Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dotik-Roka-Telo-Otrok-Otrostvo

Brez dotika nas ne bi bilo ponedeljek, 22. maj 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Tina Kralj v Vivi www.viva.si "Nekoč sem občinstvo šestdesetih ljudi prosil, naj zamižijo in dvignejo roko, če v svojem življenju pogrešajo telesno dotikanje. V zraku so se znašle vse roke, brez izjeme. Čez kak trenutek so začeli slušatelji skrivaj pogledovati okrog sebe in razlegel se je buren smeh. Na osnovi te 'skrbno opravljene znanstvene študije' sklepam, da tudi odrasli potrebujejo ljubkovanje in nežnost." Tako v svoji knjigi Skrivnost srečnega otroštva zelo duhovito zapiše SteveBiddulph,znani angleškipsiholog in družinski psihoterapevt, ki živi na Tasmaniji. In v tem zapisu je pravzaprav zajeto vse, kar moramo vedeti – za naprej. Kaj pa ozadje? Brez dotika nas ne bi bilo. Potreba po dotiku je ena od osnovnih človekovih potreb, tako kot potreba po zraku, toploti, tekočini in hrani. Besedam iz uvodnega odstavka s svojimi resničnimi znanstvenimi raziskavami pritrjuje tudi v mednarodnih strokovnih krogih eden od najuglednejših raziskovalcev pomena dotika v odnosih, psiholog dr. Matthew Hertenstein,vodja laboratorija za raziskovanje dotika in čustev na Univerzi DePauw v ZDA: "Večina med nami potrebuje več telesnih stikov, kot jih prejema. Če zahodno kulturo primerjamo z ostalimi, bi lahko dejali, da živimo v družbi s fobijo pred dotikanjem, v družbi, ki je dotik v vseh odnosih spremenila v tabu. Izjema so le odnosi z osebami, ki jih ljubimo." Saj to vendar vemo! "Zdaj se pomena dotika zavedamo veliko bolj kot nekoč," pravi psihologinja in psihoterapevtka Jana Rijavec, "vendar vse to védenje ostaja na kognitivni ravni. Tega se torej zavedamo, vendar ne povsem.Vemo, da si s premalo dotikanja škodimo, ker pa tega še ne čutimo, ničesar ne spremenimo." Dotikanja si ne znamo dajati, saj ga nismo preje(ma)li. Tega se torej nismo naučili. To nam zelo škodi, podarja sogovornica: "Pomen dotika za zdrav psihološki razvoj je jasen, kar lahko ponazorim zelo preprosto. Ker smo celota psihološko-fizioloških danosti, torej telesa in psihe, se tudi na vse dražljaje odzovemo psihološko-fiziološko. Kar vpliva na en del, vpliva tudi na drugega. Kar je dobro s fiziološkega vidika, je dobro tudi s psihološkega. In nasprotno. Tako pravi staro reklo – bolna duša, bolno telo." Brez dotik(anj)a umiramo Dotik je eden od osnovnih petih čutov. Lahko bi dejali, da je po svoje največji – pri povprečnem človeku namreč površina kože meripribližno 1,8 kvadratnega metra. "Pri koži se s psihičnega vidika konča jaz. Telesni jaz je torej otrokova prva identiteta. Seveda vemo, da ločnice med seboj in drugimi sprva ne pozna. Prav zato je pomemben – tudi telesni – stik z okoljem. Dojenček, otrok in pozneje odrasel človek namreč prav naosnovi dražljajev, informacij, gradi svojo identiteto,"razlaga Jana Rijavec. Še predtem pa dotik potrebuje – dobesedno za preživetje. Znane so raziskave, ki so jih po drugi svetovni vojni opravili v ameriških in romunskih sirotišnicah, v katerih je ogromen delež otrok umrl že v prvem letu življenja. Za te dojenčke je bilo sicer ustrezno poskrbljeno, niso pa imeli nikogar, ki bi jih z dotikanjem "čustveno negoval". Ko so v ameriških sirotišnicah zaposlili dodatne negovalke, ki so imele čas tudi za to, se je smrtnost izrazito zmanjšala. Pri romunskih sirotah pa so odkrili še nekaj: da nam je potreba po dotikanju, zlasti v povezavi s tolažbo, očitno prirojena. V stiski so namreč ti otroci objemali sami sebe in se skušali umiriti z zibanjem.  Pomembnejši kot hrana Oče tako imenovane humanistične psihologije, ameriški psiholog dr. AbrahamMaslow,je v svoji teoriji o hierarhiji potreb potrebo po varnosti uvrstil više kot fiziološke potrebe. V okviru te teorije je zmožnost uresničevanja više postavljenih potreb možna šele po tistem, ko so uresničene osnovnejše.Toda raziskave, opravljene na opičjih mladičih, so dokazale, da so že najmlajši mladički potrebo po toplini in varnosti postavili pred fiziološke potrebe. To potrjujejo raziskave ameriškega psihologa Harryja Harlowa, ki je opičjim mladičem, potem ko jih je odvzel pravim materam, omogočil stike z nadomestno žičnato mamo, pri kateri so dobili hrano, in nadomestno mehko skulpturo, ki je ponujala nadomestek zaljubkovanje. Mladiči so po hrano prihajali le, ko so bili že hudo lačni, sicer so raje ostajali v "varnem naročju" mehkejšega nadomestka. Razlika med temi mladiči in tistimi, ki jim ni bil na voljo niti nadomestek za ljubkovanje, je bila očitna tudi v odrasli dobi. In če te ugotovitve prenesemo na človeka? Psihologinja in psihoterapevtka Jana Rijavec: "Pomemben je telesni stik z osebo, ki skrbi za otroka, in to vse od rojstva. Navadno je to otrokova mati in prav zato ima dojenje tako pomembno vlogo. Tako imenovano kritično obdobje za občutek varnosti je tudi čas takoj po rojstvu, zato so – resda precej pozno – tudi v naših porodnišnicah uvedli kratkotrajen stik med materjo in novorojenčkom tik po porodu, še preden otroka očistijo in oblečejo." Dotik pomirja – od rojstva do smrti Otrok do tretjega leta nima ponotranjenega pozitivnega objekta navezanosti. To pomeni, da mamo potrebuje prav ob sebi – navzočo. Zato so v bolnišnicah uvedli sobivanje enega od staršev s hospitaliziranim predšolskim otrokom. "Medicina je potrebovala dolgo časa, da je razumela pomen tovrstnih stikov in jih omogočila. Psihosomatske dejavnike poteka bolezni poznamo – če že tako bolnega otroka izpostavimo še hudemu psihičnemu stresu, in ločitev od skrbnikov je vsekakor hud stres, se utegneosnovna bolezen še poslabšati." Ko se dotaknemo dojenčka ali otroka, pri veliki večini takoj opazimo, da se ob dotiku umirijo. Jana Rijavec: "Nežno božanje, ujčkanje in pestovanje najmlajše vedno umiri. Vendar je treba dodati, da je to možno le takrat, ko je umirjena tudi mati. Otrok se namrečuglasi z materjo. Napeti materi otroka torej ne bo uspelo umiriti. Takrat je dobrodošla pomoč druge osebe." Če pa je na voljo le mati, ki je tisti hip v slabi koži, je dotik v vsakem primeru boljša možnost? "Vsekakor. Deprivacija je vedno najslabša možnost." Multipla odtujenost "Zgrozim se, ko vidim, kako je potrošniška družba zbanalizirala medsebojne odnose. Sodobnim mladim mamicam ponujajo delavnice vseh vrst, na katerih naj bi se naučile (pravilno) dotikati svojih otrok. Pa saj otroci tega sploh ne potrebujejo! Potrebujejo le ljubezen. Dandanes mlade starše zasipajo s podatki o vsem, kar naj bi njihov otrok nujno potreboval. V resnici pa otrok potrebuje zgolj normalne impulze, srečno in zadovoljno mamico, ki bo z njim z veseljem nekaj počela. Potrošniška družba v ljudeh ne spodbuja sreče in zadovoljstva, saj potem ne bi bilo mogoče služiti na njihov račun. To moramo preseči."Taka – tudi naša – družba je odtujena od čustev, hladna.  "Že nekoliko južneje od nas imajo ljudje več telesnih stikov, tudi med odraslimi." Najslabše jo odnesejo moški, ki jim je dotikanje "dovoljeno" le pri športu. Tako se "rešujejo" mladostniki, pa tudi odrasli moški. Da dotikanje zbližuje ekipe, jih poveže in jim omogoči večjo uspešnost, potrjujejo raziskaveuspešnosti košarkarskih ekip Nacionalne košarkarske zveze (NBA) v ZDA. Kot so ugotovili, so bile ekipe, ki so se med tekmo več dotikale, uspešnejše. "Petke", skoki prsi ob prsi, trepljanje … vsi ti dotiki moštvo, ki se med igro ne utegne spodbudno pogovarjati,povežejo in s tem izboljšajo njihove rezultate. Vodja raziskave, psiholog Michael Kraus, je ocenil, da bi bilo mogoče tovrsten odnos prenesti tudi na druga področja skupnega delovanja. Kengurujčkanje – naravna nošnja