Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Duhovna_Rast_Nenasilje_Jainizem_Zmernost

Jainizem: nenasilje, preprostost in zmernost sreda, 27. junij 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Jainizem je ena izmed velikih verskih tradicij Indije z milijoni privrženci razpršenimi po celem svetu. Nenasilje do bližnjega kot tudi do živali je ena izmed fundamentalnih prispevkov Jainizma k svetovni filozofiji. Na Mahatma Gandhija in Alberta Schweitzerja – in ne samo na njiju – je vplival princip nenasilja in tudi vegetarijanstvo, katerega zametki se pripisujejo Jainizmu. Glede na biologe, ki sledijo Jainizmu, živi na Zemlji 8,4 milijone bitij. Ta neverjetno dolg zapisek vrst so Jainisti pripravili pred 2000 leti. Vključuje orle, labode, kite, tigre, slone, kače, črve, bakterije, glive, zrak, vodo, ogenj, skale in vse kar je naravno in živo. Jainisti so animisti – za njih je vse, kar je naravno tudi živo in vsa življenja so sveta. Vsaki vrsti poškodbe kakršnekoli oblike življenja se je potrebno izogniti ali jo zmanjšati. Seveda, vzdrževanje ene oblike življenja je odvisno od smrti druge, čeprav se od Jainistov zahteva, da omejijo jemanje življenja tud v prid preživetju. Človeška bitja so le del izmed vseh 8,4 milijonov vrst. Nimajo več pravic kot katerakoli druga vrsta. Vsa živa bitja, človeška in nečloveška, posedujejo enako pravico do življenja. Ne samo, da ljudje nimajo absolutne pravice – da jemljejo, nadzirajo ali si podrejajo preostale življenjske oblike – imajo še dodatne dolžnosti, da vadijo nenasilje, in da so ponižni napram misterioznim, sijajnim, bogatim in nenavadnim fenomenom živega sveta. Ena izmed zgodb najbolje odraža Jainistično držo napram živalim. Nekoč je Parshwanath, mladi princ prišel v hišo svoje neveste in zraven hiše zagledal ograjo z živalmi, ki so čakale, da jih zakoljejo. Šokiran nad jokom živali, tesno stisnjenih ena ob drugo, je princ povprašal: »Zakaj so te živali nastanjene pod takimi krutimi pogoji?« Njegovi pomočniki so odgovorili, »Namenjeni so za poročno pojedino.« Princa je oblilo sočutje. Ko je prišel do poročne izbice je spregovoril z nevestinim očetom. »Nemuda morate osvoboditi vse živali namenjene za zakol, je dejal. »Zakaj?« je vprašal oče. »Živali so namenjene človeku v njegovo veselje. Živali so naši sužnji in naše meso. Kakšna je pojedina brez mesa?!« Princ Parshwanath je bil zbegan. Ni mogel verjeti pravkar slišanega. Zaklical je: »Živali imajo dušo, imajo zavest, so naši prijatelji in sorodniki, so naši predniki. Toliko si želijo živeti kot mi sami; imajo čustva. Posedujejo ljubezen in strast; bojijo se smrti, kot se je mi. Njihov nagon po preživetju je podoben našemu. Imajo isto pravico do življenja kot jo imamo mi. Ne morem se poročiti, ne morem ljubiti in ne morem uživati življenje, če bodo živali ubite in zasužnjene.« Brez, da bi še karkoli dodal je zavrnil vse načrte za poroko, opustil udobno življenje princa in ustregel notranjemu klicu in odšel v svet, da bi prebudil speče mase, ki so bile zasvojene s sebičnostjo in ubijanjem živali iz užitka in udobja. Glede na zgodbo je živalsko kraljestvo sprejelo Parshwanatha kot preroka slabotnih in divjine. Zberejo se okoli njega, ko prosi za ljubeznivost. Ptice sedijo na vejah blizu njega, ribe priplavajo do njega. Sloni, levi, lisice, zajci, podgane, žuželke in mravlje mu izkazujejo spoštovanje. Nekega dne, ko je Parshwanatha ujelo hudo neurje, mu je kralj kober ponudil zatočišče pod svojo veliko glavo. Na tisoče ljudi iz vasi, mest je ganilo Parshwanatovo učenje. Odpovedali so se mesu in začeli skrbeti za živali. Princeso, s katero se je Parshwanath želel poročiti, je tako inspiriral, da se je odločila, da ostane neporočena in se posveti skrbi za živali. Sam kralj, ki je izgubil hčerko in zeta, je premagal jezo in doživel transformacijo. Razglasil je, da je v njegovem kraljestvu potrebno živali spoštovati, prepovedan je lov na njih, prepovedane so tudi domače živali ter živali nastanjene v kletkah. V Jainizmu je 24 Vélikih Osvoboditeljev. Adinath je bil prvi, Parswanath je bil 23. Taki osvoboditelji se imenujejo tirthankaras. 