|
||||||
|
|||||||
Piše: Rok Kralj
Danes si v svetu drug nasproti drugemu stojita dva družbeno-ekonomska sistema: kapitalizem in socializem (ponekod še vedno obstajajo tudi »primesi« fevdalizma in suženjstva). Čeprav danes [leto 2006] v svetu prevladuje kapitalizem, pa so ideje socializma še kako žive, pri čemer moramo poudariti, da gre pravzaprav za dve ideologiji, a niti prva niti druga ne obstajata v »čisti« obliki. Oba sistema (oziroma ideologiji) sta odigrala pomembno zgodovinsko vlogo. Jo lahko »igrata« še naprej?
Kakšen je zgodovinski pomen kapitalizma?
Kapitalisti – lastniki delovnih sredstev (orodij, strojev, zemljišč, proizvodnih obratov) – so za industrijsko proizvodnjo vse večjega obsega potrebovali svobodno delovno silo, ki so jo lahko po potrebi najemali in tudi odpuščali. Tako so postopno (predvsem v 16. in 17. stoletju) zrušili toge fevdalne odnose, na podlagi katerih je bil večji del »proizvajalcev« vezan na posamezno fevdalno posestvo in na fevdalnega gospoda.
Kapitalisti so tako začeli »ustvarjati« vse večji razred delavcev – proletarcev, ki niso bili več vezani na posamezno območje, ampak so si lahko relativno svobodno izbirali svojo »zaposlitev«. Pri tem ne smemo pozabiti omeniti neizmernega izkoriščanje delovne sile v zgodnjem kapitalizmu (kar se danes ponavlja v deželah, ki ta sistem šele uvajajo – npr. Kitajska in Indija).
Kapitalizem je postopno uničil toge fevdalne odnose, osvobodil ljudi, ki so namesto fevdalnim gospodarjem zdaj začeli »pripadati« kapitalistom, kot svobodna delovna sila. Kapitalisti so združevali veliko število ljudi na enem mestu (v vse večjih tovarnah) in tako pospešili organiziranje ljudi, ki so se vse bolj zavedali in borili za svoje pravice. Ta organiziranost je prebudila tudi nacionalno zavest, ki je presegala dotedanjo zavest ljudi, da pripajo kraljem, cesarjem in fevdalcem ter omogočila pojavljanje in uveljavljanje nove oblike politične organiziranosti – demokracije. V razdrobljenem fevdalnem sistemu takšna organiziranost ni bila mogoča.
Učinkovit kapitalističen produkcijski sistem je omogočil nesluten razvoj v proizvodnji, znanosti in posledično tudi na drugih družbenih področjih (izobraževanju, kulturi, zdravstvenem varstvu itd.).
Kapitalizem, katerega osnovni cilj je (bil) pridobivanje vedno večjega dobička za kapitaliste, se mora (je moral) zato neprestano širiti in v svoj trg vključevati vedno več ljudi in območij. V zadnji fazi te širitve kapitalističnih trgov, ob koncu dvajsetega stoletja, se je v krog »klasičnih kapitalističnih držav« (zahodnoevropske države, ZDA) vključil velik del preostalih svetovnih držav (vzhodna Evropa, Kitajska, ki ima danes največji potencial kapitalistične rasti; Rusija, Indija, ter številne druge države in območja). Današnja globalizacija je zato posledica širitve kapitalističnega proizvodnega načina in trgov v večji del sveta. Današnja globalizacija je predvsem posledica »želje« kapitalistov po vsevključujočem svetovnem trgu.
Kapitalizem je torej »povzročil« predvsem: ekonomsko osvoboditev ljudi (seveda ne vseh), nastanek nacionalnih držav in demokracijo (politična osvoboditev), veliko proizvodno učinkovitost, (samo)organiziranje širokih množic in globalizacijo.
Kar pa kapitalizem ni nikoli uspel razrešiti, je bolj pravična in enakomernejša razdelitev (distribucija) vsega proizvedenega bogastva. Sadove tega učinkovitega sistema vedno pobira le manjši del udeležencev v tem ekonomskem sistemu: kapitalisti, kot lastniki proizvodnih sredstev ter razred upravljalcev in strokovnjakov, ki vodijo kapitalističen proces. Najeti mezdni delavci vedno dobijo malo (z izjemo v nekaterih obdobjih, ko so si uspeli izboriti večje pravice, na primer v drugi polovici 20-ega stoletja v razvitih državah), še slabše pa se godi tistim skrajno revnim prebivalcem planeta, ki sploh niso vključeni v kapitalističen proizvodni sistem in zato trpijo hudo pomanjkanje, saj za kapitaliste sploh niso pomembni – ne kot delovna sila ne kot porabniki.
Poleg tega se kapitalistični sistem nikoli ni oziral na posledice, ki jih neprestana rast proizvodnje in porabe povzroča okolju. Pohlep, sla po dobičku, nezmernost in potrošništvo – te glavne lastnosti kapitalizma – danes močno obremenjujejo planetarno okolje in ogrožajo prihodnost človeštva. Socializem je bil povsem logičen odgovor na velike pomanjkljivosti kapitalizma.
Kakšen je zgodovinski pomen socializma?
Socializem, če si ga pogledamo na primeru največje socialistične države, bivše Sovjetske zveze, sploh ni bil tako zelo različen od kapitalističnega sistema, vsaj v ekonomskem smislu ne. Prav tako kot kapitalizem, je tudi socializem združeval v podjetjih številno delovno silo, ki je na povsem kapitalističen način (tekoči trak, velika delitev dela, hierarhična ureditev proizvodnje) proizvajala velike količine blaga.
Pomen socializma je bil predvsem v poskusu uveljavitve drugačne, bolj pravične porazdelitve celotnega proizvedenega družbenega bogastva. To največjo slabost kapitalizma, ki je »proizvajal« (in jih še vedno) ogromne družbene razlike, je socializem skušal rešiti s centralizirano razdelitvijo dobrin, s katero bi družbeno bogastvo bolj pravično porazdelili med vse pripadnike družbe, v nasprotju s kapitalističnim »svobodnim« trgom, ki naj bi sam poskrbel za učinkovito razdelitev dobrin.
Poskus socializma je bil tudi poskus demokratizicije kapitalistično urejenih podjetij, ki so bila (in so še vedno) strogo hierarhično urejena, kjer so o ključnih zadevah podjetja vedno odločali samo lastniki, katerih interes je bil pogosto povsem nasproten interesom zaposlenih in lokalnih skupnosti, v katerih je podjetje delovalo. Vsi ti problemi so še danes prisotni.
Socializem je poskušal odgovornost odločanja v podjetjih enakomernejše porazdeliti in v odločanje vključiti zaposlene ter lokalno in širšo družbeno skupnost. Takšen primer ekonomsko-politične ureditve je samoupravni sistem, ki ga je v Sloveniji zasnoval mislec in politik Edvard Kardelj, v katerem so tako zaposleni kot tudi lokalna skupnost, vsaj do neke mere lahko nadzorovali in vplivali na odločitve v podjetjih – na žalost, pogosto zgolj na papirju.
Glavni problem socializma pa je (bil) predvsem ta, da je sistem »zadušil« samoinciativnost ljudi, saj je večji del odločanja in porazdelitve bogastva dejansko prevzela mogočna in vseprisotna država in znotraj nje priviligirana elita – Partija. Nasprotno pa so kapitalisti vzpostavili stanje, v katerem so ljudje na vseh nivojih neprestano tekmovali med seboj (predvsem na nižjih nivojih odločanja) in jim na ta način uspelo motivirati ljudi, da so več in bolje delali.
Še enkrat poudarimo: ne socializem in ne kapitalizem nista nikoli obstajala v »čisti« obliki. Bolj, ko sta se »čisti« obliki približala, več škode sta povzročala. Socializem je dejansko predstavljal socialno nadgradnjo kapitalističnega sistema in ni bil nikakor ne-kapitalističen sistem.
Vprašanje kateri sistem je (bil) boljši in kateri slabši ni toliko pomembno kot vprašanje, česa se od obeh sistemov lahko naučimo, ali kaj dobrega od obeh sistemov lahko uporabimo? Danes smo še vedno preveč obremenjeni z ideološkimi delitvami preteklosti, ki nas že toliko časa razdvajajo (črni/beli, verni/ne-verni, Kristjani/Muslimani, levi/desni itd.). Namesto tega pa bi lahko razmišljali na način, ki vključuje dve ali več strani pri iskanju rešitev za številne družbene probleme.
Onkraj ideologij
Bolj pomembno od nenehnih prepirov, katera rešitev je bolj prava, si moramo postaviti vprašanje: kaj lahko kdo prispeva za dosego skupnih ciljev? Preseči moramo ideološka nasprotja in poiskati najboljše rešitve, ne glede na to, kateremu sistemu in kateri ekonomski ali politični ideologiji le-ti pripadajo. Predvsem skadinavske države so do neke mere uspele uveljaviti kombiniran sistem, ki ga lahko poimenujemo socialni kapitalizem. V teh državah imajo ljudje kljub kapitalističnemu proizvodnemu načinu visoko raven socialne varnosti, ki pa se danes žal, pod udarom prevladujoče neoliberalne ideologije, postopno razkraja.
Skandinavski model socialne in hkrati kapitalistične države kaže na to, da se je mogoče približati novemu sistemu, ki ne bo ne prevladujoče kapitalističen (kakršen je na primer danes v ZDA) ne prevladujoče socialističen (kakršen je bil nekoč v Sovjetski zvezi). Namesto starih ideoloških delitev na »dobro in slabo« moramo zavreči vse neustrezno, vse, česar ne potrebujemo več in uporabiti najboljše od tistega kar poznamo – in to nadgraditi z novim. Nikakršnih krvavih revolucij ne potrebujemo več.
Vir: www.gibanje.org
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Gibanje_SvobodaOnstranIdeologija
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
