Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Duhovno-Bitje-Evolucija-Clovek-Druzba

Evolucija človeka kot duhovnega bitja nedelja, 20. november 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: titanic Vsako človeško bitje ima željo, da se počuti dobro. Kaj to pomeni? Človek želi biti ljubljen že od zibke naprej, skozi celo življenje do zadnjega diha. Kot otrok vidi in čuti kaj mu okolica nudi in se začne odzivati tako, da dobi to, da se počuti dobro. Z jokom sporoča, da mu nekaj primanjkuje, kasneje se nauči povedati ali kako drugače se »nauči« priti do stvari ali narediti, da zadovolji svoje potrebe. Z leti pa čuti vedno več potreb, za vedno več mu tudi okolica sporoča in ga prepriča, da je to njegova potreba. Na vodljive posameznike družba vpliva na način, da ima koristi sama s tem, da posameznik ne misli »s svojo glavo«, da ne postavlja vprašanj zakaj je to tako in ne drugače, da sprejme to, kar se ponudi in naredi tako, kot se od njega pričakuje. Umetno ustvarjene potrebe se zadovoljijo lahko od zunaj, kot že otroka lahko nagradimo »če bo priden« pod pretvezo: delaj tako, kot ti jaz rečem. To uči naš šolski sistem, starši, ki vzgajajo »po liniji najmanjšega odpora« in kasneje, ko najstnik oz. mladostnik to že zna, išče zunanje dražljaje za svoje zadovoljstvo in čustvene primanjkljaje. Ker pri starših ni imel možnosti videti, da obstaja druga možna pot, da lahko občuti zadovoljstvo v sebi, te poti in načina razmišljanja ne pozna in gre po znani poti toliko časa, dokler … zmore. Seveda ima vsak tudi prag bolečine in tolerance samospoštovanja drugačen. Ne moremo in ne smemo se primerjati, vendar moramo vedeti, da so to naučena čutenja, saj so nam starši risali življenje v takih barvah, kot so sami najbolj znali in zmogli. Vsako človeško bitje pa je original, neponovljivo in spoštovanje vredno bitje, ki skozi življenje pridobi iz izkušenj, morda iz intuicije, logike ali kako drugače potrebo po duhovnih vrednotah. Razlike pa se kažejo med posamezniki in so odvisne od tega v kakšnem okolju živi, kakšno vzgojo staršev, učiteljev in družbe je imel, kakšne vrednote je sprejel in živel in koliko je voljan spremeniti se in postati bolj zadovoljen s svojim življenjem. Po 20. letu starosti naj bi mladostnik pridobil toliko življenjskih izkušenj, da si ustvari svojo sliko o vrednotah, življenju, željah, potrebah in seveda svojih zmožnostih. Z vztrajnostjo je možno nadoknaditi primanjkljaj v otroštvu, če je oseba povprečno inteligentna in fizično sposobna za preživetje. Živimo v času, ko se vedno več tudi pogovarjamo o vrednotah, saj smo spoznali, da je pomembno, da delamo dobro, saj potem se nam dobro vrača. Voljnost delati dobro, pripravljenost na zavestno življenje, pa zahteva odločitev, ki si jo moramo dati in prepričanje o lastni vrednosti, da si zaslužimo in nam pripada dobro. Ko smo spoznali bolezen, vemo, da je naravno stanje zdravje, ko smo spoznali strah, osamljenost, čustveno bolečino, ko nas nekdo rani, vemo in čutimo, da to ni naravno. Naravno je ljubezen, sočutje in samospoštovanje, da si ohranjamo zdravo telo in zadovoljno dušo. Tega smo se zavedali šele, ko smo izkusili drugo stan. Zato rečemo tudi, da sit lačnemu ne verjame dokler ni izkusil kako je biti, če si sit. Nimamo izkušnje, ne moremo primerjati in ocenjevati kaj je dobro in kaj je slabo, kar pa zelo radi počnemo. Seveda se nam ocena o tem tudi spreminja, saj se spreminjamo sami, naš pogled na stvari, ki jih vidimo in izkušnje, ki jih pridobimo in občutimo v svoji notranjosti. Odvisno od posameznika pa je, koliko ponovitev potrebuje, da spozna in se odloči za spremembo. Telo nas opozarja z boleznijo, da delamo nekaj narobe, pa še vedno delamo naprej isto in pričakujemo drugačen rezultat. Tudi to je spoznanje, da je potrebno delati drugače, če želimo drugačen rezultat. Misliti je treba s svojo glavo, naučiti se misliti s svojo glavo, prisluhniti telesu, ki nam sporoča, kaj je treba spremeniti in delati drugače. Prisluhniti je treba intuiciji, da smo individualne osebe, poslušati »sebe« ali razvijati 6.čut, kot radi rečemo. Veliko imamo izrazov, vsak lahko najde tistega, ko mu najbolj ustreza, pomembno je le, da se začne opazovati in videti v okolici rezultate »svojih« dejanj. Sami se odločamo, kako bomo čustvovali ob določeni situaciji, ki se nam bo »zgodila«. Imamo prosto izbira nad tem, ali izberemo čustva strahu, jeze, žalosti, zavisti, maščevanja ali čustva, ki nas bogatijo. To pa so čustvo sprejemanja situacije in ljudi takšne kot so, ljubezni, naklonjenosti, sočutja tam, kjer drugi še ne zmorejo. Ko vidimo v ljudeh in situacijah priložnosti, da sami postanemo boljši, da lahko drugemu nudimo podporo, ki jo potrebuje, ko sam še ne zna izhajati iz ljubezni, se nam tudi življenje ne bo zdelo »težko«, da se je potrebno »boriti«. Vedeli bomo, enostavno bomo čutili, da sami ustvarjamo svoje življenje, privabimo situacije in ljudi, ki jih potrebujemo za svoj razvoj, da postanemo boljši, srečnejši in učinkovitejši. Ni se nam treba več vrteti v krogu, ponavljati »lekcij«, če živimo zavestno. Vse kar mislimo, govorimo in naredimo je energija, ki izhaja iz nas in se dotakne drugega človeka ter ga spodbudi, da zavestno ali nezavedno naredi tako, kot mi potrebujemo in on lahko to povzroči. Lahko je to dobro ali slabo, za izkušnjo, ki jo potrebujemo to ločevanje ne obstaja. Vse je z namenom, da se razvijamo, da spoznamo sposobnost v sebi in jo uporabimo. Vsaka situacija pomeni priložnost, da vidimo kje smo in kaj lahko spremenimo v svojih mislih, saj jih sami nadzorujemo in izbiramo. Misli povzročajo čustva in občutke, ki so ne glede na zunanje situacije odsev nas samih, naših odločitev in na koncu tudi produkt naših zunanjih situacij. Vse izhaja iz nas in mi smo kreatorji svojega življenja. Nič ni slučajno, da bi se kar »zgodilo« samo po sebi in nič niso »drugi krivi« in nič ni, da »moramo« delati tako, kot so nam drugi rekli ali celo pričakujejo od nas. Seveda pa se je treba pred tem spoznanjem spoprijeti s samim seboj, se spoznati in »videti« kaj nosimo v sebi takega, kar ne želimo, da se nam dogaja in vpliva na stvari, ki nam niso všeč. Naša dediščina od vzgoje in vzorcev iz otroštva lahko preoblikujemo. Nič pa ni narobe, če vemo, da so čustva kot so jeza, žalost, strah, zavist v nepretirani obliki potrebna, da nas ohranjajo pri življenju. Prav je, da čustva izrazimo, da se jih zavemo, nato pa opustimo. Potlačena žalost se spremeni v depresijo, pretirana jeza v bes in lahko pride do nerazumnih dejanj, kar ne bi bilo potrebno, če bi jezo izrazili takrat, ko se je pojavila. Neizražena zavist v otroštvu ali mladosti vodi v ljubosumnost, ki se kaže tako v partnerstvu kot v občutkih po pomanjkanju česarkoli (denarja, naklonjenosti…). Strah so nam privzgojili, da smo previdni, je čustvo ljubezni z namenom ohraniti zdravo in nepoškodovano telo. Potlačen strah se pa spremeni v paniko, kar onemogoča in otežuje življenje in zavira zdrav razvoj. Tudi ljubezen, ki se v otroštvu kaže na izkrivljen način, se človek nauči sprejemati in dajati kot je bil deležen občutiti to čustvo od staršev. Potlačena ljubezen ima za posledico posesivnost, kar za posledicami trpi tako oseba, ki je posesivna in tisti, ki rabi izkušnjo, da je nekdo nad njim posesiven. V nasprotnem primeru, ko je v otroštvu bila ljubezen sprejeta vedno in povsod, ko mu je bila dana in izkazana, kot jo otrok potrebuje brez omejitev, pogojevanj, zavor in sramu – preide v odraslosti v čustvo popolne radosti, kar je temelj za gradnjo zdravih odnosov med ljudmi in zdravega odnosa do situacij in priložnosti. O škodljivosti pretiranih čustvih, ki jih človek goji in izkazuje okolici, govori že stara 2500 let pr.n.št., Kitajska tradicionalna medicina, katera povezuje vsako čustvo s pripadajočim organom v telesu. Dokazuje ogroženost in celo obolelost organa ali področja, če pretirano čustvo traja dlje časa. Torej, ko živimo v zavedanju, da smo sami odgovorni za posledice svojih dejanj, misli, občutkov in čustev, storimo prvi korak na svojem evolucijskem razvoju. Naslednji korak pa naredimo, ko se odločimo za življenje, na katerega bomo vplivali sami tako, da spremenimo pogled na stvari. Stara modrost pravi: ko spremeniš sebe, boš spremenil svet. Seveda, saj z mislimi kreiramo svojo realnost, če so misli zbegane in nenadzorovane, se nam dogajajo stvari katerih ne želimo in se jih morda celo bojimo. S tem pa privlačimo negativne situacije, bolezni, saj jim dajemo moč, ker mislimo na njih. Bolj, ko je strah močan, bolj so močne naše misli, bolj to privlačimo, pa naj gre za zdravje, denar, ljubezen, karkoli. To pomeni začaran krog, občutek nevrednosti se nam povečuje, obenem pa tudi strah, saj izhajamo iz izkušenj iz naše preteklosti, namesto, da se usmerimo na prihodnost in jo »vidimo« kot jo želimo imeti. Vedno znova nam življenje kaže priložnosti, da svoje misli, besede in dejanja preusmerimo iz preteklosti v prihodnost, da dobimo kar želimo. Ko se zavedamo sebe, svoje ljubezni in božanskosti v sebi, dobimo moč in pogum, da lahko gledamo na prihodnost tako, kot želimo, da jo doživimo. S časoma se nam »nesreče« in »naključja« ne bodo več dogajala oz. bomo vedeli, zakaj in kako se stvari dogajajo izven nas. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog