Gil Garcetti je v letih 1992 – 2000 služil kot tožilec okrožja Los Angeles. Medtem ko je bila fotografija več kot 35 let njegov konjiček, se je po neuspeli ponovni izvolitvi leta 2000 odločil, da se ji popolnoma posveti.
Danes za svoje delo sprejema številne pohvale, izdal je štiri knjige fotografij in imel več razstav, med drugim v Narodnem muzeju v Washinghtonu, Pasadenskem muzeju kalifornijske umetnosti in pred kratkim v muzeju UCLA Fowler, v Los Angelesu.
Ameriška revija Photo je Garcettija leta 2003 imenovala za enega izmed od štirih mojstrov fotografije ZDA. Prav tako je tudi predsednik mestne etične komisije Los Angelesa.
Garcettijeva zadnja knjiga Voda je ključ: boljša prihodnost za Afriko je rezultat številnih potovanj v Zahodno Afriko. Prav tako kot v zadnjih dveh knjigah, Jeklo: postavljanje Walt Disneyeve koncertne dvorane in Ples na Kubi, si Garcetti tudi v tej prizadeva ustvariti globalno pozornost za dvig zavesti javnosti o ljudeh, o katerih je malo slišati, a imamo od njih pogosto številne koristi.
Voda je ključ prikazuje obupen položaj ljudi v Zahodni Afriki, ki že dolgo živijo z oporečno vodo. Garcettijeve fotografije slikajo stiske, pa tudi optimizem in ekonomske uspehe ljudi, ki niso le preživeli, ampak tudi uspevajo, ko pridobijo dostop do neoporečne vode. McNair Ezzard je Gila Garcettija intervjuval za Share International.
Share International:Kako se je začel projekt vaše zadnje knjige? Gil Garcetti: Začel se je takoj po tistem, ko sem decembra 2000 zapusti pisarno okrožnega tožilca. Moj žena je že prej načrtovala potovanje v Zahodno Afriko s Hiltonovo fundacijo, ki že več let financira projekte za neoporečno vodo v Zahodni Afriki. Naokoli sem hodil s fotoaparatom in to je bil moj prvi stik z vprašanjem neoporečne vode. Videl sem vse vrste problemov – revščino, bolezni, nizke dohodke, hkrati pa tudi lepoto in upanje.
Najprej nisem vedel, kaj storiti s temi fotografijami, toda po 11. septembru sem se odločil, da bom iz svoje afriške izkušnje poskusil narediti nekaj koristnega. To so pretežno muslimanske države. Moramo pokazati, da nam ni vseeno za druge, tudi za muslimane ne. Menim, da to ni samo dobro in moralno početje, temveč je tudi politično pravilno. Šel sem k Hiltonovi fundaciji in jih vprašal, če jih zanima knjiga, ki bi bila za nevladne organizacije, ki delujejo v Zahodni Afriki, brezplačna.
S.I.: Kako natančno ste nameravali s svojo knjigo pomagati? G.G.: Na dva načina. Prvič, Hilton fundacija brezplačno nudi knjige nevladnim organizacijam. Pričakuje se, da bodo nevladne organizacije (NVO) dohodke od knjige namenile svojemu delu za neoporečno vodo v Zahodni Afriki. Drugič, prostovoljno delam za različne NVO in za njih prepričujem ljudi, skupine in podjetja, naj jim darujejo denar. Če kdo želi katero od mojih umetniških del, potem gre najmanj polovico dohodka za NVO.
S.I.: Ali imate sami od svojih knjig kaj zaslužka? G.G.: Nič.
S.I.: Katero je bilo eno vaših najbolj presenetljivih odkritij, ko ste prvič obiskali Zahodno Afriko? G.G.: Spoznal sem, da več kot 70 odstotkov ljudi v teh državah nima dostopa do neoporečne vode. Zahodna Afrika ima obilico vode, vendar je vsa pod zemljo. Te države, ki spadajo med najrevnejše na svetu (Niger je najrevnejši), preprosto nimajo denarja in strokovnega znanja, da bi z neoporečno vodo oskrbovale svoje ljudi.
S.I.:Katere države v Zahodni Afriki ste obiskali? G.G.: Gano, Mali, Burkino Faso, Slonokoščeno obalo in Niger.
S.I.:Če imam prav, ste se srečali z malijskim predsednikom. Kaj je rekel glede vašega dela? G.G.: Rekel je, da delam najpomembnejše, kar je mogoče. Če je le ena pomembna stvar, ki jo lahko narediš za malijsko ljudstvo, je to ta, da jim zagotoviš neoporečno vodo, kajti "vse dobro izhaja iz neoporečne vode". To so njegove besede. Sami za to preprosto nimajo denarja. Mali je ena najrevnejših držav na svetu.
S.I.: Zakaj je voda tako pomembno vprašanje? G.C.: Voda je ena od osnovnih življenjskih potreb. Lahko vidite do česa pride, kadar je voda umazana in nezdrava. In voda je redka dobrina. Dobra stran situacije z vodo v Zahodni Afriki je, da jo je v izobilji in da gre za obnovljiv vir. Nobena vodna vrtina se v nekaj letih še ni presušila.
S.I.: Kako se ljudje v Zahodni Afriki tradicionalno oskrbujejo z vodo? G.G.: Iz vodnih lukenj, jezer in potokov. Prav tako izkopavajo 'tradicionalne' vodnjake, globoke približno od 9 do 12 m, kjer se lahko oskrbuje z vodo, vendar voda v njih kmalu postane oporečna, saj vodnjakov ne zaščitijo. Živalim dopuščajo, da onesnažijo bližino vodnega vira in tako se ta umazanija znajde v vodi, ki jo uporabljajo ljudje.
S.I.: Kakšne so posledice za zdravje ljudi? G.G.: Zdravstveno stanje ljudi je tam na splošno slabo; ljudje trpijo zaradi želodčnih težav, dojenčki umirajo zaradi driske. Gvinejski črv je zajedavec, ki pride v telo z okuženo vodo. V telesu zelo zraste in močno oslabi organizem. Soočajo se tudi z rečno slepoto. Dejansko vsaka zdravstvena težava, ki si jo lahko zamislite, izhaja iz oporečne vode.
S.I.: Kakšne so še druge posledice za vasi, kadar imajo samo omejen dostop do neoporečne vode ali pa še tega ne? G.G.: Dekleta ne gredo v šolo, ker morajo prinašati vodo, kmetijstvo je zelo uborno, možje morajo zato zapustiti dom, da bi si našli delo v drugih mestih ali državah.
S.I.:Zakaj morajo ravno ženske in dekleta prinašati vodo? Ali je to njihova tradicionalna vloga? G.G.: Da, točno tako. Možje prinašajo vodo za živali.
S.I.: Bi nam lahko opisali tipičen dan v življenju ženske, preden pride do oddaljenega vodnjaka? G.G.: Včasih že ob peti uri zjutraj začnejo svojo pot do vode. Lahko mine tudi nekaj ur, preden se vrnejo z vodo, odvisno kako daleč je do tja.
Če je potrebno, morajo po vodo tudi po dvakrat. Poleg tega morajo postoriti še vsa druga običajna ženska opravila – ohraniti čisto bivališče, oprati oblačila, itd. Toda največ svojega časa porabijo za pot do vode in nazaj ter za poskuse, da bi jo prečistile. Nič nenavadnega ni, če ženske in dekleta samo za to potrebujejo štiri, pet, šest ur dnevno.
S.I.: Kakšna je vloga moškega? G.G.: Pretežno se ukvarja s kmetijstvom. Prav tako gradijo koče, mogoče tudi šole in skladišča za žito.
S.I.: Slišal sem vas govoriti o vodnih vrtinah. Kakšna je razlika med vodno vrtino in tradicionalnim vodnjakom? G.G.: Tradicionalen vodnjak je sestavljen iz razmeroma plitve izkopane luknje, obmetane z malo betona. Vodna vrtina pa je narejena s pomočjo vrtalne naprave, s katero izvrtajo luknjo do podtalnice in vanjo vstavijo cev: na vrhu cevi namestijo črpalko in pipo, utrdijo z betonskim blokom in obdajo z betonsko ograjo, ki preprečuje dostop živalim. Potem vaščane naučijo rokovanja s črpalko.
S.I.: Kako se življenje žensk spremeni, ko je vodna vrtina končana? G.G.: Zgodi se fenomen, ki ga nikoli ne bi pričakoval. Ženske nenadoma spoznajo, da imajo obilo časa, ki ga posvetijo družini, svojim otrokom in za napredek vasi. Začnejo zahtevati šole in zdravstveno varstvo. Postanejo močnejše.
Ženske se pogosto s pomočjo mikro posojil v vasi lotijo kakšne dejavnosti.
Videl sem neverjetne uspehe, ki so koristili celotni vasi, na primer šole in druge dejavnosti za višjo raven bivanja. V vas tako pride denar, ki ga prej nikoli niso imeli: za zdravstvene storitve, za nakup zalog žita za primer suše in za druge nujne primere. Vsakdo dobi drugačen občutek lastne vrednosti.
S.I.: Kako sistem mikro posojil deluje v Zahodni Afriki? G.G.: Različne organizacije s svojimi skladi pridejo v vasi, v katerih so dobili neoporečno vodo in vaščanom ponudijo mikro posojila – 50, 75, 100 dolarjev. Vedno so ženske tiste, ki vzamejo mikro posojila za zagon manjših dejavnosti.
Denar morajo vrniti in pri tem so izjemno uspešne. Prek 95 odstotkov posojil v Zahodni Afriki je v letu in pol vrnjenih. Ljudje resnično začenjajo uspevati, veliko bolj kot prej, ko še niso imeli neoporečne vode.
S.I.: Katere možnosti imajo vaščani, ko s pomočjo mikro posojil pridejo do denarja? G.G.: Lahko delajo karkoli. Ženske bodo začele z manjšimi dejavnostmi, kot so peka kruha, proizvodnja mila, ali t. i. batik način barvanja tkanin. Izdelovale bodo rogoznice in druge stvari, ki jih ljudje potrebujejo v svojih domovih.
Vzgajati začnejo kmetijske pridelke, ki jih lahko prodajo na trgu. V eni od vasi je program mikro posojil omogočil vzrejo in prodajo koz. Ta vas je prodala prek 6000 koz. Bili so zelo ponosni na to, česa vsega so sposobni.
S.I.: Na vaši razstavi ste pripovedovali zgodbo o dekletu, prvi v zgodovini vasi, ki je obiskovala šolo. Povedali ste, da ste o tem intervjuvali njeno mamo. Kaj vam je povedala? G.G.: Njena mati je bila izjemno ponosna. Ko sem jo vprašal, zakaj je hotela, da gre njena hči v šolo, je odgovorila, da je v začetku preprosto želela, da se uči. Vprašal sem jo, zakaj je dobro, da se uči? Še malo bolj sem bil radoveden.
Nazadnje mi je zaupala: "Mogoče bo postala medicinska sestra. Nikogar v tej vasi ni, ki bi pomagal ženskam v nosečnosti, med porodom in po njem. Bilo bi krasno, če bi tukaj imeli koga, ki bi to počel."
S.I.: V vaši knjigi je naslednji citat: "Tukaj učim osem let in preden smo dobili vodno vrtino, smo imeli vsega 46 učencev, zdaj jih imamo 400." G.G.: To je izjemno, prav izjemno je, kaj takšen vodni vir lahko naredi.
S.I.: V uvodu k vaši knjigi je citat Petra Gleicka: "Imamo vire, razum in denar, da bi zadovoljili osnovno potrebo vsakega človeka po vodi." Če je to res, zakaj mislite, da svet ne reagira bolj učinkovito? G.G.: Nisem prepričan, da ljudje to vprašanje resnično razumejo. Poznajo problem AIDS-a v Zahodni Afriki. Ugotovil sem, da ko govorim o neoporečni vodi v Afriki, te problematike nihče ne pozna. Ko jo enkrat spoznajo, je njihov odziv fantastičen.
S.I.: V vaši knjigi pravite, da milijarda najrevnejših ljudi na svetu nima zanesljivega dostopa do vode. Kakšen je odgovor na ta problem? G.G.: Resnični odgovor je, da se posamezniki, poslovne in druge skupine vključijo v reševanje tega problema. Pridobiti moramo tudi institucije zahodne družbe kakršna je Svetovna banka, da bi se k temu zavezale. Ko bomo naš interes enkrat predstavili našim vladam – pri tem ne mislim le vlade ZDA, temveč vlade vsega industrializiranega sveta – potem jih bo to mogoče motiviralo, da se bodo vključili.
