Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Egoizem-Individum-Marioneta




Individualizem vs. egoizem

sreda, 23. januar 2013 @ 05:02 CET

Uporabnik: hetLicht

V zadnjem času se ljudje vedno bolj sprašujemo, ali je družba v kateri živimo res to, kar si želimo. Vse več je slišati govora o pretirani individualizaciji in vse večjem egoizmu na eni strani, ter pomanjkanje vrednot in občutka  za skupnost na drugi strani. V nas se mnogokrat prebuja občutek nostalgije po družbenem skupnem, kljub temu da mnogi materialno stojijo bolje kot so v času socializma.

Sprememba sistema ni dala tiste zadovoljitve in rešitev, ki so jih ljudje pričakovali. S propadom socializma kot izrazom kolektivizma,  ki postavi interese skupnosti pred interesi posameznika, je ta družbeni nazor postal skoraj neaktualen. Na drugi strani  individualizem, ki postavi posameznika in njegovo svobodo na prvo mesto,  kot družbeni  nazor doživlja svoj vrh in vse bolj se kažejo tudi njegove pomanjkljivosti.

Po mnenju mnogih naj bi namreč individualizem omogočil razmah egoizma. Tako je individualizem v našem času dobil negativno konotacijo in mnogi ga krivijo za stanje v katerem kot družba smo. Upravičeno? Da bi prišli do odgovora si najprej poglejmo kaj pravzaprav pomenijo za to temo relevantni pojmi kot so kolektivizem, individualizem,  individualizacija in individuum.

Kolektivizem
Kolektivizem je teoretična in praktična drža, ki pojmuje skupnost (družino, družbo, narod, država itd.) kot izhodiščno točko za vsako politično, družbeno, religiozno ali gospodarsko delovanje. Kolektivističen pogled na svet daje prednost ciljem in potrebam skupnosti pred cilji in potrebami posameznika. Kolektivistična miselnost torej vztraja na tem, da se morajo posamezniki podrediti zahtevam skupine (družine, družbe, države itd.). Poleg tega se je treba zavedati, da vsaki skupnosti vedno vlada neka ideologija, čisto določene moralne in etične vrednote (nacizem, boljševizem, Kitajska v času Konfucija ….. ), ki oblikujejo življenje v tej skupnosti.

Individualizem
Individualizem je moralna drža, politična filozofija, ideologija ali pogled na družbo, ki poudarja moralno vrednost posameznika. Individualisti zagovarjajo uresničevanje posameznikovih ciljev in želja in tako cenijo neodvisnost in samostojnost (self-reliance). S tem nasprotujejo vmešavanju družbe in institucij v njihove interese. Individualizem torej postavi posameznika v ospredje,  ne glede na to kakšen ta posameznik je, saj ima pravico do uresničitve svojih ciljev in želja že samo zaradi dejstva, da obstaja kot posameznik.

Individualizacija
Po Carlu Jungu, znanemu švicarskemu psihoterapevtu in psihiatru, individualizacija pomeni razvoj zavesti posameznika. Je proces preko katerega se neizoblikovana osebnost razvije v unikatnega posameznika. Individualiziran človek je tisti posameznik, ki ga kolektivne norme ne omejujejo, ki se zaveda svojega edinstvenega notranjega potenciala, ki je lasten samo njemu in ga zato ločuje od kolektive, torej drugih ljudi. Vendar Jung induvidualiziranega posameznika ne vidi kot izoliranega, ločenega v svoji eksistenci, temveč je zanj individualiziran človek najbolj razvit (pre-eminent) član družbe (kolektive).

Podobno je proces individualizacije opisal ameriški psiholog Abraham Maslow.  Maslow pravi, da je individualizacija ključna za človekovo samorealizacijo.  Samorealiziran posameznik je po njegovem  tisti, ki se zaveda svojega notranjega potenciala in se ravna in deluje v skladu s tem, kar misli, da je prav, četudi to pomeni, da bo moral prelomiti družbene norme. Vendar za Maslowa samorealizirani posameznik ni egocentričen in sebičen, ampak je njegova osrednja lastnost unikatnost. Za Maslowa posameznik in kolektivna zavest –družba- nista nasprotujoči si sili. Prav nasprotno, posameznik in kolektivna zavest se dopolnjujeta. Individualiziran posameznik je v harmoniji s samim seboj in hkrati tudi s kolektivno zavestjo- družbo.
Individualizacija je torej notranji proces v človeku, ki ga v njeni zadnji fazi pripelje v samorealizacijo oz. samoaktualizacijo. Tak človek je individualiziran posameznik ali Individuum, ki se zaveda svoje edinstvenosti in je zato kot tak nepogrešljiv in pomemben za celotno družbo.

Individuum
Na vprašanje kaj je to individuum smo pravzaprav odgovorili že v prejšnjih treh odstavkih. Naj torej ponovim: individuum ali individualizirani posameznik je človek, ki se zaveda svoje unikatnosti  in je kot tak nepogrešljiv za celotno družbo. Pri tem je potrebno poudariti, da človek svoje unikatnosti NIKAKOR ne more najti v egoističnem zadovoljevanju potreb, temveč zgolj in samo v tistih plemenitih delih svoje biti, ki presegajo njegovo egoistično naravo.

Kako pa se ti pojmi odražajo v praksi?
Slovenci smo na svoji poti izkusili kolektivizem v obliki socializma, družbeni in ekonomski sistem, v katerem je v ospredje postavljena družbena lastnina. Vsa sredstva proizvodnje (orodje, stroji, zemlja itd.)so  v družbeni lasti. Vendar pa socializem ni omejen samo na materialne dobrine. Močno se odraža tudi v miselnosti ljudi, ki živijo in delujejo v takšnem sistemu. Ker so bile v času socializma človekove osnovne potrebe (bivanjske, zdravstvo, izobraževanje…)pri nas zagotovljene, ljudje niso razvili občutka odgovornosti za lastno življenje. Večina ljudi se ni nikoli znašla v situaciji, v kateri bi bili izzvani, da na podlagi lastne presoje stopijo v delovanje. Namesto tega so slepo sprejemali  tisto, kar jim je bilo ponujeno s strani države in državnih institucij. Še danes je zaupanje v institucije pri nas veliko. Socializem kot izraz kolektivizma je sčasoma propadel in danes se skoraj vsi strinjamo, da je glavni vzrok njegovega propada zaviranje razvoja. Vendar moramo na tem mestu poudariti, da gre razvoj družbe pravzaprav z roko v roki z razvojem posameznika. Potencial razvoja družbe namreč leži prav v potencialu vsakega posameznika, ki gradi to družbo.

Vstop v kapitalizem, kot izraz individualizma je v ljudeh vzbujal veliko upanja. Ljudje so dobili svobodo za delovanje v družbi in se tako počutili, da živijo v boljši družbi. Vendar se je po 20 letih izkazalo, da ta družba ni nujno boljša oz. je boljša samo za nekatere. Tudi tu se skoraj vsi strinjamo, da je vzrok v prevelikem egoizmu, ki naj bi bil posledica prevelikega individualizma. Zato se ljudje vse prevečkrat oklepajo kolektivističnih idej, ki naj bi poskrbele za družbo kot celoto.

Na tem mestu se moramo vprašati dve vprašanji:« Ali res živimo v individualizirani družbi?« In:« Ali je res zgolj individualizem kriv za razmah egoizma?« Odgovor na obe vprašanji je ne. Prihod individualizma je dal možnost individualizacije posameznikov, ni pa odpravil ideologije kolektivizma v mišljenju in delovanju ljudi. Kriza družbe v kateri smo se znašli torej ni odraz prevelikega individualizma, temveč ravno nasprotno. Zaradi premajhnega zavedanja svojih edinstvenih potencialov, večina posameznikov ni zares individualiziranih, zato se njihov svet vrti večinoma okoli zadovoljevanju lastnih potreb po užitku in samopomembnosti, ki izhajajo iz človekove egoistične narave. Zato v današnji družbi pojem individualizma pogosto zamenjujemo s pojmom egoizma, s čimer pa individualizaciji delamo veliko krivico. Egoistična narava namreč ni individualizirana. Egoistična narava je del kolektivne zavesti. Pohlep, želja po moči in premoči, ki jih lahko najdemo v večji ali manjši meri pri večini posameznikov,  nima nobene veze z avtentičnim, individualiziranim posameznikom. Egoističen človek je zgolj neke vrste marioneta v rokah kolektivnih podzavestnih sil, se pravi del nezavednega kolektivizma.

Lahko rečemo, da ima egoizem dva botra. Na eni strani kolektivizem, ker zavira proces individualizacije bolj ali manj egoističnega posameznika in tako preprečuje, da bi se le-ta razvil v samoaktualiziranega človeka.  Na drugi strani pa individualizem, ki dopušča posameznikom svobodo ne glede na to, kako etični, moralni in odgovorni so ti posamezniki.

Naj povzamem. Razmah egoizma v današnji družbi je torej posledica pomanjkanja individualnosti posameznika. Ima torej individualizem upravičeno negativen sloves? Ne. Prav nasprotno. Individualizem kot družbeni nazor lahko vidimo kot pomemben pozitiven korak k razvoju družbe. Kot pravi Jung je za proces individualizacije potrebna svoboda. Individualizem in njegova svoboda namreč posamezniku dajeta prostor za uresničevanje življenja »po svoji meri«, torej možnosti da se posameznik  individualizira. Omogoča torej individualizacijo posameznika,  ko se le-ta začne zavedati svoje edinstvenosti in s tem tudi odgovornosti do družbe. To je kompleksen psihološki proces, ki hkrati transformira tudi družbo. Kajti cilj individualizacije človeka je samoaktualiziran,  posameznik– individuum- ki je nepogrešljiv za blagor celotne družbe.

Kaj je torej rešitev za krizo današnje družbe? Morda se sliši paradoksalno, toda rešitev leži v večji individualizaciji posameznikov, se pravi v procesu individualizacije kot ga razumeta Jung in Maslow katere cilj je samoaktualiziran, avtentičen posameznik, ki se zaveda svoje edinstvenosti in hkrati tudi svoje odgovornosti do družbe katere del  je. To zavedanje ga nujno sili v dejanja, ki niso egoistične narave, temveč posledica upanja in vizije za boljšo, lepšo in bolj harmonično življenje vseh, torej družbe kot celote.

Sonja Jamnik in Gita Mateja de Laat

2 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Egoizem-Individum-Marioneta







Domov
Powered By GeekLog