Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dusni-Par-Ljubezen-Pripadnost-Skrivnost




Skrivnost dušnega ljubljenja

nedelja, 8. januar 2023 @ 05:02 CET

Uporabnik: Sonce

Skrivnost dušnega ljubljenja
nadaljevanje pogovora »Življenje človeka je skrivnost,
razodene jo dušna ljubezen«

Psihologinja Zdenka Piškur (1962) in profesor slovenščine Marko Klasinc (1964) sta pred letom dni sprejela nalogo, za katero kot osebnosti nista prosila. Da namreč s pomočjo Deo kanala posvečujeta v OBRED CELOTE in pripravljata MAŠE LJUBEZNI, kjer vsakdo lahko spozna svoj dušni par in se poveže z njim.

Tudi sama sprva nista verjela, da sta dušni par in da takšni pari zares obstajajo in da ima vsakdo svoj dušni par (komplementa, dušo dvojčico, dušni plamen – twin flame). Zdaj pa že lep čas opažata, da se ljubezen med njima – kot je bilo napovedano – dejansko kar naprej poglablja, širi, krepi. Zato priznavata, da je očitno na delu neka povsem drugačna ljubezen. Zelo drugačna od človeške. In presenečena ugotavljata, da je takšno tudi njuno ljubljenje – povsem drugačno!

Skozi Deo kanal je bilo sporočeno, da sta bila dušni par tudi Jezus in Magdalena. Imela sta 3 otroke, ki so živeli »v zavesti ljubezni«. To se ujema z novodobnim čaščenjem Jezusovega ljubezenskega življenja (v razvpiti Da Vincijevi šifri denimo), preden je Jezus svoja zadnja 3 leta deloval javno oziroma je skozenj deloval Kristus Maitreja (po teozofiji prihoda B. Crema). Prav tako je bilo skozi Deo kanal sporočeno, da sta bila dušni par tudi Jezusova starša Jožef in Marija ter da otroci dušnih parov živijo v zavesti ljubezni in da so nosilci novega življenja.

Zakaj bi naj bila dušna ljubezen drugačna od človeške?

Ker lahko poteši potrebe človeškega para, zadovolji njune želje, ne more pa osmisliti njunega skupnega življenja v dvoje. Skupni otroci, skrb za nadaljevanje vrste (družine, naroda), to ne more osmisliti njunega partnerstva, zgolj starševstvo. Toda onadva sta še naprej par, ne samo mati in oče. Zato toliko razvez človeških parov. Enostavno ne vidijo skupnega smisla. Človeška partnerja nikoli nista trajno mentalno povezana (skupne misli in zamisli/načrti), največ samo astralno (skupne predstave in čustva) in fizično (skupna občutja in fizično delovanje). Samo dušna partnerja se lahko trajno povežeta mentalno, občasno pa tudi partnerja, ki sta sorodni človeški duši, kolikor lahko vidiva po parih, ki jih spremljava.

Kaj pa intima, ali se dušni pari raje ali manj raje ljubijo kot človeški?
Zase lahko rečeva, da čutiva veliko potrebo po ljubljenju. To je dušno ljubljenje, brez fiziološkega orgazma. Namen dušnega ljubljenja je združevanje obeh človeških duš dušnega para v začasno enodušno bitje, in ne iskanje užitka ali nadaljevanje človeške vrste. Ta občutek enodušnosti je orgazmičen sam po sebi, je popolna bližina, sicer pa osnova za to, da se dušna partnerja z razvojem svoje dušne ljubezni kot enodušno bitje nekoč tudi dejansko utelesita, rodita kot eno bitje.

Torej se ne ljubita zaradi užitka?
Seveda je to vse zajeto, a primarno je iskanje dušne povezave, komplementiranje/ dopolnjevanje najinih atmanov, človeških duš.

Sliši se zapleteno.
Samo navidez, dejansko gre za utrjevanje popolnega zaupanja. Zaupanja vase in zaupanja v svojega partnerja. Samo takšno obojno zaupanja lahko prežame najini osebnosti in telesi, da se vedeta čisto drugače, in se začneta preobražati iz človeških v dušne. Ta proces spremljajo stranski učinki, ki so brez izjeme zelo prijetni, navdihujoči, orgazmični. Eden od njih je odsotnost fiziološkega orgazma. Z ljubljenjem dušni par najlažje poglablja, razširi in okrepi svojo dušno ljubezen.

Ali imata od te svoje dušne ljubezni kakšno korist?

Seveda. Ker zaradi iste dušne zavesti uravnovešava in zvišujeva silo/vibracijo svojih osebnosti (volja, mental, astral) in fizičnih teles, se zdraviva, privlačiva obilje, srečo, radost, smisel, spoznanje, uravnovešena prepričanja in verovanja. Zaradi tega lahko živiva mirno dalje tudi sredi največjih sprememb in preobratov. Ki kar ne ponehajo.

A ni takšno ljubljenje preveč duhovno, filozofsko? Zateženo?
Zateženo, kje pa! Zelo poskočno zna biti. Kot rečeno, bistvena je najina bližina, medsebojno zaupanje, in ne dinamika/strastnost, položaji, dihanje, vizualizacija itn. Niti najine potrebe, želje, predstave, pričakovanja, dvomi, strahovi, nič nama ni pomembnejše od zaupanja vase in v partnerja tu in zdaj. Kajti skozi to zaupanje se poveževa z zavestjo najine iste sile, in ta potem za naju sama od sebe ustvarja primerne oblike za naju. To, kako se poljubljava, dotikava, hodiva drug v drugega, nama narekuje stopnja medsebojne bližine, ki jo čutiva. Zavedava pa se, da sva glede tega še bolj pri začetku, komaj sva se začela prav spoznavati.

Ali težko zdržita brez fizičnega, fiziološkega orgazma?
Sploh ne, in to naju neizmerno čudi! Celo motilo naju je, ko nama je »kdaj ušlo«, saj je s fizičnim orgazmom prišla utrujenost, otopelost, včasih tudi kakšne zdravstvene težave, pri nama k sreči manjše. 

Kako pa sta se sploh začela dušno ljubiti? Od kod ta zamisel o odsotnosti fizičnega orgazma?
Samo od sebe se je začelo. Kar zgodilo se nama je, na tem področju sva bila oba neizkušena. Morda se nama je ta čudež dušnega ljubljenja razkril zaradi dobre karme iz pretekle inkarnacije, saj je bilo sporočeno, da sva skupaj preživela pol stoletja v zglednem zakonu z veliko otroki. In res naju že od začetka spremlja močan občutek, kot da se od nekod dobro poznava. Po nekaj mesecih so se spet začeli pojavljati človeški orgazmi. Trenutno pa sva znova v obdobju čistega dušnega ljubljenja, torej brez fiziološkega orgazma, za kar sva se zavestno odločila. Ob začetnem prehodu se je moral Marko še kdaj namerno zadržati, a brez večjih težav. Zdaj se ne rabi več zadrževati, telo enostavno poskrbi za to, očitno zaradi močne dušne povezave.

Pa je res ljubljenje toliko boljše brez fizičnega orgazma?
Neprimerljivo boljše! Pa saj to ni nekaj nadnaravnega, vsak dušni par lahko to hitro doseže. Spontano doživljava energijske, astralne, mentalne, in še kakšne orgazme. Doživljava občutek večkratne potešenosti, zadovoljenosti. Ne trudiva se za to, to je samo posledica zaupanja, ki ga imava vase in drug v drugega. Vse postane objem nekakšne večdimenzionalne bližine. Midva skrbiva samo za iskrenost in pristnost v odnosu do sebe in med seboj. Pri tem naletiva tudi na medsebojne zadržke, odtujenost, takšne ali drugačne ovire. A se ne ukvarjava s tem, enostavno jih z zaupanjem predava najini bližini. Skrbiva le, da najina bližina vedno ostane korak pred vzdraženostjo, vznemirjenostjo. To je občutek domačnosti, varnosti, ki nama da moč, da se počutiva svobodno, medtem ko se skupaj spuščava v neznano, v svojo zadrego, osamljenost, samozanikanje, v zaostalosti in neuravnovešenosti svojih osebnosti.

Mislita, da se brez te bližine ne moreta dušno ljubiti?  

Ne, ne moreva, preizkušeno! Kadar najinima osebnostima dava prednost pred najinima atmanoma/človeškima dušama, zaideva v stresno cono, območje ogroženosti. Prevzamejo naju skrbi in strahovi najinih vedno premalo razvitih, premalo uravnovešenih osebnosti, odvisna pa postaneva tudi od omejenosti fizičnega telesa. Tedaj začutiva stisko, in z njo potrebo po njeni razbremenitvi. Ta razbremenitev pride kot fiziološki/fizični orgazem. Fiziološki orgazem je posledica razbremenitve stresa, ki ga potrebuje vedno »naspidirana« osebnost. Dušno ljubljenje s svojimi nefiziološkimi orgazmi pa je posledica bližine, njeno potrjevanje. Zato je dušno ljubljenje tako drugačno, ker nima povezave s cono stresa, z ogroženostjo. Dušno ljubljenje daje resnično bližino, in ne začasno razbremenjevanje stresa kot človeško ljubljenje.

Odkod toliko iskanja  in potrebe po negativnosti in patologiji v seksu?
To je potreba naših osebnosti, da se razbremenijo stresa. To je samo negativno. Patološko pa postane, ko nam razbremenjevanje postane glavni namen ljubljenja. Scenarij je vedno enak. Najprej ustvarimo nevarnost, da nam steče v adrenalin po žilah, nato pa vpeljemo element presenečenja, ki ves ta adrenalin zbere in usmeri v orgazmično eksplozijo. Element presenečenja vselej izhaja iz zanikanja povezanosti svoje osebnosti z atmanom, le da pri mazohizmu zanikamo povezanost svoje osebnosti s svojim atmanom (skozi teptanje lastnega užitka in ponosa), pri sadizmu pa zanikamo povezanost svoje osebnosti s partnerjevim atmanom (skozi teptanje partnerjevega užitka in ponosa).

Kaj pa ljudje, ki v svoji človeški ljubezni običajno ne zahajajo v skrajnosti?

So prav tako lahko negativni in patološki. Za fizični orgazem običajno zadošča kakšna predstava in nekaj fizičnega draženja, podobno kot pri samozadovoljevanju. Kadar ta predstava zadeva iskanje bližine in premagovanje stresa, se ljubimec nahaja v coni osebnosti, navezanosti in sado-mazohizma. Kadar pa ta predstava potrjuje bližino z ljubimcem, se nahaja v coni atmana, dušne bližine in. Slednje je mogoče samo z dušnim partnerjem.

Zakaj ni mogoče doseči dušne bližine s človeškim partnerjem?

Ker samo dušno partnerstvo daje tudi celovito mentalno bližino, ki osmišlja njuno ljubljenje. S človeškim partnerjem se vedno razhajamo že pri načrtovanju/uvidevanju najinega skupnega partnerstva, kaj šele pri prepričanjih in verovanjih, ki je že raven volje. S človeškim partnerjem se ne moremo v dvoje osmisliti, se v dvoje potrditi v svojih prepričanjih in verovanjih.

Zakaj?
S človeškim partnerjem se lahko združujemo le tam, kjer atman ne prevladuje nad našo osebnostjo, torej na fizični in astralni ravni. Zato lahko potešimo in zadovoljimo svoje potrebe (fizis) in želje (astral) tudi s človeškim partnerjem. Toda tega, da bi se s človeškim partnerjem povezali še celoviteje in z njim zaživeli tudi osmišljeno (mental) ter v skladnosti hotenja (volja/budi), tega atman enostavno ne pusti. Za kaj takega moramo človeško ljubezen zamenjati z dušno, človeškega partnerja z dušnim.

Nekateri zatrjujejo, da jim zadošča samo fizična stimulacija, brez zgodbic.

Včasih kdo meni, sploh ženske, da mu zadošča že fizično draženje, brez predstav, zgodbic. Pa ni čisto tako, saj pozabi na predstave, zaradi katerih se je sploh spolno vznemiril. Spolnost se odvija na vseh 5 prevladujočih ravneh človeške resničnosti: fizični (fizične potrebe, energijske zaznave, potrebe), astralni (čustvovanje in predstavljanje, želje), mentalni (mišljenje in uvidi/načrti, smisel), voljni/budični (prepričanja in verovanja, hotenje), jazni/atmični (upanje in zaupanje, prisotnost tu-in-zdaj).  

Obstaja neka splošna predstava, da se ženske ljubijo bolj iz duše, je to res?
Ja, v okviru človeške ljubezni. Ženske imajo drugo človeško vlogo kot moški, so rojevalke, ki skrbijo za preživetje otrok. Moški so oplojevalci, zaradi njihove potrebe po spolnosti je zagotovljeno nadaljevanje vrste. Ženske so se prisiljene bolj povezovati, moški prisiljeni bolj uveljavljati, razločevati. Povezovanje je lastnost uravnovešanja, in zato praviloma ljubezni, uveljavljanje in razločevanje lastnost razvoja, in zato praviloma osebnosti.

Pri običajnem, človeškem ljubljenju običajno prevladuje moški, kaj pa pri dušnem ljubljenju?
Pri dušnem ljubljenju praviloma prevladuje ženska, pri človeškem praviloma moški. Pri dušni ljubezni povezovanje ostaja korak pred razločevanjem, ravnovesje korak pred razvojem, ljubezen korak pred modrostjo na vseh 5 ravneh človeške resničnosti. Pri človeški ljubezni pa partnerjev ne druži ista zavest, ista duša, zato se na višjem mentalu, na voljni in atmični ravni ne moreta povezati, ampak se nujno razločujeta

Ali dušno ljubljenje lahko vključi pornografske obscenosti, patologijo?
Ne veva še natančno, a misliva, da ne. Kot dušna ljubimca enostavno ne moreva zanikati povezanosti svoje osebnosti tako s svojim kot s partnerjevim atmanom. In zaradi te prepletenosti obeh osebnosti in atmanov se ves čas počutiva svobodno, neogroženo. Tudi najina atmana nama tega enostavno ne dovolita, jasno naju usmerjata skozi znamenja, sporočila, tudi »kazni« (karmo) v obliki manjših težav, ponavadi zdravstvenih. Nekoč sva skozi Deo kanal prejela sporočilo, da dušni pari sicer lahko spremljamo porno vsebine, ni pa dobro, da se ljubimo takoj po njihovem ogledu.

Kaj pa oblike seksa, je kaj omejitev (analni seks, vse ostalo)?
Ko se predamo duši, nas vodi. In oblika seksa postane nepomembna. Dušni par, ki si medsebojno zaupa, enostavno začuti, kaj lahko, kdaj in kje lahko, kako, česa ne sme. Pomembno je, da dušnega partnerja ne vidimo materialno, se pravi kot materiala za zadovoljevanje svoje enostranskosti na ravni bodisi potrebe in želje bodisi osmišljevanja in  hotenja. Da torej ne sledimo svoji osebnosti, kadar bi se ta rada ljubila bodisi po človeško bodisi po živalsko bodisi duhovno bodisi božansko. Da skozi zaupanje sledimo dušni bližini s svojo in partnerjevo prisotnostjo tu-in-zdaj, svojemu in njegovemu atmanu, tako pomirimo svojo osebnost, in pričnemo uživati v čudežih bližine.

Ni to mogoče tudi z običajnim, človeškim partnerjem, ki ni naš dušni par?

To je mogoče samo z dušnim partnerjem, s človeškim ne gre. Nima iste zavesti kot mi, zato ni celotne medsebojne privlačnosti, in z njo tudi celotne, dušne bližine ne. Z dušnim partnerjem spolnost preraste v resnično ljubljenje, ki je združevanje obeh človeških duš, kjer je zaradi bližine vse mogoče, dovoljeno. In tako se lahko uglasijo vse 4 omenjene vrste ljubezni. To je potem čista dušna ljubezen, ki nas edina iz ljudi preobraža v duše brez odvečnega trpljenja, karme. Sama se ob tem počutiva vznemirljivo, svobodno, in hkrati tako samoumevno, domače, enostavno. V dušni ljubezni postajava eno, to je vse, kar nama je pomembno, in vse, kar naju zares poteši, zadovolji, osmisli, potrdi v najini volji. Večdimenzionalna bližina nasiti najine potrebe, želje, osmišljevanja in hotenja. Sliši se zapleteno, a poteka samo od sebe, saj v idealnih razmerah samodejne dušne bližine zadošča že zaupanje vase in v dušnega partnerja.

Je težko ostati zvest dušnemu partnerju?
Nama ni težko. Čeprav sva šele dobro začela odkrivati možnosti dušne bližine, sva našla vse tisto, kar sva nekoč uspešno ali neuspešno odkrivala v svojih ljubimcih, partnerjih. Kot rečeno, najina bližina ni samo fizična (telo, energija, potrebe), je tudi astralna (čustva, predstave, želje), mentalna (mišljenje, uvidi/načrti, osmislitev), voljna (prepričanja, verovanja, hotenje), atmična (upanje, zaupanje, prisotnost tu-in-zdaj). Še vedno vsak zase naletiva na osebe, ki so nama všeč. A vselej ugotoviva, da samo zaradi določene podobnosti z nama. 

Sta torej sama sebi dovolj?
Drug za drugega nosiva v sebi vse svoje ljubezni. In živiva v svetu dušnih parov, ki je celota, ker je narejen iz naju. A ta svet ni narejen samo zaradi naju. Ljubiva vse, kar živi. Najina ljubezen stoji sredi življenja in mu služi. To je tudi vsakdanje opravilo vsakega dušnega para na tem planetu, ki ga lahko preobrazi edino dušna ljubezen, kot je sporočeno. Vsak dušni par prejme neko nalogo, ki ju osmisli, poveže na ravni višjega mentala, volje in atmana. Najina je ta, da s pomočjo Deo kanala posvečujeva v obred celote in pripravljava maše ljubezni, s čimer pomagava ljudem, da spoznajo svojo resnično ljubezen, svoj dušni par, in zaživijo z njim.

Ali mislita, da je dušna ljubezen torej edina resnična ljubezen za človeka?

Da, za vsakogar! Vsi smo na istem, vsi najprej izbiramo bodisi med človeško, živalsko, duhovno, božansko ljubeznijo, dokler nas ne doleti dejstvo, da imamo svoj dušni par, svojo edino resnično ljubezen, dušno. Samo z njo prejmemo vse vrste bližine, kar si jih želimo (človeško), potrebujemo (živalsko), pričakujemo (duhovno) in hočemo (božansko). Dušna ljubezen je povezava ostalih 4 vrst ljubezni, natančneje živalske z božansko, človeške z duhovno. Zanjo se odločimo tako, da začnemo iskati svoj dušni par in v svojem življenju pogumno postavimo svojo dušno ljubezen na prvo mesto. Kajti kot rečeno, duša je edina celota za človeka, saj je naslednja stopnja v razvoju našega bitja.

Kaj pa dušno ljubljenje in nadaljevanje vrste? Saj brez izliva ni spočetja!
Dušno ljubljenje omogoča tudi spočetje. Dušni par spočenja brezmadežno. Kot rečeno, sporočeno je, da sta bila Jožef in Marija dušni par, zanju je bila brezmadežna ljubezen nekaj običajnega. Sicer pa je tudi brezmadežno spočetje posledica fizičnega orgazma, le da ne fiziološkega orgazma (človeškega), temveč energijskega (dušnega). Kajti fizika, kot vemo, zadeva oboje, tako mineralno resničnost (trdno, tekoče, plinasto in plazmično/ognjeno stanje) kot energijsko (energijsko/»etrsko« stanje).

NOVOTEOZOFSKO DRUŠTVO

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Dusni-Par-Ljubezen-Pripadnost-Skrivnost







Domov
Powered By GeekLog