Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ganjenost-Osamljenost

Ganjenost - osamljenost sobota, 6. januar 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič Glasba dejansko ni skakalna palica, s katero lahko preskočimo široki tok med navidezno in resnično izpolnitvijo hrepenenja, kljub svoji lepoti, ne more zagotoviti trajne tolažbe. Resnica in svet sta za to prevelika in nedojemljiva. V srednjem veku so melanholijo imeli za nekaj pozitivnega. V srednji in vzohdni Evropi so jo cenili. Danes gledami na melanholijo kot na čustveno stanje, ki ga moramo premagati. Še v času renesanse so tak značaj imeli za zank duhovne kvalitete. Pozneje se je svetel renesančni ideal lepote z elementi antične umetnosti umaknil izumetničenem oblikam in raskošni okrašenosti baroka, v katerem so prevladovala človekova čustva. Z Monteverdijem in Purcelom je začela prevladovati melodična in harmonična urejenost na podlagi tonalitete in razumske urejenosti. Glasbeni poznavalci menijo, da je bila v tem obdobju osnova za vse stvari številčna ureditev. V renesansi so melodične ljubezenske pesmi pogosto uglasbili, kar velja tudi za Monteverdija. S tem je mišljeno naslednje: "Nesrečn pretakam solze svojih mračnih tožb, kot vse druge prevarane zaljubljence me napoljnuje večna bolečina. Osvobojen bom vklesal v marmor: Srce, ki verjame lepi ženski, je naivno." Tu gre za lepoto, ki ne nudi tolažbe. Ko so v 17. stoletju princip prosto plavajočih glasov matematično oblikovali,je bilo mogoče narediti mojstrsko delo kot je "Blagoglasni klavir" Johana Sebastaina Bacha. Tu gre za pravilno porazdelitev oktav v 12 korakih poltonov. Razmik dveh korakov poltonov dobimo z dvanajstim korenom iz 2 = 1, 0595.2 zato, ker nastane oktava s podvojitvijo frekvence poljubnega osnovnega tona. Ta velika operacija je omogočila čudovito moduliranje vseh tonovskih načinov, kar pa je morda v celoti izkoristila šele romantika. Bach je svoje delo Glasbena daritev izvedel tako, da glasovi drug za drugim povzemajo osnovni motiv, predvsem v troglasnem kanonu per tonos. Druga za drugo si sledijo modulacija te skladbe, vodijo uho v vedno bolj neznana področja, tako da verjame, da se vedno bolj oddaljuje od izhodišča. Vendar doseže magičen učinek spet po natančno šestih takih modulacij prvotnega tonovskega načina od c-mola. Za Bcha je značilen melodičen izraz pripravljenosti k samopredaji , izraz ponižnosti , ki ga obravnana brez religioznih čustev. Tako lahko mnogi uživajo ob Matejevem pasijonu, ki opisuje Kristusovo trplenje, čeprav niso verni v klasičnem smislu. Tak užitek ni uživaštvo ali sentimentalno sanjarjenje, ampak resnična ganjenost. Bachova glasba "vibrira" , zato velja kot vzor lepote in hrepenjenja v glasbi. Zato so jo vedno znova poskušali primerjati z egom, ker tudi zanj za vibriranje niso nujne ritmične sekcije. Preveč tolkal je za Bachovo tenkočutnost naravnost smrtnonosno. Skrivnostna uporaba takta pomeni pri Bachu miren, trden korak, ki prepriča poslušalce s svojo logiko in jasnostjo in pušča določeno ganjenost v njegovem srcu. Bach razoroži, tankočutno razprši pomisleke in ugovore posameznika, ki se brani. Izleda tako, kot bi v Bachovi glasbi zvenel prastar red, ki je odvisen od naloge človeštva, katerega začetek sta ponižnost(ne klečeplazenje) samopredaja. To je ponižnost, ki se zaradi vibriranja izogne pasti melanholije in sledi predaja, ki obstaja iz skladno in svobodno nihajoče inteligence. Pri zahodnem človeku se je prvič pojavila. Vibriranje tako postane popolna harmonija in logična in matematična doslednost v melodiji in ritmu, ki vabi k popolni skladnosti zavesti. Melanholija izginja, razprši se v popolnost. Nekoč je bil humor označen kot "čudovita bolečina", enako lahko pri Bachu imenujemo vibriranje "čudovite melanholije". Zdi se, kot bi Bcha navdihnilo neko drugo energijsko polje in višja matematika, kot bi iz njega vela pitagorejska čistost. Pitagore ni bil le znastvenik in filozof. Učil je, da je svet urejen sistem, v katerem sta število in mera osnovni zakon vesolja. Odkril je tudi harmonijo v glasbi: cela števila so podlaga glasbenih intervalov. Bachov sodobnik Leibnizt iz Hanovra, ustavrjalen pisatelj, filozof in znastvenik je menil, da je glasba skrito uresničevanje umetnosti matematike v človeku. To je zelo veliko. Verjetno jr bolje reči, da ponazarja harmonijo sfer red,v katerem se ob pravilni usmerjenosti samoumevno pojavlja logika in prava mera. Ali ni to spet povazava s Pitagoro? Po eni strani natačnost, po drugi pa zavestnost. Pitagora je dejal: Nikoli ne naredi tistega, česar ne razumeš. Kako drugače je vse to bilo v obdobju romantike! Kjer je Bach presegel melanholijo in je njegova glasba vibrira, romantika tega ni več poznala. Hotela je živeti velokopotezno in nasvdihujoče., z napetostjo, senzacijo, a po možnosti s pristnimi občutki. Za tem je tudi bila kritika baroka. Za vsakim vzdihom v bsročnem lementu (žalostinka, tožba, tarnanje) je bilo čutiti preračunan efekt. Vse je bilo nepristno, le izvajanje je bilo resnično. Baroku so zato pravili tudi obdobje narejenih strasti. V romantiki je bilo poudarjenje terc in sekst še intenzivnejše. Le pri Schubertu je nastal odmik z menjavo med molom in durom, s čimer je povezal lepoto in se izognil pasti strasti. V njegovi glasbi se izraža lepota, pa tudi genialnost in skromnost njegove osebnosti. V molu ostaja hrepenje kot spoznanje, da ni resnične tolažbe! Ko so Vladimirja Ashkenazya tretjič vprašali, če glasba, predvsem lepota glasbe, zares nudi tolažbo, je tudi tretjič odgovoril, da je za kaj takega življenje preveliko. Resničnost je preveč nedoumljiva, da bi lahko glasba dokončno tolažila. Poznal pa je tudi nezmožnost zadržati lepoto dlje časa, kot za trenutek, ki po navadi ne traja dlje kot vtis sam in se takoj razprši. Kajti to je tisto, kar lepota med drugim povzroči v glasbi: ganjenost in hrepenenje, ne pa tolažbe in izpolnitve hrepenenja. Čeprav je Mahler v svojih čas razsiširil, in napolnil z brezčasno lepoto, se njegove sinfonije enkrat končajo. Tako hrepenje poslušalcev ni bilo nikoli trajno izpolnjeno. Ga lahko izpolnimo na drug način? Ganjenost zaradi lepote zadene v nas na obučljivo struno, približa pa končno vendar le zelo individualne občutke zelo individulnih vtisov. Ganjenost zlomi trdi oklep obrambe, človeka potisne v samoto njegovega osebnega stanja. Ganjenost nastaja počasneje kot vedrina. Širi svoje perutnice in na "nebu" pusti sledi osamljenosti. Ta let, je redko let veselja. Kako je nastalo svetovno bratsvo ob kolektivni ganjenosti na primer ob Beethovnem " Vsi ljudje so bratje" ali pri Mozartovem apelu prostozidarske glasbe? To je močna čustvena razgibanost. Ali zares nastane le in samo z glasbo, pa je drugo vprašanje. Kar je za nekoga ganjenost, jen za drugega sentimentalnost- še slabše- s kičem priklican občutek. Ganjeni jen pogosto blizu solz. Ganjenost je nekaj paradoksalnega. Kajti , kdor je ganjen, je tudi pre-vzet, je ujet v prijem občutkov. Ko nastane zaradi lepote notrajna ganjenost, ki postane občutek, je človek pre-vzet, izgubi glavo, pregled. Kdor ni gospodar svojih občutkov, potem nezadržno toči solze, kot se na primer to pogosto dogaja na pogrebu ljudem, ki so umrlega poznali. Prevzeme jih razpoloženje. Miran Zupančič Komentarji (3) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog