Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Esej_Smeh
Esej o smehu
ponedeljek, 5. januar 2015 @ 05:02 CET
Uporabnik: Pozitivke
V tem poglavju bomo poiskali komičnost v delovanju in v položajih ter podajali
primere iz vsakdanjega življenja. Po drugi strani je tudi komedija igra, ki
oponaša življenje. Pa stvar poenostavimo in se vrnimo k svojim najstarejšim
spominom in poiščimo v igrah, s katerimi se kratkočasi otrok, prvo zasnovo za
kombinacije, katerim se smejejo odrasli. Zasledujmo neopazni razvoj, v katerem
daje otrok svojim lutkam živost in jih pripelje do tistega stanja končne neodločenosti,
v katerem sicer niso nehale biti lutke, pa so le postale ljudje.
Tako dobimo osebe komedije. Ob njih pa bomo lahko preizkusili zakonitost, ki
so nam jo napovedale naše poprejšnje analize, zakonitost, s katero bomo na splošno
opredelili situacije v veseloigri in pravi: Komična je vsaka razporeditev dejanj
in dogodkov, ki nam daje v medsebojni prepletenosti iluzijo življenja in razločen
občutek mehanične razvrstitve.
Pa si poglejmo primer možiclja na vzmeti, katerega vsi poznamo. Niže ga potisnemo,
više skoči. Pokrijemo ga z njegovim pokrovčkom, pa dostikrat potegne vse skupaj
kvišku. Tu gre za spopadanje med dvema zagrizenima hotenjema, in eno izmed njiju,
ki je čisto mehanično, po navadi vendarle popusti drugemu, ki se ob tem kratkočasi.
Na enak način se kratkočasi mačka, ki se igra z mišjo: vsakokrat jo pusti oditi,
ko da jo je pognala vzmet, pa jo spet s tačko ustavi.
Zdaj pa si zamislimo vzmet, bolj moralne vrste, idejo, ki se izrazi, pa jo
zavrnejo, pa se spet izrazi, zaganja se v povodnji besed, ki jo vedno znova
ustavljajo in se zaganja vedno znova. Spet bomo dobili podobo sile, ki zagrizeno
delujejo, in druge trmaste sile, ki delujejo proti njej. Ta podoba pa bo izgubila
nekaj svoje materialnosti. Ne bomo več gledali gašperčka, temveč pravo komedijo.
Skušajmo si še bolj izostriti podobo vzmeti, ki se stisne, se raztegne in se
spet stisne. Izluščimo iz nje, kar je bistveno. Dobili bomo enega izmed običajnih
postopkov klasične komedije, ponavljanje. Kako, da je beseda, ki se v gledališču
ponavlja, komična? Ponavljanje kake besede ni smešno samo po sebi, ampak se
mu smejemo samo zato, ker simbolizira neko posebno igro moralnih prvin, ki je
sama simbol povsem materialne igre. Pri smešnem ponavljanju besed sta torej
na splošno udeležena dva člena, zgoščeno čustvo, ki se razteza, kakor vzmet,
in ideja, ki se kratkočasi s tem, da čustvo vnovič stisne.
Vzemimo zdaj še primer marionete: Nešteto je komedijskih prizorov, kjer kaka
oseba misli, da govori in deluje svobodno, kjer torej ohranja bistvene lastnosti
življenja, medtem ko se, če jo pogledamo z neke druge strani, zdi kot preprosta
igrača v rokah druge osebe, ki se s tem kratkočasi. Ta oseba ponavadi omahuje
med dvema nasprotnima si stališčema in ga pritegne zdaj ena zdaj druga teh dveh
strani. Pripomnimo, da avtor veseloiger tedaj vedno poosebi nasprotni si strani.
Če tega ne dela gledalec, morata nitke držati vsaj igralca.
Kaj bi bilo torej potrebno, da se vse to sprevrže v komedijo? Treba bi si bilo
zamislit, da je pod navidezno svobodo skrita igra z vrvicami, in da smo tu spodaj,
kakor pravi pesnik, uborne marionete, katerih nitke drži v rokah Nuja.
Zatorej ni realnega, resnega, celo dramatičnega prizora, ki ga domišljija ne
bi mogla sprevreči v komičnost, če le obudi to preprosto podobo. Nobene igre
ni, ki bi ji bilo odprto razsežnejše področje.
