Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dih_Zivljenje_Zenska




Dih za življenje

četrtek, 17. avgust 2006 @ 05:06 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Bernarda Pavko Prava

Nimam več službe, ker mi ni ustrezala; ni me veselila, pa sem jo pustila... Tako mi je pisala Luna, očitno ženska, ki prevzema odgovornost za svoje življenje. Ne več kompromisov, sporočajo njene besede, ne bom več delala proti sebi. Občutki mi pravijo, da me služba ne podpira več, upoštevala jih bom. Občutki so smerokaz na človeškem potovanju, a potreben je še pogum, da jim verjameš in ustrezno ravnaš. Neupoštevanje svoje intuicije je zloraba. Okolica zlorablja samo, če človek sam zlorablja sebe, če ne posluša tistega jasnega, tihega glasu svoje resnice.

V nekaj mesecih sem se preselila, izgubila ljubljenega psa in konec je moje partnerske zveze..., nadaljuje mlada ženska. Ljudje slej ko prej izberemo spoznati še več sebe. Nekaj več je v meni - kdo v resnici sem? Ker se samo v izkušnjah spoznavamo, te tudi pridejo in v njih staro mora it. Odidejo stare misli, navade, stara čustva, stare življenjske zgodbe grejo. Opuščanje je to in boli, saj je umiranje. V telesu trga, prsni koš veže, stopala bolijo, pa je kljub temu čutit prav. Upiranje ni mogoče, vse je zunaj tvoje kontrole, v trebuhu je luknja.

Sredi ničesar sem. Diham. Počnem nič..., je stvarno naštela Luna. Tale sredi ničesar je drugačen od temne noči duše - je praznina vstajenja. Ne veš več, kdo si, nisi star in ne še nova, brez identitete si. Ljudi čutiš kot da te jejo, ne samo ne razumejo, na nič se ne moreš naslonit in samo nase se še ne znaš. Komaj živiš. Depresija duše in duha je to, nujen vmesni prostor pred..., naslednji dan zgleda, da še pred globjo praznino. Pogum tu ni na mestu in ne pretvarjanje, da to ni nič posebnega. Priznanje, da umiraš, je potrditev svoje zavesti, potrditev sebe, ki pomeni, da veš, za kaj gre. Da si na eni ravni vse to izbrala in zdaj sprejemaš odgovornost za svojo kreacijo. To zavedanje in predaja situaciji te najbolj podpreta, pa ostati čim bolj odprta in čutit. Nič angelskega ali božanskega ni v tej fazi, včasih se čuti, kot da še človeškega ne. Vendar to pomeni biti pogumen in zavesten človek novega tisočletja. V tem stanju so sanje redke, a vedno potolažijo, koža lahko boli, svetloba moti, naključna glasba je neznosen hrup.

Sredina ničesar je primerna, samo prijetna ni; zato naj ne traja predolgo. Diham, piše Luna. Zavestna, blagoslovljena ženska, tale Luna. Diha... Življenje izbiram, pravi s tem, zato diham. En dih za življenje je vse; samo en dih, samo tale dih, mirno in globoko dol, v trebuh. Ko vstopiš v ta dih, prinese resnico, težko pričakovani jok in olajšanje, pa obljubo srečnega konca nosi. In seveda je dih tik pred njim lahko izjemen napor, ločnica med nadaljnjim umiranjem in življenjem je. Zato je vredno vdihnit. Varno je, sporoča dih vsej tvoji energiji. Pridi domov, moja žalost..., doma je mir, pridi, moj strah... En sam dih to sporoča, en dih samo. Dih Ja!, ki pravi: Sem, kjer sem in to zato, ker je to (bila) moja izbira. Ogromen začetek je to. Prestrašeni deli človeka hočejo, da nehaš dihat. V dihu se oglasijo tvoji skriti deli, ki pravijo: Ne! Tu ostani, ne premakni se. V telesu živi bolečina, hiša zatrtega joka je prenekatero človeško telo. Zato vdihni, z dihom telesu povej, da izbiraš življenje. Miren dih globoko v trebuh odpre varen prostor, v katerem je varno vdihnit še enkrat, varno se je odpret in začutit resnico (o sebi). En sam dih Ja! odpre vrata (novega) življenja, saj pomeni: Nekaj boljšega obstaja in jaz to izbiram, zdaj. En sam dih... – ne sodbe, ne ocene. Ta en dih pomeni Možno je! in Jaz lahko! En sam dih te končno popelje v življenje v tvojem življenju, en dih odpravi prastar glas nezaupanja in dvomov, tale dih za življenje to naredi. Pogum je potreben za tak dih, ja, včasih je za življenje potrebnega dosti poguma. In v zavestnemu dihu misli ni in, ko res dihaš, zraven ni strahu. Samo vdihni Ja! in univerzum mora odgovorit na to. Vsak zavesten dih te prinese bližje k sebi; dih sočutja je to. Dih sočutja za do sedaj neznane dele sebe, za vse, kar si kdaj naredil ali doživela.

