Večinoma ljudje o sebi mislimo, kako smo dobri. Čeprav se lahko pred drugimi nenehno posipamo s pepelom in na koncu koncev tudi same sebe prepričamo, da smo črvi in ne ljudje, smo vseeno nekako potolaženi, ker vemo, da si ne moremo pomagati.
Za sebe vem, da so redki trenutki, ko sem herojski. Jezusu sem hvaležen, da mi prizanaša in odpušča.
Človeštvo je v svoji zgodovini dobilo od Boga zapovedi, ki se jih je bolj ali manj držalo. V nekaterih ozirih je začelo pretiravati z doslednostjo in pa z lažno pravičnostjo. Vrhunec izrojenosti v spoštovanju zakonov je v tem, da to postane religija.
Jezus je postavil novo dimenzijo zakona. Zakon v njem ni neobhodno vezan na kazen ali pohvalo. Zakon je v svojem bistvu vezan na trpljenje. Na zločin in kazen. Po Jezusu je zakon zrelativiziran. To pa zato, ker je plačilo za greh (za neupoštevanje zakona) smrt, želo smrti pa je postava (zakon). Jezus je sam v sebi življenje, zato pri njem smrt nima prostora. Jezusova moč je v usmiljenju. Usmiljenje je tisto, ki drobi človeške zakone, ki so večinoma neživljenjski in si jih lastijo oblastinki, državniki.
V tem življenju nas lahko svet tepta in muči s svojo brezbožno držo. Lahko nam celo vzame trenutno zemeljsko premoženje, življenje, obstoj. Ne more pa nam vzeti naslednjega življenja in prebivališč, ki so pri Očetu, če verjamemo v dobro, v življenje, v Jezusa. Pa četudi bi nas svet tako mučil, da bi izgubili vero v Jezusa, se ne bojmo, ker ve, kako je biti človek.
Večinoma ljudje o sebi mislimo, kako smo dobri. Čeprav se lahko pred drugimi nenehno posipamo s pepelom in na koncu koncev tudi same sebe prepričamo, da smo črvi in ne ljudje, smo vseeno nekako potolaženi, ker vemo, da si ne moremo pomagati.
