Duhovna pot je osvobajajoča samo tedaj, če človek sočasno uresniči tri elemente: spoznanje, vero in dejanje in če ta trikotnik dejansko izhaja iz moči in zakonov duhovnega sveta.
V vsaki religiji slej ali prej pride do razvoja, zaradi katerega se je bistvo ločilo od izvora. Tako je bilo tudi z budizmom. Po Budovi smrti so se najprej pojavili tokovi, ki so premočno poudarjali spoznanje, s čimer je iz pozitivnega razodevanja mišljenja o neminljivem sčasoma nastala spekulativna filozofija.
THEREVADA - BUDIZEM: SPOZNANJE
V tem smislu je bilo v theravada - budizmu ( različici hianyana - budizma ali tudi » južnega budizma«, kjer se je razširil v južne dežele Ceylona, Tajsko, Laos itd.) najbolj pomembno to, da je kot dejansko učil Buda – osebnost le skupek bežnih vrtincev materije, reinkarnacije pa samo veriga bežnih materialnih vrtincev , ki so povezani z zakonom vzroka in delovanja. Buda je učil, da v verigi reinkarnacij ni »duše« kot neminljivega preostanka elementa jaz- osebnosti.
Šli pa so še dalje in so celo zanikali , da obstaja nekaj večnega, kar se povezuje s to osebnostjo in verigo inkarnacij – ne da bi bilo s tem identično. Tako pride do iluzije večnega osebnostnega jaza in večnega činitelja v verigi reinkarnacij. Budovo pričevanje, da » je jaz ne- jaz«, so razumeli tako, da če jaz izgine, ne ostane nič. To velja v theravada – budizmu kot osvoboditev: odstranitev vsake resničnosti.
Kakšen pomen pa bi lahko imel naslednji Budov stavek:« Ker pa, menihi, obstaja le nerojeno, nenastalo, nenarejeno, neproizvedeno z ustvarjalno dejavnostjo, lahko rešitev prepoznamo iz rojenega, narejenega, proizvedenega z ustvarjalno dejavnostjo.« ( Udanam VIII, 3) Ali ne izhaja iz tega, da meni Buda: jaz ni pravi jaz, minljivo je neresnično. Resnično je le neminljivo. Ne da se ga dojeti s pojmi.. Prisotno pa je npr. kot stanje Bude, kot nirvana.
Če Buda ne opisuje tega podrobneje , ga ne, ker ne bi bilo prisotno, ampak, ker je le izkustveno in se ga ne da izraziti s pojmi. Za učenca je na določeni stopnji poti nujno, da opusti vse predstave in pojme , da bi dosegel to izkušnjo neizrekljivega. Simbol ni resničnost ali cilj. Na določeni stopnji je za tistega , ki sledi Budovi poti, nujno, da opusti vse predstave in pojme, da lahko izkusi neizgovorljivo . Če pa se hoče o takih izkušnjah seznaniti in se jim približati, je gotovo dovoljeno uporabljati simbole. Tak simbol je » pravi jaz«. Pot izkušenj ni zaprta, dokler je jasno, da to ni pojem, s katerim bi lahko pridobili resničnost, ampak simbol, znamenje, ki nanjo le opozarja.
MAHAJANA BUDIZEM: ODREŠITEV
Proti težnji pojmovati pot osvoboditve predvsem kot spoznanje, povezano s strogimi meniškimi pravili, se je že 100 let po Budovi smrti ravnala skupina privržencev, ki je močneje poudarjala vidik vere, mistični vidik.
Po pravici ali ne, so iskalcem spoznanja očitali ošabnost vedenja in omejenosti izbrancev. To obliko budizma, ki je v prvi vrsti iskala spoznanje, so razvrednotili in jo imenovali hinayana - majhno vozilo ( imenovano tudi » severni budizem, ker je bilo razširjeno predvsem severnih deželah Azije). Medtem ko je bil v hinayani glavni pogoj za osvoboditev notranje delo spoznanja, so mahayana – budisti postavljali misli o odrešitvi v ospredje, enako kot možnost z vero v Budo- odrešitelja doseči osvoboditev.
Pri tej vrsti poti imajo pomembno vlogo ljubezen, predaja in čaščenje, lastnosti, ki jih lahko – nasprotno od stroge poti spoznanja hinayane – doživijo mnogi ( zato« veliko vozilo«).
Buda je pred svojo smrtjo dejal: moja oseba ne šteje, šteje samo nauk. V mahayana – budizmu je štela tudi Budova oseba, vendar ne samo v njeni zemeljski razsežnosti , ampak tudi v odrešujoči in končni kozmični.
Mahayana – budist vidi svetovno zgodovino v širokem okviru: vedno znova pride po dolgem razdobju veliki svetovni odrešenik; poleg njega pa deluje mnogo manjših odrešenikov, t.i. bodhisatve, ki pomagajo verujočim na njihovi osvobajajoči poti. Lahko bi rekli, da je v mahayana – budizmu vidik vere preveč poudarjal odrešenika, medtem ko resnično osvobajajoča pot vsebuje verujočo predajo moči odrešenika, notranje delo s pomočjo spoznanja na osnovi te moči, kot tudi nov način življenja in transmutacije starega življenja v tej moči. Tako je v mahayana – budizmu iz odprtosti srca za neminljivo pogosto nastala samo še pasivna vera v odrešitev s pomočjo Bude in bodhisatve. Osvobajajoči trikotnik je razprl. To seveda ne izključuje , da v mahayani – budizmu ne bi vedno znova oživeli tokovi, ki prvotni trikotnik oživljajo in ga uresničujejo.
VAJRAYANA – BUDIZEM: DIAMANTNO VOZILO
Tudi v začetnem budizmu prisotna praktično magična usmeritev se je razvijala dalje in se končno osamosvojila. To magično obliko najdemo v tibetanskem vajrayana – budizmu ( diamantno vozilo). Prisotna je vzporednica z alkimisti evropskega srednjega veka. Mnogi od njih so hoteli z obredno in magično aktivnostjo izdelovati zlato , pridobiti nesmrtnost, dobiti moč nad duhovi in ljudmi.
Le malo jih je imelo magijo in obrede le kot sredstvo za učvrstitev osvobajajoče moči vere in spoznanja. Ravno tako so v tibetanskem budizmu uporabljali in še uporabljajo obredne dihalne, koncentracijske in meditativne tehnike pogosto za to, da bi od zunaj prebudili čakre in jim obrnili pole. Poskušajo doseči novo zavest. Toda če se to zgodi brez povezave z nesmrtnim , doseže človek le finosnovna področja minljivega sveta. Buda pa rekel:« Svet bogov« -finosnovni svet – » ni moj jaz in oklepanje ceremonij in obredov je treba premagati.«
Končno se je, predvsem na Japonskem, razvil zen budizem, ki je močno vplival tudi na zahod.
Lahko bi torej rekli: Budov nauk je bil enost in je žuborel kot čisti gorski studenec. Sčasoma je izdolbel stranske struge, poniknil ali pa se razširil v veliko stoječe vodovje. Vendar tudi voda stoječega jezera oplaja pokrajino. Tako sta sočutje in strpnost , pa čeprav sta lastnosti zemeljskega človeka v minljivem svetu,vrednoti budizma, ki je za celotno človeštvo velikega pomena.
Duhovna pot je osvobajajoča samo tedaj, če človek sočasno uresniči tri elemente: spoznanje, vero in dejanje in če ta trikotnik dejansko izhaja iz moči in zakonov duhovnega sveta.
