Iz gledališke predstave: Kaj je resnica.
Zaradi velike nesreče, ki jih je doletela, so se začeli člani neke družine čudno obnašati.
Zet ki je mu umrla žena, se je pretvarjal, da je še zmeraj živa, in jo je hodil vsak dan ob isti uri obiskovat. Ona ga je tako rekoč vsak dan čakala, na balkonu taščine hiše.
Ljudje so sicer vedeli kaj se je zgodilo, vendar niso mogli sprejeti čudno obnašanje te družine.
Spraševali so taščo in zeta o resnici tega, vendar kadar so vprašali, sta jim zet in tašča povedala isto kar se je tudi vsak dan dogajalo.
Med ljudmi so krožile vse vrst govorice, da ga čaka neka druga ženska, da žena sploh ni umrla, da je nje pogreb bil lažen itd...
Ker so ljudje vsakdan bolj in bolj vrtali po tem, so nazadnje pripravili župana da gredo tja in zvejo resnico.
Tako je župan odločil, da nekega dne grejo vsi tja, in da jim ta družina mora pokazati resnico.
Ko so vstopili v veliko avlo hiše so vsi strmeli, da bodo zvedeli in videli resnico.
Sredi megle in dima je proti njim stopala zakrita ženska.
Vsi v en glas so zaklicali: Kaj je resnica!
Podoba jim odgovori: Resnica je to kar vidite vi.
In to je vaša resnica.
Predstava je hotela pokazati, kako ljudje, če kaj ne razumejo, z govoricami prekrijejo resnico, saj je bila resnica enostavno na dosegu roke.
Za družino je bilo najmanj boleče se pretvarjati, da je umrla še med njimi.
Če bi ljudje dojeli resnico, bi prav naredili in ne bi vrtali po njihovi bolečini, ampak družini pustili, da pač na najlažji način preboli izgubo ljubljene osebe.
Edino če dojamemo, kaj je za sočloveka najboljše, smo vsakemu tudi v resnično pomoč, takrat brezobzirno ne vrtamo po njegovi nesreči, ter mu ne povzročamo bolečin in edino če je tako, se za nas upravičeno reče, da poznamo resnico.
Takrat resnica ni zakrita kot zakrita ženska, ki se je pojavila pred zbranimi v gledališki igri.