Nobenega svojega dela ne želimo pustiti zadaj, zato samo zdajle vidhni. Razočaranje bo vedelo, da se lahko vrne domov, tudi ogorčenje in jeza prihajata, samo vdihni jih; en dih samo... In kasneje dih sočutja za ljudi, ob katerih ti ni (več) lepo, dih sočutja za življenje, en dih za tole vroče poletje. Počnem nič, je napisala Luna, ki z dihanjem dela največ, kar lahko. En dih je včasih nepojmljivo težko početje, ki potem enkrat približa nedojemljivo in pomaga sprejeti do takrat nesprejemljivo. En sam zavesten dih za življenje je vse. Samo do prvega zavestnega diha se je treba pripravit in ta dih je izbira. Ja!, izbiram dihat (moje novo) življenje!

In na obzorju ni nič., je končala Luna. Človek je duh v telesu, duh, ki se v telesu igra in mi vsi imamo svoje igre. Prezaposlenost, alkohol, ugled, biti lep ali dober, reševanje drugih in biti duhoven..., vse to so igre, ki z življenjem, to je z živostjo, nimajo nič skupnega. Igre so bistvo preživljanja dneva, »komaj dovolj« in »samo toliko« hranijo - ne podpirajo veselja in strasti ustvarjanja. Kaj bi zame pomenilo biti živa? se lahko vprašaš. Kako bi to delo čutom in umu? Kako bi se gibalo res živo telo in kako bi nanj odgovorilo življenje? Ljuba Luna, katero igro boš zdaj izbrala? Življenje dela zame, izbiram lažjo pot in stvarnik sem, ki nabira izkušnje..., to so tudi igre. Na-obzorju-ni-nič-igra pa je zavajanje, je laž, ki človeka zaposli kot vsaka druga. Vloga iger je, da nas zaposlijo, plašnice nam nadenejo, odlagati nam pomagajo, pred življenjem nas branijo. Dajmo se potem v svojih vlogah vsaj zabavat! In seveda je to v Lunini in podobnih situacijah težko, zgleda celo nemogoče. Dokler ne vdihneš. Vendar Luna diha in dih za življenje v varnem prostoru dela čudeže. Potenciale svoje prihodnosti lahko začutiš, v dihu se lahko igraš z njimi. Ni vedeževalke ne angela ne boga, ki bi lahko napovedal Lunino prihodnost; ta je njena odgovornost in njena izbira. Eden od možnih potencialov pa se prizemljuje – Luna postaja resnična, samozadostna, prava postaja.

Pristnost človeka ni snov, iz katere je, ampak posledica vsega, kar se mu zgodi (in to ne čez noč). Tako kot je od igrač v otroški sobi najbolj pristen stari medo z zašito nogo, zguljeno kožo in odtrganim ušesom. A ko si enkrat resničen, ne moreš biti grd – razen za tiste, ki ne razumejo. Pristnost vedno govori doživete zgodbe ljubezni. Luna, naprej dihaj Ja! Pristnost bo prinesla novo družbo in novo službo, novo kvaliteto življenja ti nosi. Samo vdihni še enkrat. Dihaj brezpogojni Ja! življenju na Zemlji, ki je igra radovednosti, raziskovanja in poguma, nabiranja spoznanj in po vsaki pomembni izkušnji, novega ravnotežja in nadaljnjega razširjanja. In en sam dih za življenje, tale dih samo, se ti bo pomagal doživeti kot Sonce. To je igra ljubezni, njen rezultat pa sta sprejeta Luna in Sonce. En dih za življenje ju prinese in potem sijeta iz vsakega izraza pristnega človeka.

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Dih_Zivljenje_Zenska







Domov
Powered By GeekLog