V kolikor sem vsaj malo resen, se bom, preden se podam v dirko za »duhovnimi znanji«, vprašal: » kdo je ta iskalec, iz česa je sestavljen, kako funkcionira?«.
Žal vidim okrog sebe veliko večino ljudi, ki jih sicer zanima še kaj več od tega, kar jim kažejo njihova omejena čutila in razum, a se za tega, ki ga vse to zanima, v glavnem sploh ne zmenijo.
Posledice so porazne.
Ljudje se dosti krat popolnoma izgubijo, v iskanju in dirjanju za visokimi duhovnimi znanji. Obstajajo kupci ( beri: učenci, iskalci ) in prodajalci ( beri: duhovni učitelji, duhovne knjige, religije..., tisti, ki vejo).
V procesu kupovanja znanj in visokih duhovnih modrosti, ostaja ta, ki išče, popolnoma neznan samemu sebi.
Žal ljudje mislijo, da s prebiranjem lepih besed nekoga drugega, spoznavajo sebe, a temu v večini primerov, niti približno ni tako.
Ta, ki išče, na staro podlago, le dodaja več in več dodatnih vsebin, ki mu še bolj otežujejo direktno videnje sebe, in sveta.
Res je, da so taki ljudje navidez zelo duhovni, saj operirajo z vsemi duhovnimi izrazi in besedami, a v resnici so v skladišče spomina, le skladiščili kupe besed, formul, napotkov…
Žal to ni nobena duhovnost, in to ne pomeni spoznavati sebe.
Spoznavati sebe, lahko začneš kadarkoli. Vse kar potrebuješ je radovednost, pozornost in veliko dvoma, v to kar najdeš.
Kot prvo kar bi se torej moral naučiti, je: » ne išči, ampak se spoznavaj takega kot si, iz trenutka v trenutek! «.
Edina stvar, ki bi jo moral spoznati, si ti sam.
Kaj je jaz, in kako je nastal?
Ko smo bili še zelo mladi, smo svet doživljali veliko, veliko bolj direktno, kot kasneje ko odrastemo.
Zakaj?
Naše skladišče spomina, še ni bilo tako polno. Posledično smo imeli več energije, bili smo bolj spontani in preprosti, več radosti je bilo prisotno, v naših mladih življenjih.
Postopoma so nam starši in okolica, vcepljali vsemogoče vzorce, začeli smo polniti naše male glave s podatki, informacijami, prvimi znanji.
Spoznavali smo vsemogoče, od veselja, žalosti, bolečine, strahu, jeze… Vse to se je vtisnilo v naš spomin, in vse to je tvorilo nas, take kot smo danes. Seveda smo se vsi tudi rodili, z nekoliko drugačnimi pred dispozicijami.
Na vsem tem, se je začel razvijati razum.
Vse kar smo dobivali od zunaj, smo v naših glavah razumeli, ali v glavnem ne, in ti naši odzivi na zunanje, so postajali del nas.
Bolj ko smo začeli delovati skozi razum, bolj je ta prevajal vse, kar smo prej doživljali direktno, v svoj jezik strinjanja-nestrinjanja, lepega-grdega, všeč-ne všeč, prijetno-neprijetno.
Namesto direktnega doživljanja, so postali bolj važni opisi, razlage, mnenja…
Za to, kar smo včasih videli povsem naravno in v svoji preprostosti, smo sčasoma potrebovali avtoritete, da nam povejo, opišejo, razložijo.
To kar smo prinesli na svet, je ta energija in sposobnost direktnega doživljanja sveta, ki smo jo izgubili. Tega se nismo rabili učiti, trenirati…to je bilo povsem naravno.
Ta energija je tista, ki je imela neverjetno sposobnost učenja, in hkrati bila zelo dovzetna, senzibilna za tisto kar jo obkroža.
Se še spomnite silne radovednosti, in naravne potrebe po raziskovanju?
Torej v razvoju razuma, je sodelovalo oboje, in zunanje in notranje.
Zato se nikakor ne bi smeli spoznavati, le kot ločen del celote, temveč bi naše opazovanje in pozornost, morali zajeti oboje, zunanje in notranje.
V tem dejstvu, leži ena prvih napačnih usmeritev večine duhovnih napotkov, tehnik, religij…
Človeka usmerjajo v enostransko, parcialno in necelostno raziskovanje, ko ga učijo, in od njega zahtevajo, da išče navznoter, v sebi.
To je že potrebno, a nikakor to ni celosten pristop, temveč le del tistega, kar bi morali spoznavati.
Sčasoma se iskalec čedalje bolj izolira od sebe in sveta, ter postane še bolj izgubljen.
Življenje so odnosi, in v njih je nastajal tudi jaz.
Ti so lahko kvalitetni, ali zelo površni, napačni.
Več ko vidim, za več stvari, ko sem dovzeten, manj napak bom povzročal.
Nasprotno, v kolikor sem slep, površen, delujem na pamet, in zato poškodujem sebe in druge.
Več videti in več slišati, biti bolj dojemljiv za subtilno, in tisto kar ni vezano le na čutila, je osnova duhovnosti.
Biti buden za to kar je, pa si lahko le, v kolikor skladišče spomina, ni polno nepotrebnega balasta, mehanskih vzorcev obnašanja, avtomatičnih reakcij, in delovanja na pamet.
V kolikor sem vsaj malo resen, se bom, preden se podam v dirko za »duhovnimi znanji«, vprašal: » kdo je ta iskalec, iz česa je sestavljen, kako funkcionira?«.