S.I.: Agencije OZN in nevladne organizacije so naredile veliko delo, toda izgleda, da je še vedno preveč samozadovoljstva pri mnogih zahodnih vladah, da bi se resnično soočile z problemi razvijajočega sveta. G.G.: Da, o tem ni nobenega dvoma. Delno jih sicer razumem. Veliko afriških vlad in njihovih uradnikov je zelo skorumpiranih. Ljudje neradi dajejo denar in potem gledajo, kako izgine. Zaradi tega gre ves naš denar neposredno nevladnim organizacijam in ne v državne službe.
S.I.:Kdo največ naredi za vprašanje neoporečne vode? G.G.: Nedvomno nevladne organizacije, a tudi Francija, Anglija, Japonska, Švedska in Švica. Te države so zelo vključene. Združene države Amerike bi se morale bolj angažirati kot se zdaj.
S.I.: Če bi javnost zahtevala večjo udeležbo, bi to pomagalo? G.G.: Da. Lahko kupite knjigo ali fotografije in izkupički bodo šli k nevladnim organizacijam. Lahko pa pomagate tudi bolj neposredno. Lahko greste na spletno stran wateriskey.org in podarite 10 dolarjev ali več.
Moj cilj je poiskati 100.000 ljudi, ki bodo donirali vsaj 10 dolarjev. Potem bom šel v ameriški kongres in jim rekel, da smo zbrali več kot milijon dolarjev od 100.000 posameznikov, ki želijo, da bi se bolj angažirali pri vprašanju neoporečne vode.
S.I.: To o čemer ste pravkar govorili je javno mnenje. G.G.: Da. Javno pritisnite na izvoljene uradnike in ti bodo reagirali. Če jim pokažete pot, ki vsem prinaša koristi, potem bomo vsi zmagovalci.
S.I.: Svojo knjigo ste označili kot klic k delovanju. Na katere druge načine bi radi, da se bralci odzovejo? G.G.: Želim, da bi se vključili na številne načine. Želim, da bi pomagali dvigniti javno zavest o vprašanju neoporečne vode v Zahodni Afriki s tem, da meni in drugim pomagajo vstopiti na medijske trge, v lokalne časopise, na lokalno javno dostopno televizijo ali na CNN.
Le prek medijev lahko vplivamo na javno mnenje glede vprašanja neoporečne vode. Drugič, želim, da bi bralci moje knjige ali ljudje, ki poslušajo moja predavanja, pregledali seznam nevladnih organizacij, ki sem jih navedel na koncu knjige in bi se vključili v njihovo delo. Najpreprosteje je podariti denar, a nevladne organizacije omogočajo tudi drugačne načine neposrednega vključevanja ljudi.
Vključite svojo organizacijo, svojo cerkev, šolo. Naslednji mesec sem povabljen na kalifornijsko šolo, v Palos Verdes. Nameravam jih izzvati, da bi videl, kaj lahko storijo in pomagajo šoli v Nigru, ki je v ekonomskem smislu njihovo popolno nasprotje. Tam imajo oporečno vodo. Mogoče bodo otroci iz šole v Palos Verdes pomagali. Mogoče lahko zberejo dovolj denarja ali dajo otrokom v Nigru toliko upanja, da bodo lahko storili resnične spremembe v svojih življenjih.
S.I.:V svoji knjigi se sprašujete: "Zakaj smo tukaj, če ne pomagamo drug drugemu?" Boste to pojasnili? G.G.: To je tako, kot če bi starejša in slabotna ženska prišla do prehoda za pešce in želela prečkati cesto. Stojite ob njej. Ji boste pomagali? Seveda, morali bi ji pomagati. Je to daleč od vedenja, da so ljudje po svetu, ki nimajo osnovnega sredstva za življenje in blaginjo – neoporečno vodo? Ali lahko pomagamo, pomagamo zlahka? Odgovor je da. Boste pomagali? Odločitev je vaša.
