Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Evtanazija-Pravica-Do-Smrti




Evtanazija v Sloveniji

petek, 22. februar 2019 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

Pravica do smrti?
Spomnimo se Janka Pleterskega, zgodovinarja, ko je življenje zanj pri 95 letih postalo neznosno breme. Oglušel in oslepel je, opešalo je njegovo telo, um pa je bil v dobri formi. Lansko pomlad je na državni zbor naslovil pismo, v katerem je državni organ pozval, naj ljudem omogoči odločanje o koncu svojega življenja. Opozoril je, da mora demokratična država to vprašanje rešiti sistemsko in se tako javno zavzel za ureditev programa evtanazije v Sloveniji.

»Vsakdo bi moral imeti pravico, da v primeru neznosnega telesnega ali duševnega trpljenja lahko izbere smrt in pri tem dobi strokovno pomoč. Ni res, da je mogoče pri vseh boleznih z dobro nego odpraviti vse telesno in duševno trpljenje. Poleg tega marsikdo ne soglaša, da je vreden prav vsak dodaten dan življenja, pa čeprav sestoji iz polzavestnega ali nezavestnega stanja, infuzijskih steklenic in piskajočih aparatov.

Nekateri ljudje dajejo prednost svoji avtonomiji pred življenjem brez nje in se želijo posloviti od svojcev in prijateljev takrat, ko je pravo slovo sploh še možno. Moramo jim omogočiti, da v skladu s svojim prepričanjem umrejo pravočasno in ne prepozno,« o pomenu uzakonitve programa evtanazije v Sloveniji poudarja zdravnik in nekdanji minister za zdravje prof. dr. Dušan Keber. Slednji je prvi in eden redkih iz svoje stroke, ki v Sloveniji javno zagovarja uvedbo programa uveljavitve posameznikove avtonomije v primeru odločitve o smrti z medicinsko pomočjo.

KME - odločen ne
Svoj odločen ne proti evtanaziji in strokovni pomoči pri samomoru pri nas izrekata Komisija za medicinsko etiko Republike Slovenije (KME RS) in Odbor za pravna in etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije. Ob zakonodaji pa oboje prepoveduje tudi slovenski Kodeks zdravniške etike, ki v 29. členu pravi, da »zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru«. Evtanazija je, ko zdravilo vbrizga zdravnik, pri samomoru z zdravniško pomočjo posameznik sam izvede dejanje, zdravilo pa mu predpiše zdravnik. 

Izjemne okoliščine
Vendar, kot v svojem članku z naslovom Evtanazija – njen zagovor v Časopisu za kritiko znanosti zapisal filozof Miloš Pahor, bi legalizacija »prostovoljne evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru pacientom odprla možnost, da v izjemnih okoliščinah sami odločijo o nadaljevanju ali končanju svojega življenja.« Možnost evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru kot tudi o tem občutljivem etičnem vprašanju, še zapiše filozof, pa bi »na paciente delovala pomirjujoče in človeško.«

Ob čemer pa se še jasno zavzame, da ta možnost ni nikoli prisila ali tihi pritisk. »Pacientom, ki prestajajo neznosne muke, lahko v določenih primerih priznamo stisko in brezup le tako, da jim omogočimo čim krajšo in čim manj mučno umiranje,« tudi poudarja zagovornik evtanazije. Ob tem pa je tudi zapisal, da »prezir do človekove avtonomne želje po takojšni odrešitvi, ki jo izreče pacient, pomeni pomanjkanje sočutja na individualni ravni, kakor tudi nizko stopnjo liberalnosti na družbeni ravni.«