24. se je imenoval Mahavir, ki je živel pred 2.600 leti. Oživil je Jainizem kot ga poznamo danes. Vseh 24 osvoboditeljev ima svojo živalsko maskoto s katero jih povezujejo, to simbolizira, da je v Jainizmu položaj živali središčen. Ljubezen ni ljubezen, če ne vključuje ljubezni do živali. Mahavirja so imenovali Jina, kar pomeni osvajalec notranjih sovražnikov, takih kot so ego, ponos, jeza in zmota. Tako so sledilci Jina postali »Jains«. Mahavir, ki se je rodil kot princ, je enostavno uvidel, da življenje ponuja več kot neskončno zasledovanje slave, premoženja in moči. V bistvu, slava, premoženje in moč prinašajo »nesrečo«. Ustvarjajo bojazen in kratijo svobodo. To stališče ni osnovano na razumskih ali filozofskih teorijah; ampak na njegovih osebnih izkušnjah. Kraljestvo je zamenjal za gozd, da bi našel modrost, osvoboditev in razsvetljenje. Po dolgoletnem meditiranju in kontempliranju je Mahavir prišel do zaključka, da so za resnično osvoboditev duše potrebni trije pomembni elementi. Poimenoval jih je ahimsa (nenasilje), sanyama (preprostost) in tapas (zmernost). Ahimsa (nenasilje) Mahavir je dejal, da se nenasilje prične v umu. Če um ni sočuten, nenasilje ne more nastopiti. Če nekdo ni zadovoljen v notranjosti, le-ta ne more vaditi nenasilja v zunanjem svetu. Če um sodi o drugih, a iz njegovih ust prihajajo sladke besede, to ni nenasilje. Seme nenasilja živi znotraj notranjega zavedanja. Ohraniti zavest čisto je zatorej bistven del nenasilja, ki ga narekuje Jainizem. Čista zavest pomeni zavest, ki je nepokvarjena, neonesnažena in nemešana z željo nadzorovati druge. Zakaj smo nasilni? Jainisti bi rekli, da je to zategadelj, ker ljudje želijo nadzorovati druge. Ljudje pravijo: »Tukaj mi posedujemo vse. Ta svet je tukaj za našo korist.« Tisti, ki jedo meso pravijo: »Živali in ribe so naša hrana.« Vse kar nas obkroža je namenjeno nam, mi smo gospodarji narave. To se imenuje nasilje uma, ki vodi v fizično nasilje. Mahavir je videl svet kot sveti prostor. Ptice, rože, metulji in drevesa so sveti; reke, zemlja in oceani so sveti. Življenje kot celota je sveto. Sodelovanje z drugimi ljudmi in z naravnim svetom mora biti osnovano na svetem zaupanju, na globokem spoštovanju za vse življenje. Nenasilje uma bi moglo biti preneseno na nenasilje govora. Kvaren, oster, nepotreben, neprijeten, žaljiv govor je nasilje. Spretna uporaba jezika je sveta veščina. Mahavir je vztrajal, da moramo druge do potankosti razumeti, preden govorimo. Jezik lahko izrazi le delno resnico; zategadelj je nenasilje bistven vodnik do naših izgovorjenih besed. V tem kontekstu je Mahavir zelo visoko spoštoval tišino. Jainističen menih se imenuje muni, kar pomeni »tihi«. Nenasilje uma in govora vodi v nenasilje dejanj. Zategadelj morajo vsa človeška dejanja biti prijazna, sočutna in neagresivna. Ne škoduj. Nobenih če-jev in pa-jev. Nobenih kompromisov. Mahavirjevo nenasilje je brezpogojna ljubezen do vseh živih bitij. Torej nenasilje je najvišji princip Jainizma. Vsi ostali principi izhajajo iz nenasilja. Nenasilje je prvo in zadnje. Ne smemo izkoriščati slabotnejših. Ahimsa pomeni »Živi in pusti živeti«, je »Živi in ljubi«. Sanyama (preprostost in življenje znotraj meja) Drugi princip se imenuje sanyama, kar pomeni »preprostost«: samo-omejevanje, zadostnost in skromnost. Biti zadovoljen z manaj je sanyama. Ideja, da karkoli posedujemo in imamo ni nikoli dovolj, je izvor tesnobe. Jainisti so pozvani, da se premaknejo od »vedno več« k »dovolj«. Jainistom v svetu ničesar ne primanjkuje. V naravi je vsega v izobilju. Edino, ko želimo nekaj nadzorovati, si lastiti, ustvarjamo pomanjkanje. Ker ne moremo posedovati vsega, si želimo samo še več. Lastenje je vir pomanjkanja. V trenutku, ko smo zadovoljeni in si ne želimo nadzorovati in si lastiti, imamo obilje. Paradoksalno je to obilje, po Jainistih, dostopno edinole tistim, ki se lahko naučijo živeti znotraj meja potreb posameznika. Tapas (duhovna praksa očiščenja, zmernosti, žrtvovanje in postenje) Princip Tapas ali samo-očiščenje, je ena izmed najbolj važnih prispevkov Jainizma. Po očiščenju fizičnega telesa mora slediti očiščenje notranje duše. Um onesnažujejo škodljive misli. Zavest zastruplja ego, pohlep, ponos, jeza in strah. Duše trpijo zavoljo želja, navezanosti in tesnobe. Tako Mahavir narekuje načine, kako očistiti um, dušo in zavest, in to je poimenoval tapas. Postenje, meditacija, omejevanje, romanje in služenje ostalim spada pod kategorijo tapas. Na nek način je to vadba za dušo, da se obdrži notranji svet zdrav in čist. Obstajajo štiri vadbe, da se doseže notranja osvoboditev. Prva je satya (resnica), kar pomeni razumevanje in prepoznavanje resnične narave obstoja in lastne resnične narave. To pomeni, da moramo sprejemati resničnost tako kakršna je in ji moramo biti zvesti, stvari videti takšne kot so, brez da bi jih sodili. Pomeni, »Ne lažite! v najglobljem pomenu besede: ne ustvarjajte si iluzij o sebi. Glejte resnici v obraz brez strahu. Stvari so takšne kot so. Biti resnicoljuben vključuje biti ponižen in odprt za nova odkritja, a hkrati je treba sprejeti, da ni dokončnega ali zadnjega odkritja. Resnica je: to kar sprejmemo takšno kot je, govorimo o tem tako kot je, in živimo tako kot je. Vsako individualno ali skupinsko zatrjevanje, da poznamo popolno resnico, je po definiciji hinavsko. Konec koncev, obstajanje je velik misterij. Druga je asteya (ne kradi), kar pomeni, da se je treba vzdrževati pridobivanja dobrin ali poslov, ki presegajo osnovne potrebe. Težko je vedeti, kaj so te osnovne potrebe, zatorej Jainizem zahteva, da ocenimo, raziščemo in se sprašujemo dan za dnevom, kaj potrebujem in kaj je pohlep. Razlika med potrebo in pohlepom je lahko nejasna, zategadelj je pri odkrivanju potrebna poštenost do samega sebe. Asteya vključuje »Ne kradi.« Če iz narave vzamemo več, kot pa potrebujemo, naravo okrademo. Na primer, posekati cel gozd je nasilje nad pravico narave in tatvina. Jainisti bi najprej dali in potem vzeli. Jemanje preden daješ je »kradenje«. Tretja se imenuje bramacarya. Ta princip se povezuje s primernim spolnim vedenjem: bramacarya je ljubezen brez sle. Menihom, bramacarya pomeni popolno vzdržnost in za ostale zvestobo v zakonu. Vsaka misel, beseda ali dejanje, ki ponižujejo, degradirajo ali zlorabljajo telo kršijo princip bramacarya. Telo je svetišče čistega bitja, zategadelj ne bi smeli ničesar početi, kar bi oskrunilo svetišče telesa. Četrta je aparigraha (nelastenje), ki pomeni nezbiranje materialnih stvari. Če nobeden ne kopiči, poseduje ali ne zbira ničesar, potem ne bo nobeden prikrajšan. Aparigraha pomeni delitev in življenje brez bahanja in razkazovanja bogastva. Obleka, hrana in pohištvo bi morali biti preprosti, elegantni, a ne odvečni. Če zapravimo preveč časa, da skrbimo za stvari, nimamo časa, da poskrbimo za dušo. Aparigraha pomeni, da ne zahtevamo, česar ne potrebujemo. Osvobodite se nepotrebnega bogatenja in svobodni boste. Največ Jainistov (vseh skupaj jih je okoli 4 milijone) je v severozahodni Indiji. Izven Indije je Jainiste moč najti v vzhodni Afriki, Veliki Britaniji in ZDA. Večina jih je indijskega izvora. Jainisti ne preobražajo drugih. Verjamejo, da ne obstaja ena sama resnica, ampak jih je mnogo. Ta sistem mnogokratnih resnic se imenuje Anekant, kar pomeni, da ni samo enega in edinega zaključka, ene resničnosti. Ne monizem, dualizem, ampak pluralizem je srce Jainistične filozofije. Nekateri Jainisti so častilci za samoupodobitev. Zgradili so mnogo svetišč izbrane lepote in z zapleteno arhitekturo. Potem so tukaj drugi Jainisti, ki ne sledijo poti čaščenja za samoupodobitev. Tile ne gradijo svetišč. So minimalisti  Jainistične tradicije in raje meditirajo. Vir: www.resurgence.org/ Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog