Vsi poznamo pripoved: »Pred tisočimi leti so ljudje spali v jamah, komunicirali s pomočjo godrnjajočih zvokov, zalezovali so jih volkovi in sabljasti tigri, živeli so v nenehnem strahu in pod ekstremnim stresom ter umrli pri tridesetih, če že niso bili prej ubiti v medplemenskih spopadih.
Življenje je bilo nevarno, brutalno in kratko. S pomočjo številnih iznajdbo nam je šlo na bolje. Ta trend se nadaljuje vse do danes in se bo nadaljeval brez omejitev v prihodnost, če bomo sposobni (od)rešiti civilizacijo pred propadom zavoljo terorizma, podnebnih sprememb in preostalih zunanjih pretenj.«
Lahko bi rekli, da je zgornja pravljica iz trte izvita, če ne bi bila tako popularna. Kajti človeštvo, arheološka dognanja poznajo tudi nekoliko drugačno pripoved o razvoju civilizacije: »Na milijone let so ljudje živeli v Raju, v miroljubnih, enakopravnih, naravi naklonjenih družbah. Poznali smo na tisoče vrst in povezave med njimi.
S tako neposrednim poznavanjem ekologije smo znali obdržati ravnovesje, nismo izčrpavali zemlje, kljub temu nam hrane ni primanjkovali in za produktivna opravila smo porabili le nekaj ur na dan, preostali čas smo se sproščali in se igrali. Nato, približno 10.000 let nazaj, je nekdo odkril poljedelstvo in s tem pridelovanje žit. Zemljo smo silili, da nam daje hrano, namesto, da bi jemali tisto, kar nam ponuja.
Žita delujejo kot opijati v naših možganih. Od njih smo postali odvisni, zato tudi nismo prenehali s pridelovanjem. Žita so natovorjena s kalorijami in podhranjena z ostalimi hranili, tako trpimo za nedohranjenostjo (avitaminozo) in naraščajočim prebivalstvom. Namnožili smo se do nepreglednosti, poleg tega smo postali tekmovalni in vlagali privarčevano energijo v vojne, da bi poljedelci zavojevali zemljo z opustošenjem, krčenjem gozdov.
Za masovno gojenje žit smo izčrpali zemljo, vse več ljudi je zahtevalo vse več zemlje, narasla je poraba zemeljskih virov – izprijen krogotok rakastih izrastkov, ki se nadaljuje vse v današnje dni, a mu bo sčasoma zmanjkalo prostora za jemanje brez dajanja. Sesedel se bo vase ali ga bomo zrušili sami in potem bomo lahko spet lovci in nabiralci.«
Bolj ali manj je ta druga pripoved o civilizaciji resnična. Mnogo plemen, ki so jih opazili evropski zavojevalci ali zadnje čase antropologi, je miroljubnih, enakopravnih, srečnih in zdravih. Nekaj plemen je sicer zlobnih in brutalnih. Vendarle imamo zelo malo dokazov, kako miroljubni ali kako nasilni so bili ljudje pred 100.000 leti, še manj pa, kako srečni.
Obstajajo dokazi o tem, da povečanje življenjske dobe ni posledica civilizacije, ampak najverjetneje njen vzrok! Glede na antropološke raziskave je pri modernem človeku zgodnjega paleolitika prišlo do dramatičnega povečanja dolgoživosti. Verjamemo, da povečanje dolgujemo širjenju prebivalstva in kulturno pogojenim iznajdbam, ki jih povezujemo s sodobnostjo.
Vse kulturne in tehnokratske novotarije niso slabe, tudi niso postale slabe ob določenem času in vsekakor se niso pričele s kmetijstvom po milijonih letih zastoja. Prazgodovina je bila dinamična innavdihujoča. Tega ni mogoče dokazati, ampak ljudje pred 40.000 leti so bili dovolj pametni, da je bilo le vprašanje časa preden smo zapadli v povratno zanko in moč postavili pred modrost.
In skozi to zastrašujoče obdobje, poleg neštetih pokolov in vojn, spreminjanj milijonov kvadratnih kilometrov gozdov v puščave, največjega izumiranja vrst v zadnjih 60 milijonih letih, stresa in odtujitve kot posledice sodobnega življenja, se je godilo tudi mnogo neusahljivih čudežev, izboljšav in učenj.
Zagotovo se ne moremo “vrniti”, tudi če bi si želeli, ampak mnogo izmed nas bo imelo željo in zmogljivost integrirati učenja preteklih tisočih let, v svet, ki prihaja.
Če so naši predniki znali integrirati ogenj in kameno orodje, lahko mi sestavimo mline na veter in plavajoče ladje in knjižnice? Kaj pa sladoled in letala ter Wikipedia? Problem je nastal, da je mnogo civilizaciji všečnih stvari privezanih k stvarem, ki se ne morejo oziroma se ne smejo nadaljevati, npr. potrošništvo neobnovljivih virov, uničevanje ozračja in milijoni služb, ki jih noben ne bi želel izvajati, če ne bi bile vsiljene.
Vsi poznamo pripoved: »Pred tisočimi leti so ljudje spali v jamah, komunicirali s pomočjo godrnjajočih zvokov, zalezovali so jih volkovi in sabljasti tigri, živeli so v nenehnem strahu in pod ekstremnim stresom ter umrli pri tridesetih, če že niso bili prej ubiti v medplemenskih spopadih. 