Vsaka živo bitje je sklenjen sestav pojavov, ki se ne more prekrivati z drugimi
sestavi. Stalno spreminjanje videza, neobrnljivost pojavov, popolna individualnost
serije, zaprte vase, to so zunanje značilnosti, ki ločijo živo od preprostega
mehanizma. Zdaj pa vzemimo nasprotje teh lastnosti: dobili bomo troje postopkov,
ki jih bomo imenovali ponavljanje, inverzija in interferenca serij. Lahko je
spoznati, da so to postopki veseloigre in da drugih ne more biti. Pogosti jih
srečujemo v klasični komediji in prav tako v sodobnem gledališču.
1.Ponavljanje - tu ne gre več, kot malo prej, za besed ali stavek, ki ju oseba
ponavlja, temveč za položaj, se pravi za kombinacijo okoliščin, ki se nespremenjena
nekajkrat povrne in je s tem nasprotje spreminjajočega se teka življenja. Ta
ponavljanja so toliko bolj smešna, kolikor bolj je ponavljalni prizor zapleten
in kolikor naravneje se ponavlja.
2.Inverzija - ta drugi postopek ima veliko podobnosti s prvim. Zamislite si
nekaj oseb v določenem položaju: če naredite, da se položaj preobrne in da se
vloge zamenjajo, dobite smešen prizor. Tako se smejemo obtožencu, ki daje moralne
nauke sodniku ali otroku, ki bi hotel poučevati svoje starše, skratka tistemu,
kar lahko spravimo v razdelek "narobe svet".
3.Interferenca vrst - to je komični učinek, kateremu je težko izdelati obrazec,
ker se v gledališču kaže v izredno raznoterih oblikah. Morda bi ga bilo treba
opredeliti takole: neki položaj je smešen, če pripada hkrati dvema popolnoma
samostojnima vrstama dogajanj in če ga je mogoče razlagati hkrati na dva povsem
različna načina. Takoj bomo pomislili na zamenjavo oseb. Tu je zares položaj,
ki nam hkrati kaže dva različna pomena, enega, ki je mogoč in mu ga dajejo igralci,
in drugega, ki je realen in mu ga daje občinstvo. Realni pomen položaja vidimo
zato, ker je avtor poskrbel, da ga poznamo z vseh plati: igralci pa poznajo
vsak samo po eno izmed njih: zato se motijo in zato napačno presojajo tisto,
kar se godi okoli njih, in prav tako tisto, kar počenjajo sami. Gledalci torej
prehajamo od zmotne presoje k pravilni.
Naj gre za interferenco vrst, za inverzijo ali za ponavljanje, kakor vidimo,
je namen zmeraj isti: doseči tisto, kar smo imenovali mehanizacija življenja.
Vse te operacije obstajajo v tem, da obravnavajo življenje kot ponavljalen mehanizem,
kjer so učinki obrnljivi in deli zamenljivi.
Sedaj pa preidimo iz situacijske komike v besedno.
Mogoče je nekoliko umetelno, če postavljamo posebno kategorijo za besedno komiko,
saj je večina komičnih učinkov, ki smo jih preučevali doslej, nastajala s posredovanjem
jezika. Ampak treba je komičnost komičnost, ki jo jezik izraža, od tiste, ki
jo jezik ustvarja. Ta komika se ne ugotavlja s pomočjo jezika nekaterih posebnih
raztresenosti ljudi ali dogajanj, temveč poudarja raztresenosti jezika samega.
Tukaj postaja jezik smešen. Stavek ali beseda imata tukaj samostojno komično
moč. Mogoče bi se lahko reklo, da je beseda komična, če naredi, da se smejemo
tistemu, ki jo je izrekel, duhovito pa je tisto, kar povzroči, da se smejemo
komu tretjemu ali samemu sebi. Pa si nekoliko natančneje poglejmo kaj pojmujemo
kot duhovitost. Predvsem moramo razločevati dva pomena besede duhovitost, eden
je širši, drugi ožji. Zdi se, da v najširšem pomenu besede z duhovitostjo mislimo
na neki dramatični način mišljenja. Duhovitež svojih misli ne uporablja kot
indiferentne simbol, temveč jih vidi, sliši, in jim predvsem daje, da se pogovarjajo
med seboj kot osebe. Človek je lahko duhovit na veliko načinov, kakor poznamo
tudi veliko zvrsti neduhovitosti. Kako naj spoznamo, kaj imajo te zvrsti duhovitosti
skupnega, če ne začnemo s tem, da določimo, da določimo splošno razmerje duhovitega
do komičnega? Brž ko je to razmerje ugotovljeno, pa se vse razjasni. Tedaj odkrijemo
med komičnim in duhovitim isto razmerje kot naprimer med izdelanim prizorom
in bežnim namigom, kakšen naj bi prizor bil.
Duhovitost se v bistvu kaže kot razredčena komičnost. Z ene strani namreč vidimo,
da ni bistvene razlike med komičnim in duhovitim izrekom, po drugi strani pa
duhovit izrek, tudi če je povezan z jezikovno obliko, zbuja nedoločno ali jasno
podobo komičnega prizora. Duhovitost pogosto obstaja v tem, da podaljšamo misel
svojega sobesednika do tiste točke, kjer bi izražala ravno nasprotno od tistega,
kar misli, in kjer bi se sobesednik tako rekoč sam ujel v past svojega govorjenja.
Pokazali smo, da morajo vrste dogajanj postati smešne bodisi s ponavljanjem,
bodisi z inverzijo, ali naposled z interferenco. Videli bomo, da velja to tudi
za serije besed. Tudi misel je nekaj kar živi. In jezik, ki izraža misel, bi
moral biti enako živ kot ona. Lahko si zato mislimo, da bo stavek postal smešen,
če tudi obrnjen še daje neki smisel, ali če brez razločka izraža dva povsem
neodvisna idejna sestava, in naposled, če je bil dobljen tako, da je bila neka
ideja prestavljena v ton, ki ni njen. In takšne so tudi res tri temeljne zakonitosti
tistega, čemur bi mogli reči komično preobračanje stavkov.
Smešnost naj bi nastala tudi tedaj, ko nam kako stvar, ki je bila poprej spoštovana,
predstavljajo kot povprečno in malo vredno. Komičnost pa nastopa tudi kot nasprotje,
morda najbolj splošno rečeno: nasprotje med realnim in idealnim, med tistim
kar je, in tistim, kar bi moralo biti. Katerikrat bomo izrekali tisto, kar bi
moralo biti, in se delali, kot da verjamemo, da je v resnici tako: v tem obstaja
ironija. Kdaj drugič pa bomo natančno in tenkovestno popisovali tisto, kar je,
in se delali, kakor da verjamemo, da bi morale biti stvari prav takšne: ta način
uporablja humor. Tako opredeljeni humor je nasprotje ironije. Tako humor kot
ironija sta obliki satire, le da je ironija govorniške narave, medtem ko ima
humor nekaj bolj znanstvenega.
Vendar ni ribnika, kjer ne bi na površini plavalo nekaj suhih listov, ni človeške
duše, na katero ne bi legle navade, ki jo naredijo togo proti drugim in s tem
tudi proti sami sebi, in končno, ni jezika, ki bil dovolj prožen, dovolj živ,
dovolj v celoti navzoč v vsakem izmed svojih delov, da bi metal iz sebe vse
stalne oblike in da bi se tudi upiral mehaničnim operacijam in ki bi jih hoteli
opravljati z njim kot s kako navadno rečjo. Togo, zmeraj enako, mehanično v
nasprotju z gibkim, s stalno spreminjajočim se, z živim, raztresenost v nasprotju
s pazljivostjo, skratka, avtomatizem v nasprotju z živo dejavnostjo, to je,
na kratko povedano tisto, kar smeh poudarja in kar bi hotel popraviti.
A pustimo vse te analize in se raje držimo glavnega bistva smeha. Kot pravi
star pregovor: Smeh je pol zdravja, več ga je boljše je. A v nepravem trenutku
že najmanjši nasmeh, kaj šele nekontroliran smeh, povzroči velik greh. Tako
na primer, če poskusimo to utemeljiti s primerom…..Ah, drugič!
H.Bergson
Vir: www.zofijini.net
Komentarji (0)
www.pozitivke.net