Večinska podpora
»Vsa izmerjena prepričanja ljudi v Sloveniji kažejo na večinsko podporo uvedbi neke oblike evtanazije,« o odnosu javnosti do tega etičnega vprašanja poudarja filozof in bioetik Igor Pribac. »Najpomembnejši vidik, ki govori v prid uvedbi evtanazije, je, da imamo določen delež ljudi, ki jim noben program lajšanja bolečin, ki je lahko fizična ali psihična, ne more odpraviti do te mere, da bi življenje zanje postalo znosno,« pravi sogovornik. Ob tem pa dodaja, da se moramo zavedati, da z odrekanjem evtanazije »na nek način zapovedujemo nepotrebno trpljenje ljudem in zdi se, da v tem primeru naredimo trpljenje za vrednoto.«

O pravici do smrti pa ravno na podlagi svojih bolečih in trpečih izkušenj, tako fizično kot psihološko, govorita Alenka Čurin Janžekovič in Urška Kolenc ter je govoril Janko Pleterski. Njihove zgodbe pa pred nas postavljajo vprašanje o tem, kakšno življenje želimo živeti. Ali kot je v kontekstu razprave o evtanaziji v članku z naslovomEvtanazija – pravno ali medicinsko vprašanje?, objavljenem v novembrskem glasilu Zdravniške zbornice Slovenije zapisal pravnik Borut Stražišar, da je »premalo poudarka na posameznikovem dojemanju kakovosti življenja in preveč vsiljevanja splošnega razumevanja kakovosti življenja.« Tako Stražišar naprej zapiše, koliko je »kakovostno življenje terminalnega bolnika z rakom, ki zaradi uporabe opioidov prespi več kot 70 odstotkov dneva?« Sprašuje se o stanju, ko življenje ni več blaginja, temveč neznosno trpljenje. 

Spoštovanje samostojne volje
Izhodišča za razpravo o evtanaziji je, kot podčrta univerzitetni profesor Igor Pribac, v spoštovanju samostojne volje posameznika, ko ta še razpolaga z možnostjo njenega izrekanja. In kot je zapisal Miloš Pahor, je »enako slabo in ponižujoče ne spoštovati posameznikove želje po končanju lastnega življenja, kakor je slabo nespoštovanje njegove želje po nadaljevanju življenja. Zlorabe so tako mogoče v obeh primerih.«

Omejevanje svobodne izbire
Idejo o spoštovanju volje posameznika v medicinskem kontekstu zelo dobro v Sloveniji, opozori Pribac, uveljavlja zakon o pacientovih pravicah, ki pravi, da ima o odločitvi za medicinske posege, ki se jim podvrže, odločilno vlogo pacient. Vendar pa volja pacienta, ko gre za njegovo željo po skrajševanju življenja zaradi neznosnih muk, ni več zakonsko podprta. »Nepripravljenost zdravnikov in družbe, da bi sprejeli možnosti uvedbe evtanazije, prekinja logiko, ki jo družba nastavlja s ščitenjem pravic bolnikov. Pravice pacientov se nehajo, če ti želijo prenehati živeti.«

»Avtonomija bolnikov ni absolutna«
KME RS v svojem stališču o evtanaziji zapisuje, da je avtonomijo bolnikov »potrebno spoštovati, ni pa absolutna in se usklajuje z drugimi vrednotami in pravicami.« Ob tem nadaljujejo, da bolnikova pravica, da odloča o svojem življenju, ne vključuje dolžnosti zdravnika, da bolniku na njegovo zahtevo prekine življenje, saj jo zdravnik lahko zavrne s pravico do ugovora vesti. 

»Evtanazija ne more odvezati zdravnikov od spoštovanja pradavnega načela o nedotakljivosti človeškega življenja. V 2500 stari Hipokratovi prisegi se zdravnik zaveže, da ne bo nikoli nikomur – tudi ko bi ga prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Vodilo k brezpogojnemu spoštovanju nedotakljivosti človeškega življenja, kot so tudi zapisali v KME RS, je tudi Deklaracija o človekovih pravicah, ki so sprejeli Združeni narodi. Njena načela pa je na področje biomedicine prenesla Oviedska konvencija, ki ima v Sloveniji moč zakona, tudi poudarjajo v KME RS.

