Majhna vešča z občutljivo dušo se je nekoč zaljubila v neko zvezdo. Na posvet je odšla k svoji mami, ta pa ji je svetovala, naj se raje navduši za svetilko s senčnikom. »Okrog zvezde se ne moreš spreletavati,« ji je razložila, »okrog luči pa se lahko.«
»Na svetilki se lahko vsaj malo ustaviš in se umiriš,« je rekel oče, »na zvezdi pa ni prostora za to.«
Drobna vešča pa ni poslušala ne enega ne drugega. Vsak večer, ko je zvezda vzšla, je odletela k njej in se vsako jutro ob zori vračala domov, izčrpana od velikega in neuspešnega napora. Nekega dne jo je oče poklical k sebi in ji rekel: Kril nimaš še nič ožganih, otrok moj, in bojim se, da jih nikoli ne boš imela.
Vsi tvoji bratje so si že osmodili krila, ko so letali okrog cestnih svetilk, in vse tvoje sestre so se ožgale, kakor se spodobi, okrog luči v hiši. Daj, pohiti, naredi že kaj, da boš imela tudi ti lepo ožgana krila. Kaj pa se to pravi, taka velika in lepa vešča, kot si ti, pa nobenega znamenja na sebi?!«
Vešča je zapustila očetovo hišo, vendar ni šla niti k uličnim svetilkam niti k hišnim lučem; vztrajno je še naprej poskušala priti do zvezde, ki je bila oddaljena na tisoče svetlobnih let, ona pa je mislila, da se je zvezda zapletla v najvišjo vejo bližnjega bresta.
Vedno novi poskusi noč za nočjo so ji dajali prijeten občutek, tako da je doživela visoko starost. Starši, bratje in sestre pa so vsi ožgani še zelo mladi umrli.
(Bruno Ferrero: Zgodbe iz puščave. Ljubljana: Salve, 1998. Zbirka Knjižice 147.)
Majhna vešča z občutljivo dušo se je nekoč zaljubila v neko zvezdo. Na posvet je odšla k svoji mami, ta pa ji je svetovala, naj se raje navduši za svetilko s senčnikom. »Okrog zvezde se ne moreš spreletavati,« ji je razložila, »okrog luči pa se lahko.«
