in socializirati izgube. Weik in Friedrich v nadaljevanju svoje knjige s konkretnimi podatki dokazujeta, da se bančniki in drugi finančni špekulanti iz zadnje krize niso nič naučili in da so se vrnili na stare zavožene poti: spet si namreč na veliko delijo bonuse – nagrade za uspešno poslovanje, na novo pa se bohotijo tudi finančne špekulacije. Po podatkih ameriških nadzornih organov je že leta 2011 povprečni letni dohodek višjega bančnega menedžerja na Wall Streetu znašal 362.900 dolarjev, kar je petkrat več kot povprečni letni dohodek tovrstnega uslužbenca v nefinančnem zasebnem sektorju. K temu je treba prišteti še bonuse: leta 2012 je povprečni bonus bančnikov na Wall Streetu dosegel kar 121.900 dolarjev. Weik in Friedrich odločno zahtevata: »Človek in dobrobit družbe se morata vrniti v središče poslovanja bank in zavarovalnic … Le če gre celotni družbi dobro, lahko neka banka v njej normalno posluje.« Po mnenju avtorjev bi bilo treba na ravni Evropske unije sprejeti zakonodajo, ki bi pri finančnih storitvah strogo sankcionirala insiderske posle, tržne manipulacije, prevarantske derivate in določila v pogodbah o finančnih storitvah, nadalje zavajajoče oglaševanje, zaračunavanje previsokih obresti in seveda neupravičeno visoke nagrade za uspešnost, ki si jih izplačujejo finančni menedžerji. Ti jasno besno nasprotujejo predvsem omejevanju višine bonusov. Izvršni direktor Britanskega združenja bančnikov Simon Hills je tako medijem potožil: »Pri ocenjevanju višine bonusov moramo upoštevati, da vodilni bančni uslužbenci pri svojih poslovnih odločitvah prevzemajo nase težko breme tveganja in odgovornosti.« Glede na zgoraj napisano je ta izjava očitno hinavska ali pa slaboumna … V NEMČIJI VSE VEČ REVNIH V omenjeni knjigi avtorja tudi sistematično razbijata mit o Nemčiji kot gospodarsko uspešni in socialno sorazmerno pravični državi. Priznavata sicer, da je ta 82-milijonska država v osrčju Evrope gospodarsko daleč najmočnejša članica EU in zlasti evroobmočja, da je svetovna izvozna prvakinja in tako naprej, vendar izpostavljata tudi nekatera veliko manj prijetna dejstva, ki jih nemški politiki na čelu s kanclerko Angelo Merkel v javnosti nočejo omenjati. Na primer: nemški javni dolg znaša astronomskih 1,3 bilijona evrov, pri čemer niso všteti stroški pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence. Nadalje: v Nemčiji počasi, a zagotovo izginja srednji sloj, novi nemški gospodarski »čudež« pa je zasnovan na pretežno mizerno plačanih prekernih delavcih, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Leta 2000 je v nižje dohodkovne razrede spadalo 18 odstotkov prebivalstva, leta 2012 pa že 23 odstotkov. Nemški državljani so tudi močno zadolženi, saj so v divjih letih kazino kapitalizma podlegli čarom poceni denarja: povprečna zasebna zadolženost tako dosega kar 33.000 evrov, skoraj 6,6 milijona Nemcev pa ni več zmožnih redno odplačevati svojih posojil. Kot navajata Weik in Friedrich, kar slaba četrtina vseh zaposlenih v Nemčiji prejema plačo, ki je minimalna ali le nekoliko višja od minimalne. Zelo slabo plačani so predvsem taksisti, frizerji, zaposleni v gostinstvu in hotelirstvu, varnostniki in prodajalci v majhnih trgovinah. Številni od teh ljudi delajo po petdeset ur na teden in več – kar je po tamkajšnji delovni zakonodaji protizakonito! – vendar se kljub temu ne morejo izkopati iz revščine in so prisiljeni zaprositi za socialno pomoč. Šokanten je tudi podatek, da imajo v Evropski uniji le Latvija, Litva, Romunija in Poljska višji delež zaposlenih ljudi z zelo nizkimi dohodki kot Nemčija. Vsak dan se mora poldrugi milijon nemških državljanov, če hočejo dobiti vsaj en topel obrok, odpraviti v socialne kuhinje, v hudi revščini pa životari tudi 1,6 milijona otrok. Skoraj 16 odstotkov Nemcev (12,8 milijona) živi v revščini oziroma na njenem robu. Avtorja pravilno ugotavljata: »To ni država blagostanja, temveč privida blagostanja.« Nemško gospodarstvo je navidez še zdravo, a samo zato, ker je dve tretjini ekonomij članic EU na smrt bolnih. In Nemčija je še nedavno veljala za vzor pravičnega socialno-tržnega gospodarstva, kjer je poskrbljeno za slehernega … Marko Osolnik Naslednjič: Katastrofa po imenu evro Komentarji (5) www.pozitivke.net