Razlogi za nasprotovanje
Razlogi za nasprotovanje zdravniške stroke v Sloveniji evtanaziji so po besedah Dušana Kebra v tem, da je varovanje človeškega življenja s stališča zdravniškega poklica največja vrednota. Ne »samo Hipokratova prisega, ki je danes ritual, saj je večini njenih določil mogoče ugovarjati in jih zdravniki tudi ne upoštevamo, tudi moderna Ženevska deklaracija zahteva absolutno spoštovanje človeškega življenja.« Pa tudi »zdravorazumski razmislek o poslanstvu zdravniškega poklica, ki rešuje življenja, vsaj na prvi pogled ne pušča prostora za evtanazijo,« pojasnjuje upokojeni zdravnik. 

»Njeno ostro zavračanje je s stališča zdravnika samoumevna in etična, pa tudi udobna pozicija, saj jim omogoča, da vsako razpravo o njej brez posebnega miselnega napora takoj lahko tudi zavrnejo. Zdravniki, ki sprejemajo evtanazijo, zavračajo absolutno zavezo ohranjanju življenja, če to pomeni podaljševanje trpljenja in agonije, in pri svoji presoji upoštevajo tudi svojo drugo zavezo, da morajo bolniku lajšati duševno in telesno trpljenje,« še pojasnjuje sogovornik.

Sistem paliativne oskrbe
Nasprotniki evtanazije poudarjajo pomen učinkovite paliativne oskrbe, na kar opozori tudi predsednik KME RS, zdravnik Božidar Voljč. »Varnostni mehanizem KME je paliativna oskrba in dokler v Sloveniji nimamo razvitega tega področja, kot bi bilo potrebno, je o evtanaziji težko govoriti oziroma ta ob dobrem sistemu paliative sploh ni potrebna,« je prepričan Voljč. Ob tem še enkrat poudari, da KME RS evtanaziji močno nasprotuje. Vendar pa se, kot opozarja Igor Pribac, program evtanazije in paliativne oskrbe ne izključujeta. 

»Kot družba bi morali delati vzporedno na obeh poljih. Menim, da bi bila spodbuda vzpostavitvi dobrega programa paliative tudi zakonsko omogočanje evtanazije. Avtonomija posameznika je prva vrednota družbe, ki spoštuje idejo človekovih pravic. Odrekanje posamezniku možnost odločanja o lastni smrti je zavračanje te vrednote, « je še jasen Pribac.

Zdravniška zbornica Slovenije
Ob odpiranju vprašanja o utemeljenosti slovenske zakonodaje, stališč KME RS in Kodeksa zdravniške etike proti evtanaziji ter strokovne pomoči pri samomoru v javnosti je lanskega junija po dolgoletnem odločnem nasprotovanju evtanaziji Odbor za pravno-etična vprašanja (OPEV) Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS), katerega predsednica je Jelka Helena Reberšek Gorišek, ponovno razpravljal o stališčih do te možnosti. 

Zaključek je bil enak obstoječemu in že predstavljenemu stališču KME RS – zavračanje evtanazije in pomoči pri samomoru. Ob tem je v svojem zapisu stališča OPEV Jelka Helena Reberšek Gorišek med drugim poudarila, da tudi Odbor za bioetiko pri Svetu Evrope evtanazije ne podpira. Tem stališčem pa sledita tako KME RS in OPEV pri ZZS, čeprav v Evropi obstaja nekaj držav, kjer je evtanazija in strokovna pomoč pri samomoru uzakonjena. To so Nizozemska, Belgija, Luksemburg, v Nemčiji in Švici pa je dovoljena zdravniška pomoč pri samomoru. 

Pravica do izbire
Ob znanih in jasnih stališčih KME RS in OPEV pri ZZS Dušan Keber pravi, da »moramo tisti, ki se zavzemamo za evtanazijo, prepričati zakonodajalca, da ima pravica do izbire večjo težo kot nedotakljivost življenja. Zakaj naj bi bilo življenje po volji politike, religije in zdravniške stroke nedotakljivo pri edinem upravičenem primeru – ko ga želi končati njegov trpeči lastnik, medtem ko o odvzemanju življenja proti volji posameznika nenehno odločajo elite in so milijoni kolateralne žrtve pohlepa in boja za oblast?«

Kraj družbene razprave?
Prav tako je vprašanje evtanazije, kot poudarja Pribac, etično vprašanje in ne zgolj medicinsko, ki bi druge iz te razprave izključevalo. Ob tem vzpostavi problematiko sestave komisije za medicinsko etiko v Sloveniji, kjer je v 17-članskem (16 članov in predsednik) odboru deset medicincev, ob teh pa še filozof, pravnik, teolog, psiholog, farmacevtka, profesorica zdravstvene vzgoje in upokojeni magister, katerega stroka na spletni strani ni navedena. 

»Sestava naše KME RS odstopa od takšnih komisij v zahodnih državah razvitega sveta, kjer so zdravniki v njih zastopani s približno pol članov,« poudarja Pribac. Vloga nacionalne komisije za medicinsko etiko, kot še dodaja filozof, bi moralo biti načenjanje odprtih vprašanj na področju medicine, oblikovanje dokumentov, spodbujanje javnih, pluralnih in vključujočih razprav, v katere bi pritegnili kompetentne in artikulirane glasove, ki se v družbi pojavljajo. Takšne komisije naj bi bile akter in kraj družbenega soočanja ter razpravljanja, sogovornik navede smernice Unesca, ki kot svetovna organizacija določa delovanje tovrstnih komisij po svetu.

Le prispevek k razpravi
Na problematiko enostranskih razprav pa opozarja tudi Borut Stražišar, ki v že omenjenem članku zapiše, da so stališča strokovnih organizacij lahko »zgolj prispevek v širši družbeni razpravi o smrti na zahtevo oziroma s privolitvijo, ne morejo pa predstavljati temelja takšne razprave. Takšna stališča tudi ne morejo biti prikazana kot izraz širše volje bolnikov.«

Nesprejemljivo
Da vprašanje evtanazije ni le stvar medicinske stroke, temveč široko družbena in občutljiva tematika sodobnega časa, se strinja tudi Jelka Helena Reberšek Gorišek. Vendar pa z zagovorniki evtanazije »ne delim mnenja, da bi morala obstajati tudi pravica, da bi vsakdo v primeru neznosnega telesnega in duševnega trpljenja lahko izbral smrt in pri tem dobil strokovno pomoč.« Stališče OPEV je, da je uzakonitev evtanazije »etično izredno spornega in družbeno nevarnega, s stališča zdravnikov pa povsem nesprejemljivega početja.« 

Jelka Helena Reberšek Gorišek trdi, da »evtanazija ni pacientova pravica, čeprav se zagovorniki evtanazije pri tem opirajo predvsem na načelo pacientove avtonomije, ki zajema pravico do samoodločbe pri zdravstveni obravnavi.« Pacient ima, kot dodaja sogovornica, možnost tudi vnaprej odločiti o tem, kakšna naj bo njegova zdravstvena obravnava v primeru, ko sam ne bo več sposoben izraziti svoje odločitve, kar pa je treba vsakih pet let obnoviti. Vendar pa ta pravica, kot izpostavi Jelka Helena Reberšek Gorišek, ne vključuje aktivnega skrajševanja bolnikovega življenja na njegovo željo, kar predstavlja evtanazija in zdravniška pomoč pri samomoru.

Pasivna evtanazija
Prekinitev ali opustitev zdravljenja na pacientovo željo je mogoče opredeliti kot pasivno evtanazijo, ki je s stališča zdravniške stroke (bolj) sprejemljiva, saj zdravnik aktivno ne poseže v skrajševanje življenja. A kot pravi Igor Pribac, sam ločitve med aktivno in pasivno evtanazijo ne vidi kot bistvene. Razume je kot distinkcijo med »počasnim in hitrim zadajanjem smrti. Počasno pa je, ko govorim o neozdravljivem človeku, ki želi umreti, povezano z dodatnim trpljenjem, ki ga aktivna evtanazija odpravlja.«

Odrešitev trpljenja
Drži, da aktivna evtanazija za zdravnike pomeni breme, »ki ga mnogi zdravniki ne bi mogli ali hoteli sprejeti. Te naloge tudi ne gre zakonsko vsiljevati vsem zdravnikom,« je jasen Dušan Keber. Na podlagi izkušenj iz drugih držav pojasnjuje, da to sprejmejo zdravniki, ki verjamejo, da s tem izpolnjujejo bolnikovo voljo in ga rešujejo trpljenja. 

»Bolniki že danes lahko odklonijo zdravljenje in zdravniki morajo njihovo voljo upoštevati, čeprav to lahko pomeni povečanje človekovega trpljenja pred smrtjo. Če torej sledijo bolnikovi želji po smrti s tako imenovano pasivno evtanazijo, zakaj mu ne bi na tej zadnji poti tudi olajšali življenja,« še podčrta Keber. To možnost bodo izbrali le redki bolniki, dodaja. »Kar tretjina bolnikov, ki so zahtevali in dobili smrtno dozo zdravil, je ni uporabilo, večina pa je povedala, da jim zavest, da imajo to možnost ob sebi, olajšuje življenje v preostanku dni.« 

Dostojen konec brez evtanazije
Tako kot tudi sicer nasprotniki evtanazije, tudi Jelka Helena Reberšek Gorišek v imenu dostojanstva življenja poudarja prizadevanja za učinkovito paliativno oskrbo, ki bo konec bivanja olajšalo tako umirajočemu kot njegovim svojcem. Ob tem še opozori, da se v današnjem času v zahtevah po uzakonitvi evtanazije srečujemo ne samo pri ljudeh v terminalni fazi bolezni ali s hudimi kroničnimi boleznimi ter okvarami, temveč tudi pri tistih, ki se zaradi različnih razlogov počutijo družbi in svojcem v breme. 

Med razlogi sogovornica navede starost, osamljenost, socialno nepravičnost, revščino in drugo. Zato meni, da bi lahko uzakonitev evtanazije omogočilo hud pritisk na »človeka, ki zaradi osamljenosti ali socialne nepravičnosti zahteva lastno smrt, da bi s tem dejanjem razbremenil svojce in družbo.« Vprašanje osamljenosti in socialne nepravičnosti vsekakor ni za spregledati in je to ena od problematik, ki zahtevajo aktivno družbeno soočanje. Programi evtanazije pa v smeri preprečevanja zlorab vsebujejo varovalke, opozarja Igor Pribac.


Zlorabe pravna država lahko zajezi
Med osrednjimi argumenti ob vrednotah spoštovanja življenja nasprotnikov evtanazije so tako možnosti zlorab. Na kar Dušan Keber odgovarja, da jih »urejena pravna država lahko prepreči, obenem pa se zlorabe dogajajo kljub prepovedim.« Podobno tudi Igor Pribac pravi, da ni nobene zakonske rešitve, ki ne bi bila lahko predmet zlorab in prav tako je tudi sedanje stanje lahko predmet zlorab. 

Mehanizem varstva pred možnimi zlorabami institucije evtanazije v državah v Evropi, kjer je ta uzakonjena, je, da mora biti človek zelo vztrajen in dosleden v svojem izražanju želje po koncu življenja, kar preverjajo prek različnih instanc. To preverjanje v daljšem časovnem obdobju je varovalka oziroma pokazatelj, da je takšna odločitev pristen in neomajen glas volje osebe, ki jo izreka. In ker gre v primeru evtanazije za nepovratno dejanje, mora biti stopnja varstva pred napačno odločitvijo in izvedbo nepovratnega dejanja seveda največja, smernice tovrstnih postopkov strne Pribac.

Vivine bralke in bralci o evtanaziji
Kakšno je mnenje bralk in bralcev o evtanaziji, smo preverili z anketo na spletni strani viva.si. Izpolnilo jo je 237 ljudi, med katerimi jih je 91 odstotkov na vprašanje Ali bi podprli legalizacijo evtanazije v Sloveniji? odgovorilo pritrdilno.

Svobodna volja posameznika
Med anketiranimi jih je na vprašanje, kaj razumejo pod pojmom evtanazija, 70 odstotkov pritrdilno označilo odgovor, da gre za izraz svobodne volje posameznika s sistemsko podporo v primeru močnega fizičnega in psihičnega trpljenja, 44 odstotkov sodelujočih je evtanazijo označilo tudi kot odklop z aparatov, ki vzdržujejo življenjske funkcije, 16 odstotkov za pomoč zdravnika pri samomoru, 28 odstotkov za zdravniško predpisano smrtonosno substanco, ki jo oseba zaužije v primeru hudega fizičnega in psihičnega trpljenja, 26 odstotkov pa je evtanazijo označilo kot zdravnikovo usmrtitev bolnika na podlagi njegove želje. 

Kdaj evtanazija?
V 89 odstotkih bi si anketirani in anketirane evtanazije želeli v primeru vegetativnega stanja, 51 odstotkov bi se jih za evtanazijo odločilo v primeru neozdravljive bolezni, 54 odstotkov tudi v primeru nepokretnosti v starosti, 17 odstotkov v primeru invalidnosti, 12 odstotkov v primeru visoke starosti, 46 odstotkov v primeru neozdravljive duševne bolezni. 

Demografija
Na spletno anketo je odgovarjalo 183 žensk in 54 moških. 24 odstotkov je bilo starejših od 66 let, 30 odstotkov med 56 in 65 let, 30 odstotkov med 46 in 55 let, 9 odstotkov med 36 in 45 let, 6 odstotkov med 26 in 35 let in 1 odstotek med 16 in 25 let. V 52 odstotkih so se opredelili za verne. Izobrazbena struktura pa je sledeča: 3 odstotki imajo osnovno šolo, 10 odstotkov poklicno ali 2- oziroma 3-letno strokovno šolo, 33 odstotkov srednjo šolo, 16 odstotkov višjo šolo, 13 odstotkov visoko šolo – prvo stopnjo, 21 odstotkov univerzitetno izobrazbo ali bolonjsko drugo stopnjo (bolonjski magisterij), 4 odstotki znanstveni magisterij ali doktorat.

Države, kjer je evtanazija dovoljena

V letu 2016 so na Nizozemskem evtanazirali 6.091 oseb, kar je predstavljalo 4 odstotkov vseh smrti. V Slovenji je po podatkih, ki jih navaja KME RS, v tem letu umrlo 19.689 prebivalcev. Tako bi, če bi pri nas veljale nizozemske razmere, so v komisiji za medicinsko etiko izračunali, v tistem letu evtanazirali 788 ljudi. V letu 2017 je bilo na Nizozemskem, kjer število evtanazij raste, izvedenih 6.585 evtanazij, kar je predstavljajo 4,31 odstotkov vseh smrti. Število primerov evtanazije na Nizozemskem je postopno naraščalo od uvedbe tega programa, ki so ga z zakonom uredili leta 2002 in pod strogimi pogoji zajema izvrševanje prostovoljne želje pacientov v terminalni fazi. Nizozemska je uzakonila evtanazijo tudi za mladoletnike do 12. leta, Belgija pa je prva država na svetu, kjer je za neozdravljivo bolne v terminalni fazi dovoljena evtanazija brez starostne omejitve.

Neža Žigon

Vir: /www.viva.si

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Evtanazija-Pravica-Do-Smrti







Domov
Powered By GeekLog