Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dusni-Par-Ljubezen-Tancica-Skrivnost

Imate svoj dušni par? četrtek, 17. oktober 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Taja Vetrovec v novih Misterijih www.misteriji.si V dušni ljubezni se da premagati tudi hude bolezni »Dušna ljubezen je višja oblika ljubezni. Celovitejša je celo od duhovne in božanske, ker je tudi fizična. Ko doživljaš zdravilno moč dušne ljubezni, popustiš pred svojo dušo in sprejmeš njen poziv. Edino z dušnim partnerjem lahko dosežemo to obliko ljubezni, ki v sebi edina združuje oboje, kar zares potrebujemo in hočemo – varnost in svobodo!« pove Marko, ki skupaj z Zdenko vodi obred celote. V razgovoru sta razkrila tančico skrivnosti njune dušne ljubezni in predstavila obred celote, s katerim pomagata zdaj tudi drugim. Da spoznajo svojega dušnega partnerja, se srečajo z njim in tudi zaživijo v dvoje. Zdenka Piškur (1962) in Marko Klasinc (1964) iz Maribora sta dušni par, sicer pa psihologinja in profesor slovenščine. Ezoterika ju je zaznamovala že kot najstnika, a sta svoje nenavadne izkušnje nato samokritično nadgrajevala s preučevanjem in izvajanjem duhovnih tehnik, se ezoterično izobraževala, odprla lastna duhovna centra, pomagala drugim duhovnim iskalcem. Poročena vsak zase več desetletij sta se »naključno« spoznala pri petdesetih in kmalu dobila sporočilo, da sta dušni par. Zatem sta začela prejemati skrito znanje o dušni ljubezni in se čudila njenim čudežem, denimo zdravstvenim. Ko sta fizično zaživela skupaj, je Zdenka ozdravela. Ta ozdravitev je bila napovedana. Z medicinskega vidika je njeno telo sicer bilo zdravo, a je tehtala samo štirideset kilogramov. Po dveh letih, ko je njeno telo zavračalo vso hrano in tekočino brez prave diagnoze, je Zdenka ob Marku spet lahko začela uživati in presnavljati hrano. Po treh tednih je že tehtala oseminštirideset kilogramov. Hkrati ji je čez noč izginila bula na prsih. Marko je postal vegan, brez težav izgubil odvečno težo, se trajno rešil manjših odvisnosti, vključno z značilno enostranskim moškim odnosom do spolnosti. Poziv in sporočila z višje ravni so bili tako močni, pravita, da sta se v celoti predala tej nalogi. Zdaj Marko in Zdenka v okviru Novoteozofskega društva vodita posvetitve v obred celote. Ob nedeljah so v njunem centru Hera Gea enourna srečanja, imenovana Maša ljubezni. Tam s svojim znanjem, izkušnjami in sporočili razlagata konkretne primere dušnih parov in omogočata praktično izkušnjo mantranja. Med našim pogovorom sta se ves čas držala za roko. Govoril je pretežno Marko, Zdenka pa je bila njegova tiha podpora. Z njima se je pogovarjala Taja Vetrovec. Kaj je obred celote? Marko: Vsak dan ugotavljava pri sebi in dušnih parih, ki se pospešeno razkrivajo okoli naju, da starodavno izročilo o komplementih, dušah dvojčicah ali dušnih plamenih, kot jim tudi pravimo, sploh ni neko romantično slepilo. Sporočeno je, da ima domala vsakdo človeka, ki je njegov en in edini resnični življenjski partner v vsaki človeški inkarnaciji. Z obredom celote lahko to pospešeno ugotovimo. In to zanesljivo, saj se pogosto dogaja, da svoj dušni par zamenjamo za sorodno dušo, reinkarnacijo nekega nekdanjega krvnega sorodnika. Obred celote je enostavna, a učinkovita ezoterično nadzorovana zvočna tehnika. Primerna je za vsakogar od sedmega leta dalje. Opravljamo ga lahko doma dvakrat dnevno. Kaj je njegova značilnost? Starodavne planetne mantre v sanskrtu, ki že tisočletja prinašajo zdravje, srečo in spoznanje. Kaj je vajina naloga? Najina skupna dušna naloga, tako nama je bilo sporočeno, ko sva začela slediti najini duši, je v tem, da Zdenka kanalizira zavest, skrbi za tiho prisotnost zavesti ljubezni, sam pa posredujem ljubezen z obrednim delovanjem in besedami, se pravi skozi silo. Duša sva lahko le kot oboje, zavest in sila. V tem je najina komplementarnost in poslanstvo, da tako skupaj z roko v roki vodiva obred celote. Kako je nastal obred? Maja 1999 sem z obredom celote na osnovi staroindijskega duhovnega znanja, predvsem džjotiša, staroindijske astrologije, učinkovito zavaroval sebe in družino pred nekim okultnim vdorom. Javno dosegljiv je od septembra lani, decembra pa je z Zdenkinim Deo-kanaliziranjem dobil sedanji namen – povezave z dušo skozi iskanje dušnega partnerja. Obred celote ima štiri stopnje, četrta je učiteljska. Kako sta postala dušni par? Tako kot verjetno vsak drugi dušni par, »naključno«. Nisva se sama prepoznala, sporočeno nama je bilo skozi Deo-kanal. Nisva verjela, hotela sva ostati s svojima družinama, nikogar nisva hotela prizadeti. Upirala sva se, kolikor se je dalo. Upirala sva se nalogi, za katero nisva prosila. Sploh Zdenka, ki z Deo-kanaliziranjem ljudem ni hotela »vsiljevati« življenjskih partnerjev. Kot psihologinji se ji je to zdelo skrajno neodgovorno. Ko pa je Zdenka v kratkem čudežno ozdravela, sam pa sem se večstransko preobrazil in ko sva oba spoznala, da življenje res identično sprejemava, sva se naposled le predala svoji usodi. Utišala sva strahove svojih osebnosti in pričela slediti glasu najine duše. Kako sta sledila glasu vajine duše? Tako, da sva poslušala ta glas in ne glasu najinih osebnosti, ki so se hotele dokazovati. Spoznala sva, da je duša tista, ki ima prav. Prepustila sva se njej, da je lahko prevladala. To je značilnost dušnih partnerjev. Glavno besedo imata njuni duši in ne njuni osebnosti. Dušni par za svoj obstoj niti ne potrebuje zaljubljenosti. Celo ovira ju pri njuni bližini, saj je že dana, ni je treba ustvariti! Tudi ko se kregava, ostaneva nerazdružljiva. Vedno sva skupaj, tako v nebesih kot na zemlji. Celo v peklu, ko se spreva. Najina dušna ljubezen je resnična, ker je ena sama bližina, ne glede na to, kako se počutiva, saj naju duša vedno druži. V prvih dneh najinega dušnega srečanja, ko je bila v ospredju še zaljubljenost, ta bližina ni bila tako resnična, ker ni bila celovita, saj sva izključevala svoji osebnosti, ker sva se bala, da je kaj narobe, če sta različni. A hitro sva spoznala, da je moč najine duše večja od moči najinih različnih osebnosti. Kako sta prepoznala vajino dušno povezanost? Zdenka: Pravzaprav nisva, saj nisva vedela, da so to, kar se je začelo dogajati med nama, njena znamenja. Ko sva bila še zgolj prijatelja, sem na nekem obisku prepoznala njegov glas, ki je v meni sprožil spomin na nepozabno srednješolsko zaljubljenost. Nato sem v njegovem pogledu prepoznala pogled svoje stare ljubezni. V nekem trenutku sem tudi doživela videnje, da bova živela skupaj. Po tem obisku se je tudi pojavil v mojih sanjah. Imela sva močno erotično doživetje, v katerem sem v ozadju zaznala tudi neko božansko bitje, ki je varovalo najino ljubljenje. Marko: Tudi sam sem v Zdenki prepoznal svoje stare ljubezni. Od prvega trenutka sem jasno vedel, da Zdenko od nekod zelo dobro poznam. A sem sprva zmotno sklepal, da zaradi podobnosti z mojo staro ljubeznijo. Podobno se dogaja tudi drugim dušnim parom. Zdaj verjetno vsi dušni pari ugotavljamo, da smo se nekoč zaljubljali samo v tiste osebe, ki so bile v nečem zelo podobne našim dušnim partnerjem. Ko opazujeta dušne pare, ki so se ravno prepoznali, ali so si vsi takoj vedno všeč? Trenutno poznava in spremljava razvoj petdesetih dušnih parov. Od tega jih je petintrideset prejelo posvetitev v obred celote. Opažava, da ni vedno tako. Nekateri se sploh ne privlačijo. Pogosto se dušni partnerji premalo privlačijo ali pa imajo druge ovire pri zbližanju, ker so se v prejšnjih inkarnacijah odtujili. Veliko duševnih težav se pojavlja tudi zato, ker smo v prejšnjih utelešenjih sistematično zavračali bližino svojega dušnega partnerja. Za dušna partnerja torej velja, da sta si nekako podobna? Za komplementarne partnerje je značilna ista vibracija. Bolj ko sta duhovno razvita, bolj sta si podobna. To pomeni, da imata za seboj že veliko življenj, ki sta jih preživela v skupni zvezi in se zato hitreje razvijala. Pri tem sta s to vibracijo prežela svoji osebnosti na dveh ravneh, ki se ohranjata iz utelešenja v utelešenje. To sta vibracija višjega mentala in volje. Zato tudi osebnosti postajata podobni. Ko sva raziskovala svoja pretekla življenja, sva lahko potrdila to najino povezanost skozi zadnja tri pretekla življenja. V dveh sva živela kot partnerja, v enem kot ljubimca. Zadnji svoji dve inkarnaciji sva lahko izdatno preverjala z zgodovinskim gradivom, saj sta bili javni in v določenih podrobnostih se nekateri dogodki ponavljajo tudi zdaj. Kaj je bistvo dušnega partnerstva v primerjavi z drugimi tesnimi razmerji ali partnerstvi? Vse pretekle ljubezni sem zdaj našel v Zdenki in vse svoje je Zdenka našla v meni. Ni potrebe, da bi še karkoli ali kogarkoli iskala, ker imava drug z drugim vse. Še nekaj je pomembno. Otroci dušnih partnerjev so čisto drugačni. Ker so rojeni v zavesti prave ljubezni, imajo v sebi čisto druge dimenzije. To so otroci s posebno zavestjo. Namen in poslanstvo vsake dušne partnerske zveze je roditi otroka, če je le možno. Sporočeno je celo, da se otroci lahko rodijo tudi takrat, ko ženska realno ne more več pričakovati zanositve. In prav tako, da je brezmadežno spočetje značilno prav za dušno ljubezen. Kakšna je razlika med duhovno in dušno ljubeznijo? Razlika je večja, kot si mislimo! Kam pa naj dam še svojega komplementa, vsega imam preveč, radi rečejo duhovni iskalci. Mislijo, da je prava rešitev duhovna ljubezen, ki je ljubezen do vsega in vseh. Pa ni, ker ne predvideva ljubezni tudi fizično, češ da je to nepotrebno. Res je fizična ljubezen boleča, če ljubezen ni dušna, saj človeška navezanost in živalska strast kličeta trpljenje, ni pa nepotrebna! Celibat je samo začasen post, očiščenje od človeških slepil in živalskih strasti, ne pa trajna rešitev. Dušna ljubezen je čista, ni se je mogoče naučiti niti s tantro, mogoče jo je samo imitirati. Dogaja se izključno dušnima partnerjema, spontano, naravno. Edino dušna ljubezen poteši človekovo lakoto po vseh oblikah bližine: fizični (telo in občutki), astralni (čustva in predstave), mentalni (misli in uvidi/načrti), budhični ali voljni (prepričanja in verovanja) in atmični ali jazni (upanje in zaupanje). Takšna je tudi najina osebna izkušnja. Po fizičnem ljubljenju se nama zdi, da sva kot nova. Zaradi milostne moči duše, ki je prežela najino fizično telo in osebnost, naju očistila. Kakšno je dušno ljubljenje v primerjavi z ne-dušnim? Ljubljenje iz duše je pustolovščina uživanja bližine, ki že obstaja. Odpade potreba po tem, da se taka bližina umetno ustvarja, kot je to potrebno pri ljubljenju iz osebnostne ali fizične potrebe. Človeški par se ljubi iz osebnosti in fizičnega telesa zato, da bi poiskal bližino z dušo. Žal jo najde samo delno, v fizičnem orgazmu, ker sta duši ljubimcev različni. Dušni par pa se ljubi zato, da iz že dane bližine s svojo skupno dušo brezčasno prežema obe osebnosti in fizični telesi moža in žene. Zato v dušnem seksu orgazem traja ves čas in energijsko, saj telo nenehno spreletavajo valovi raznih dušnih vibracij, tudi barv in zvokov. Dušni par nima potrebe po fizičnem orgazmu, ker nima potrebe po fizičnem ustvarjanju bližine, saj ta bližina in skupna prisotnost med dušnimi pari vedno obstaja, tudi če ni fizičnega stika. Sam zdaj doživljam spolnost čisto drugače. Preobrazila se je moja enostranska moška zasvojenost s spolnim fantaziranjem in fizičnim potrjevanjem bližine. Je dušno partnerstvo neke vrste univerzalno zdravilo, glede na vajino izkušnjo s čudežnimi ozdravitvami? Res je. Dober recept za zdravje je ljubezen, dušna ljubezen toliko bolj. V dušni ljubezni se da premagati hude bolezni. Zdravljenje na vseh ravneh poteka samodejno. Tudi tedaj, ko vse drugo odpove. Obred posvetitve prav tako pomaga, da premagamo energijske blokade, ki nas vodijo v bolezni. Že prva posvetitev pelje k zavestni potrditvi celovitosti človekovega bivanja, kamor sodi tudi sprejetje smrti na tej ravni in prehod na prvo višjo raven v območje srčne čakre. Zato v tej fazi na primer odpadejo tudi fizične bolezni in smrti, ki izvirajo iz tega območja. Sem sodi pljučni rak. V pravem partnerstvu se da na primer to bolezen preseči, smrt ni več potrebna, kadar prvoposvečenec živi v dovolj močni dušni ljubezni s svojim dušnim parom. Potem pa srečno živita do konca svojih dni … Tudi med dušnimi partnerji ne gre vedno vse gladko. So tudi težki trenutki, temu se ni mogoče izogniti. Naš razvoj teče naprej in vedno prihaja do nečesa novega. Se pa ovire na tej poti hitreje premagujejo. Ni toliko zamer, potlačevanja, kopičenja težav, zato smo tudi fizično bolj vitalni in zdravi. Kateri so znaki, po katerih prepoznamo pravega dušnega partnerja? Z nekaterimi ljudmi imamo lahko zelo močne vezi, v katere smo zapleteni. To so običajno razmerja med sorodnimi dušami. Ta nas lahko tudi ovirajo pri tem, da se svobodno prepustimo iskanju dušnega para. Ta prepletenost se lahko ustvari zaradi drugih, običajno karmičnih razlogov in nas lahko ovira pri prepoznavanju prave dušne ljubezni. Take vezi so možne med brati in sestrami, starši in otroci, pa tudi med drugimi ljudmi, s katerimi smo si blizu. Pogosto so to bivši partnerji ali zakonci. Take vezi moramo najprej razplesti, urediti ali pretrgati. V preteklih življenjih smo bili morda že kdaj z njimi povezani kot par ali kako drugače. Samo tako smo res lahko svobodni pri iskanju svojega dušnega partnerja. Ali je manjko celosti in iskanje druge polovice povezano s tem, da človek išče druge načine, kako zapolniti to praznino? Ta polovica duše manjka, zato se vežemo na nekaj, kar vsaj malo ali občasno vzbuja ta občutek celosti. Nečesa se oprimemo, staršev, otrok, prijateljice, hrane, avta, premoženja, duhovnosti … Veliko ljudi, predvsem žensk, se zaradi globokih travm in razočaranj odreče iskanju partnerja. Zatečejo se v duhovnost, duhovno ljubezen, kar je zelo lepo. A ni fizično, ni resnično. Nekaterim se zdi, da je fizično telo kazen. Mnogi tako tudi ravnajo z njim, z zanikanjem, neupoštevanjem sporočil, ki jih daje, in s tem, da ga fizično zlorabljajo ali dovolijo, da to počnejo drugi. A naše fizično telo je edina priložnost, da fizično izkusimo sebe kot dušo, atmana, resnični jaz. Kako je vajin pristop uporaben pri mladih, ki ustvarjajo svoja partnerstva in družine? Ravno pri njih je najpomembnejše pravilno partnersko svetovanje. Tudi sama imava po tri odrasle otroke. Dve hčeri sta že posvečeni v obred celote. Tehnika omogoči, da veliko lažje in hitreje predeluješ skušnjave osebnosti. Veliko lažje odpreš srce, veliko lažje rešuješ dnevne probleme, ki nas doletijo. To je zahtevno obdobje, čas ustvarjanja družine. Obred in sámo svetovanje glede dušnega partnerstva dva mlada človeka spodbudi, da dobro pogledata drug drugega. Če namreč dobro pogledamo v svojo dušo, se prepoznamo. Prevečkrat se pustimo ugrabiti osebnosti, svoji glavi, in ne znamo več prav pogledati, zaupati svojemu srcu, prisluhniti svoji duši. Kako se naravnamo, da privabimo v bližino dušnega partnerja? Obred celote in Deo-kanal sta najenostavnejša in zanesljiva pot do dušnega partnerja. Pospešujeta zavest ljubezni, omogočata, da dobimo jasne odgovore o tem, kdo je naš dušni partner in kako zaživeti z njim. Dušni pari so edina rešitev za človeštvo in planet, ker obema usodno primanjkuje ljubezni, zato po nepotrebnem trpita nezgode, bolezni in druge stiske. Zato dušno partnerstvo ni samo naša pravica, temveč tudi dolžnost. Pomagajmo sebi in poiščimo svojega resničnega partnerja, da bomo lahko z zdravilno vibracijo svoje dušne ljubezni pomagali tudi drugim, človeštvu in celemu planetu. Če bi vsi na Zemlji zaživeli v resnični ljubezni, bi s tem bilo kaj narobe? Ali ni res, da jo vsi zelo potrebujemo? Ali ne drži, da si pravo ljubezen nazadnje vsi tudi zaslužimo? Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog