Šestnajst let sem preživel v Rimu. Bil sem dopisnik enega največjih, najbolj resnih in najvplivnejših častnikov.
Edinega, ki je imel že desetletja dolgo stalna dopisništva na tujem in je Slovencem pomagal širiti obzorja že v časih, ko so bile meje še trdne in visoke, poznali pa smo se tudi veliko manj kot zdaj.
Tudi po odhodu v pokoj sem še delal kot dopisnik, postajal sem že skoraj Rimljan. Priseljeni Rimljan, seveda, ne čisto pravi, kajti takih je sila malo. Pravi Rimljan, »Romano de Roma«, ima korenine, ki segajo stoletja globoko. Rimsko narečje govori, da ga komaj kdo razume, ki je v mesto prišel šele zadnja desetletja. Celo tisti, katerih družine so tam dve ali tri generacije, ne razumejo in ne doumejo pravih Rimljanov. Rimljan, ki je tam od zmeraj, vse razume in nikomur nič ne verjame, nikomur se ne pusti pretentati, ne frakom z leve, ne talarjem z desne strani Tibere.
V Rim, ki je na obeh straneh reke večno in sveto mesto, pa prav toliko tudi posvetno in minljivo, sem prišel leta 1996, ko rimski politiki Slovencev še niso pripustili k evropskim jaslim. Potem se je v Rimu ozračje hitro spreminjalo in so se smeli politiki iz Ljubljane že potegovati za vstop v bruseljske dvore.
Drugi časi so bili, drugačni od sedanjih. Evropa je doživljala preporod, širila je meje, optimizem je prevladoval, obzorja so bila vsak dan bolj mogočna. Zdelo se je, da se poraja Evropa, ki bo korakala z ramo ob rami z Američani.
Velikokrat sem se v teh šestnajstih letih vozil iz Rima v Ljubljano. Iz tedaj že ustaljene, stare Evrope sem se vozil po cesti v tedaj šele porajajočo se novo. Tista stara Evropa, rojena po drugi vojni, nove ni videla ali pa ni hotela videti, dokler je bila skrita za zaveso, ki so ji rekli železna. Včasih se je tako poimenovanje zdelo pretirano, včasih pa je bila zavesa za nekatere v resnici celo svinčena. Berlinski zid je bil samo prispodoba – ko je padel, je izginil tudi nevidni del zidu med eno in drugo Evropo.
Svojim bralcem v Sloveniji, občasno tudi televizijskim gledalcem, sem poskušal predstaviti italijansko stvarnost, ki nam je bila zmeraj blizu, pa hkrati tako daleč. Z obeh strani ograjena s toliko nerazumljivimi in nekaterimi razumljivimi predsodki.
V šestnajstih letih sem imel priliko opazovati najprej počasne, potem tudi hitre, neverjetne spremembe. Na tej in na oni strani. Svojim bralcem v Sloveniji, občasno tudi televizijskim gledalcem, sem poskušal predstaviti italijansko stvarnost, ki nam je bila zmeraj blizu, pa hkrati tako daleč. Z obeh strani ograjena s toliko nerazumljivimi in nekaterimi razumljivimi predsodki. Ni bilo vedno lahko, še manj preprosto!
Tone Hočevar, upokojeni novinar, dopisnik in urednik.
Besedilo izraža osebno stališče avtorja in ne stališča Evropske komisije.
Edinega, ki je imel že desetletja dolgo stalna dopisništva na tujem in je Slovencem pomagal širiti obzorja že v časih, ko so bile meje še trdne in visoke, poznali pa smo se tudi veliko manj kot zdaj.
