Po letu dni, ko je Evropska unija z Lizbonsko pogodbo dobila telefonsko številko, po kateri je spraševal nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger, zdaj postopoma pridobiva tudi izpopolnjen zunanjepolitični telefonski imenik.
Pod vodstvom zunanjepolitične predstavnice Catherine Ashton, ki je hkrati podpredsednica Evropske komisije, na prizorišče stopa nova evropska institucija oziroma medinstitucionalno telo – Evropska služba za zunanje delovanje. Sestavljajo jo diplomati, ki prihajajo iz evropskih institucij in nacionalnih diplomatskih služb, kar polno odseva naravo evropske zunanje politike.
Čeprav ji rečemo skupna, ne gre za klasično skupno politiko EU, kot je na primer kmetijska. Na zunanjepolitičnem področju države članice ohranjajo svojo suverenost in bolj kot za prenos pristojnosti gre tu v prvi vrsti za združevanje moči skozi mehanizme EU. Na tak način se evropska zunanja politika razvija že desetletja.
Da je skupni nastop na globalni ravni za evropske države, ki so navsezadnje v svetovnem merilu po večini manjšega ali srednje velikega formata, edina učinkovita oblika zastopanja skupnih interesov, je v EU utrjeno spoznanje. Gre pa tudi za občutljivo področje, na katerem se pretresajo mednarodni strateški in varnosti vidiki. Zato je razumljivo, da države pristojnosti ne želijo prenašati z veliko hitrostjo.
V evropski zunanji politiki so se tiste najbolj otipljive razlike, ki jih nova struktura prinaša, že začele kazati. Evropske delegacije po svetu, ki so bile prej delegacije Evropske komisije, se od uveljavitve Lizbonske pogodbe pred letom dni imenujejo delegacije Evropske unije. Na teh so zdaj zaposleni tako diplomati evropskih nadnacionalnih institucij kot tudi diplomati iz diplomatskih služb držav članic.
Enako se gradi tudi skupna služba s sedežem v Bruslju. Cilj takšnega pristopa je združiti strokovno znanje institucij in nacionalnih diplomatskih služb, ki oboje vnašajo dodano vrednost v skupni nastop EU v svetu. Nedvomno pa bo sam nastanek in razvoj službe pomagal pospešiti in nadalje razvijati samo politiko.
Takšno, ki bo seveda spoštovala suverenost držav članic, bo pa zaradi združitve moči nacionalnih in nadnacionalnih izvedencev tudi pomagala hitreje prepoznavati tematike, kjer je skupni nastop učinkovitejši, in predlagati način skupnega delovanja.
Evropski zunanji politiki, novim (in starim) strukturam na tem področju ter politikam, pri katerih smo v zunanjepolitičnem merilu Evropejci res močni, a se tega včasih morda premalo zavedamo, posvečamo tekočo izdajo EUekspresa. Veseli smo, da si je za slovenske bralce vzela čas tudi prva evropska diplomatka Catherine Ashton, ki je odgovorila na nekaj naših vprašanj. Želim vam zanimivo branje!
Mihela Zupančič
Vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji
Po letu dni, ko je Evropska unija z Lizbonsko pogodbo dobila telefonsko številko, po kateri je spraševal nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger, zdaj postopoma pridobiva tudi izpopolnjen zunanjepolitični telefonski imenik. 