otroka Ste vedeli, da so zdaj tako zelo priljubljeno in tudi priporočeno kengurujčkanje nedonošenčkov odkrili po naključju, in sicer zaradi pomanjkanja inkubatorjev v eni od revnih dežel tretjega sveta? Toda bližnji stik ni ključen le za preživetje nedonošenčkov. Gre namreč za povsem naravno nošnjo otroka, ki jo lahko opazimo pri afriških plemenih. Zakaj so ti otroci,ki so cele dneve prižeti ob materino telo, tako zadovoljni?" V telesu se med nežnim dotikanjem izloča oksitocin, ki mu pravijo tudi hormon ljubezni. Zaradi njegovega delovanja se zniža krvni tlak, prav tako prag bolečine, bolje se počutimo, organizem je v ravnovesju. Vse to prek dotikanja učimo svojega otroka. V prvih mesecih življenja je večina komunikacije neverbalne, govor pride šele pozneje." Z raziskavami so dokazali, da imajo vse oblike dotikanja fiziološke učinke na naše biokemične in biološke sisteme. Dotik poveča dejavnost možganskih valov in nas zbudi, pri sladkornih bolnikih se zmanjša raven potrebnega inzulina, dotik zviša raven rasti in spanja.  Kaj pa, če je dotikanja preveč? Je dotikanja lahko preveč, smo še vprašali sogovornico. "Nepravilnega zagotovo! To se lahko zgodi pri materah, ki 'dušijo' z ljubeznijo. Otrok namreč sam pokaže, koliko dotikanja potrebuje, in mati, ki ga čuti, mu lahko sledi. V tem primeru dotikanja ne more biti preveč. Če pa otroka nenehno ljubkujemo zaradi svojih potreb, je ta meja zelo blizu. "Se otrok temu ne upira? Jana Rijavec: "Ne nujno, nekateri se uprejo šele v puberteti. Zato je ena od materinih pomembnih nalog izvesti zdravo ločitev." Kdaj še je lahko dotikanja preveč, kdaj je neprimerno? "Pri odraščajočem otroku vedno, ko gremo čez njegove meje. Če denimo pride na obisk stric, mi pa od deklicezahtevamo, naj mu da poljubček, čeprav ji ni do tega. To je prestop meje, čeprav ni nujno, da ga otrok zazna." Kaj pa mladostniki, predvsem fantje? Zdi se, da se jih v določenem obdobju povečini prenehamo dotikati."Fantov se praviloma dotikamo mame. Tudi pri tem utegnemo delati napake. Mladoletniku je treba pustiti prostor, mu dovoliti, da se oddalji. Potem se bo vrnil, mama pa (naj) se ga takrat začne dotikati drugače: navsezadnje mladostnika ne more več vzeti v naročje. Včasih sin v tej vlogi prevzame vlogo zaščitnika. To mu lahko dovolimo." Mladostniki – tako fantje kot dekleta – torej praviloma ne potrebujejo več negovalnih dotikov, pač pa podporne.  Vsi smo enaki Znanstveniki so raziskovali količino medsebojnega dotikanja glede na mesto bivanja (ljudje, ki živijo na južnejših območjih, naj bi bili v povprečju na boljšem), kulturo, razvitost družbe, raso …Pa je potreba po dotikanju pri človeku reskulturološko pogojena? Jana Rijavec: "V to ne verjamem. Primarne potrebe so enake za vse." Torej lahko vsi občutimo posledice pomanjkanja dotikanja. Kako si lahko pomagamo v odrasli dobi? "Raziskave dokazujejo, da je to, česar nismo dobili v otroštvu, mogoče nadomestiti. Torej jesmiselna terapija, teh pa je dandanes na voljo kar nekaj vrst. Prvi korak pa je vedno zavedanje. Če se težave zavedam, imam namreč možnost nekaj spremeniti. Če tega ne zmorem, lahko poiščem pomoč. Vsakdo pa lahko to spremeni le pri sebi. To velja tudi za partnerski odnos. V njem pa lahko zgolj več dajem, ne pa zahtevam od partnerja, naj da več." Skupnega recepta – ni Naša družba je odtujena. "Ko se srečamo, se niti ne pogledamo. Tega v živalskem svetu ni," poudarja naša sogovornica.To še krepi odtujenost, kije še posebno značilna za mestna okolja. Kaj narediti? "Recepta ni. Moramo pa ozavestiti, kaj se dogaja, in poskrbeti, da bodo naši trenutki z otrokom – in tudi drug z drugim – čim bolj kakovostni. Ali kot je rekel Buda: 'Skrbi ni. Če lahko nekaj rešim, ni razloga, da me skrbi. Če ne morem, ga prav tako ni.'" Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog