Vrtimo se v večnem vprašanju kaj je popolnost in kaj je človeško dobro. Popolnost je ideja, dobro pa potrebuje človeka z notranjim razpoloženjem, da se dobrota, ki jo čuti kot kot notranji imperativ, izživi kot smoter v funkciji oznamenjevanja in udejanjenja človeškosti. To zlato pravilo življenja je gibanje zavesti, ki se izrazi kot sočutje, kot sposobnost odkriti v sebi človeško dimenzijo, ki se utemeljuje kot odnos biti dober za drugega.
Dobro pa je odvisno tudi od oči. Če ima človek oči na vrhu glave in gleda kar naprej samo v nebo, postane dobrota abstraktni pojem, filozofska dimenzija, malikovanje, ki strmi nepremično v nedosegljivo popolnost. Če pa ima človek oči spredaj, se lahko dobro utemelji kot človeški odnos biti za drugega. Tak pogled je razvejano vezje čustvovanja skoz vse pore življenja in vstopa v sleherni utrip življenja. Pri tem se seveda postavlja vprašanje ali je človekova duša z dobroto enako težka kot je popolnost. Odgovor bi morda našli v naslednji zgodbi.
Sirakuški kralj Hieron II je Arhimeda vprašal, če lahko ugotovi, ali je njegova krona iz čistega zlata, ali pa vsebuje primesi drugih manj žlahtnih prvin. Pri tem pa bo morala krona ostati nepoškodovana.
Do rešitve se je Arhimed dokopal med kopanjem v banji. Iz do roba napolnjene banje je izteklo nekaj vode, ko se je vanjo ulegel Arhimed. Doumel je, da je izteklo natanko toliko vode, kolikor je prostornina njegovega telesa. Navdušen nad svojim odkritjem je gol tekel po Sirakuzah in vzklikal od veselja »Našel sem!«
Problem, ki mu ga je zastavil kralj, je rešil tako, da je v posodo z vodo potopil krono, nato pa še kos zlata, ki je tehtal natanko enako kot krona. Če bi bila krona iz čistega zlata, bi morala izpodriniti natanko enako vode kot kos zlata. Ker je izpodrinila več vode, je Arhimed dokazal, da je morala biti iz manj žlahtne snovi z manjšo gostoto. Tako je s človekovo dobroto in popolnostjo. Nihče ni popoln, lahko pa je dober s primesmi, ki niso čisto zlato.
Življenje pozna hierarhično najvišje superstrukture dobrote. Te strukture so brezpogojno dobre, če njihovo oko gleda na sredino obroča življenja, ki gospodari z revščino, bolečino, prikrajšanji in krivicami. Tam je z vidnimi črkami zapisano, da revščina ne prosi dobrote iz usmiljenja, temveč človeško pravičnost.
Sistem superstruktur dobrote pa ima gospodarja dobrote, malika na vrhu hierarhije. Revež suženjsko roma k maliku in ga prosi dobroto, prosi ga za srce. Kot odsev belega porcelana je njegova prošnja, a dobrota ga otipava z meščansko uglajenostjo in odličnostjo svojega stanu, kot drža se premika po debelih rdečih tekačih, ki dušijo vsak njen korak, nervozno loputa z vrati. Dobrota si goji iluzijo o lastni veličini in omogoča nakup vdanosti njej, ko se izkaže kot hierarhija nad revščino in tako postane sredstvo menjave. Znotraj tega delovanja je človek ničeva »stvar na sebi«.
Dobrota je pogosto prikrita s politično plahto, s katero se trguje pod pultom po načelu: »Jaz tebi, ti meni«. Dobrota spreminja idealiste v realiste in je peklensko blažev žegen za tiste, ki jo morajo vračati pa je zaradi revščine ali pokončnosti ne morejo. Dobrota je lahko tudi meščanski snobizem, ki se hoče kititi v raznih dobrodelnih akcijah in se razkazovati.
Vsaka ponarejena dobrota posebej ima svojega osebnega boga in svoj žargon pravšnjosti, ki jo utemeljujeta z interesi. Prihaja s spremstvom, lepo oblečena kot božje poslanstvo, ki te kot programirani sistem s svojim žargonom postavi v svojo odvisnost. Postavlja si ceno, da je razkazovana in da ji revščina in vdanost ležita pred nogami. Pogledaš ji v oči in vidiš, kaj pogled govori. Biti intimno v očeh takšnega ponaredka dobrote, ki nastopa z vsem bliščem kot tvoj rešitelj, pomeni malikovanje tiste presežne ponarejene popolnosti, ki se kot ideja o popolnosti človeka spreminja v redukcijo človeške biti. Razglasiti takšen ponaredek kot dobroto zmore le človek, ki ne vidi izvir teh strasti in se ne zaveda, da je v sporu s samim seboj in svojo vestjo sodobni človek zmožen vsega tistega, kar ni človeško. Smisel je vid stvari, v katerem se dobrota pokaže kaj ona sama v resnici je. Vidik skozi katerega gledamo dobroto, odkriva kaj v resnici smo in kako jo pojmujemo. Biti dober je vsebinski vidik srca in ne vsebinski vidik pravnega reda, ki vključuje vljudnostna pravila, da moramo delovati dobro in strmeti za popolnost v skladu s sistemom.
Vrtimo se v večnem vprašanju kaj je popolnost in kaj je človeško dobro. Popolnost je ideja, dobro pa potrebuje človeka z notranjim razpoloženjem, da se dobrota, ki jo čuti kot kot notranji imperativ, izživi kot smoter v funkciji oznamenjevanja in udejanjenja človeškosti. To zlato pravilo življenja je gibanje zavesti, ki se izrazi kot sočutje, kot sposobnost odkriti v sebi človeško dimenzijo, ki se utemeljuje kot odnos biti dober za drugega.
