Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Enkraten-Clovek-Mocna-Osebnost-Bitje

Močna osebnost petek, 2. december 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič MOČNA OSEBNOST Vsak človek je enkratno bitje, kar še posebej velja za posebneže in nenavadneže. V naši dobi množičnih komunikacij in množične proizvodnje pa postajajo ljudje vse boljši enaki. Vsi nosijo enake superge, vsi plešejo na enako glasbo, vsi lahko istočasno spremljajo Ligo Šampionov – bodisi da gre za Avstralca, Kolumbijca, Tunizijca Evropejca… Na splošno jih to izenačevanje vznemirja, kajti ljudje se bojijo izgubiti svojo istovetnost, kulturo, jezik in posameznost. V to smer je merila izjava ameriškega (Clintona), ki je prepovedal kloniranje ljudi, kajti pomemben in potreben je enkraten človek, ne pa njegov posnetek. V umetnosti, poslovnem življenju in znanosti so potrebni izvirni ljudje, ki se morajo nenehno izobraževati, da bi lahko dalje razvijali svojo fantazijo in ustvarjalnost. Izvirnost povsod: v meditaciji, religiji, umetnosti, izvirni so že majhni otroci, ki jih k temu prisiljuje vzgoja. Izvirnost v poslovnosti, kjer si poslovneži slačijo svoje suknjiče in razvezujejo kravate ter s stisnjenimi pestmi smrtno resno vpije “ yes, yes” , da bi si tako vlili več zaupanja v prihodnost. Človekova osebnost je nekaj posebnega. Je nekaj najbolj izvirnega in samosvojega v človeku, zaradi nje postane človek enkraten. Zaradi svoje osebnosti je po eni strani on sam in se zato razlikuje od milijonov drugih ljudi. Denimo, da od stotih ljudi zahtevamo, naj zapojejo neko pesem ali narišejo hišo: vsakdo bo to naredil po svoje. Po drugi strani pa je prav osebnost tista, ki gre v življenju pogosto predaleč in le prepogosto pretirava. Prav osebnost je povod za mnoge težave, saj zase zahteva mesto, ki ji ne pripada. Ko otrok prvič uveljavi svojo voljo, so njegovi starši ob tem ganjeni in zelo ponosni. Kasneje pa bo taista volja v napoto tistemu harmoničnemu dogajanju, iz katerega se lahko razvije nova duša. Nauk o preoblikovanju pravijo nekateri da je šolanje v neosebnem. Z dogmatičnega stališča naj bi v dogajanje, ki ga učenec sproži v sebi, njegova osebnost bila komaj kaj v pomoč. V resnici pa je drugače. V duhovnosti , ki uči o preoblikovanju, igra osebnost celo zelo pomembno vlogo, vendar povsem drugačno, kot bi to mnogi pričakovali. Močnim osebnostim v takem duhovnem okolju ni vedno lahko. Ob rojevanju duše, njeni rasti in osvobajanju mora osebnost sodelovati, ne sme pa se v potek vtikati! Omenjeno dogajanje se začne, ko zbere človek dovolj življenjskih izkušenj in to v živo. In spozna, da je treba vzrok vseh težav, nadlog in bolečin v lastnem bitju in svetu iskati samo in edinole v “ jazu „. Šele takrat se lahko zavestno in samostojno odloči in ta odločitev je zelo pomembna, da bo stopil na pot, ki se ji reče zlom „ jaza „. Tako se mora odločiti, če se hoče osvoboditi v krožno tok vpete povezanosti z naravo. Kdor zmore ta korak kar znajo celo otroci že zelo zgodaj in zavestno dokaže, da se je resnična veličine njegove osebnosti predala v služenju Človeku. A potem se pojavi vprašanje, ali mora človek po takšni odločitvi slediti svojemu lastnemu razgledu, lastnim predstavam in nagnjenjem ali pa obstaja neko drugo vodilo. Vodilo, usmeritev je zaobjeto v pojmu „ samopredaja“. Kdor se tega drži, je lahko prepričan, da v dogajanje, po katerem si je zavestno prizadeval, ne bo ne osleparjen ne izkoriščen. Božanska sila , osvobojena z njegovim čistim odzivom, mu poklanja vse jasnejši uvid v njegove življenjske okoliščine. Božanska sila ali tok je „ življenje, vedenje, znanje“ , je neposredno uporabna vrednost. Tudi ne gre za predajo drugi osebnosti, pač pa za to, da bi sledili notranje doživeti božanski sili, ki vzbrsti iz semena v lastnem bitju in se poveže z njim. Ali vsakdo doživlja božansko silo na svoj način? Ne, le odzivi nanjo so lahko zelo različni. Za nekoga je božanska sila zelo oddaljena ali sploh ne obstaja. Nekomu drugemu je božanska sila tako blizu, da z njo „ hodi „, kot pravi Sveto pismo. Za tretjega je božanska sila teorija ali pa jo doživlja kot povsem osebnega boga, s katerim lahko podeli vse dnevne skrbi in stiske. Božanska Stvarnikova sila je povsod navzoča, dotika se vsakega človeka načelno imajo vsi ljudje iste možnosti. Od posameznika je odvisno, ali bo sili odprl vrata in kaj bo z njo počel. Stvarnik se po eni strani zelo osebno trudi za svojo stvaritev, po drugi strani pa je povsem neoseben. Nikoli ne moremo govoriti o kakršni koli prednosti, ki bi jo kdo prejemal od Stvarnika. Pred njim so vse stvari enake, ob vsakem svojem vdihu prejema človek božjo ljubezen, luč in božansko silo ne glede na to, ali se tega zaveda ali ne. Ljudje sprejemamo duhovni sile neprestano vsakokrat ko se naša pljuča polnijo z zrakom. Trije Stvarnikovi izlivi; ljubezen, luč, božanska sila se razširjajo s človekovim dihanjem. Čim sile vsrkamo, postanejo dejavne prek nosne kosti v glavi in prek krvi v srcu. Če tok ni moten, se v človeku prebudi ljubeče razumevanje, čista volja in pravilno ravnanje. Glede dihanja smo torej vsi ljudje pred božansko silo enaki, le da Stvarnikove sile razširja vsak človek na svoj način pač glede na svojo lastno razvojno stopnjo. Zato lahko rečemo, da se Božanska sila približa vsakemu človeku in da jo njegov sistem tudi sprejme. Težava je v tem, ker želi človek prejeto silo prek svojega več ali manj zamrznjenega srca in bolnih možganov razširjati in si ob tem tudi še kaj domišlja. S svojim jazom domneva, da bo doživel skupnost s Stvarnikom, da bo z njim povezan. Kot razumska bitja pa vendarle vemo, da to vrstno druženje s prasilo vsega življenja ni mogoče. Govorimo lahko le o vsakodnevnem razmišljanju o nedoumljivi sili. Kako naj se dnevno približamo sili, ki jo vdihujemo? Kako naj vemo, ali na nas sveti luč edine resnice? Na vprašanje ni težko odgovoriti, saj govorijo naša dejanja sama zase. Ali se z njimi zavezujemo ali razvezujemo? Naravna življenjska pot in dejanja z osebnostno težo hodijo namreč z roko v roki. Če si prizadevamo za spoštljivost do Stvarnika in do soljudi ter sledimo razvojnemu načrtu, ki je bil predviden za človeštvo, tedaj v nas Kristusova luč opravi svoje delo in rodi se nova resničnost. Po njen lahko hrepenimo z vso svojo dušo, z močjo tega hrepenenja se lahko bližamo cilju, a tega ne moremo početi na silo ali sprenevedanjem. Če človek napačno izbere in če se s svojo osebnostjo prepusti nekomu drugemu denimo televizijski, filmski ali pop zvezdi, športniku, politiku, filozofu ali uspešnemu poslovnežu se bo vse bolj zapletal, težko se bo povezal s božansko lučjo. Sledilo bo razočaranje. Vsakdo mora v sebi raziskati možnosti za premik življenjskega poudarka in ravnanja, ki temu sledi. Samo filozofiranje ni dovolj. Po sadovih delovanja, ravnanja se kaže človekova zavest, zavest pa pripomore k napredovanju. To se morda ne zgodi tako hitro in lahko, kot bi si želeli, kljub temu pa se kaže kot edina pot. Izbojevati je treba notranji boj, kar je opaziti tudi na zunaj. Osebnost se mora naučiti, da lahko izpelje proces le prek predaje, ki jo spremljajo padci in vzponi. Le tako se uči lekcij, ki omogočajo napredovanje. Kdor je toliko svoboden, da lahko naravna svojo voljo na omenjeni proces, je zagotovo zmožen velikih dejanj. Osebnost tedaj spet sprejme svoje prvotne sposobnosti in lahko zavestno spremlja tok, v katerem ponovno nastaja novi Človek. Konec Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net