Moje delovno mesto so že pred leti ukinili, zato sem uživalka pravice do preostale delovne zmožnosti. Zaradi hrbtenice in obrabe sem delovni invalid 3. stopnje.
Mnogi me sprašujejo, če mi ni nič dolg čas zdaj, ko ne hodim v službo, sprašujejo, kaj vendar delam, ker me ne vidijo pred blokom se po ure in ure pogovarjat, kot počnejo drugi stanovalci. Pa mi ni, nič mi ni dolg čas. Moj dan je napolnjen in včasih mi je skoraj dan prekratek.
Razen vsakodnevnih gospodinjskih del rada berem. Že iz osnovne šole sem včlanjena v knjižnico, pišem in včasih mi v kakšni reviji kaj objavijo, hodim na sprehode v naravo, priskočim na pomoč svojim otrokom, zlasti sinu, ki že ima družino ali popazim na vnukinji. Največja vnukinja zelo rada pri nama večkrat tudi prespi. Z možem jo včasih kam peljeva, na kakšen izlet ali pa za kakšen dan na morje.
Branje je moja velika strast. Prav prebiranje knjig za duhovno rast mi je pomagalo, da sem po 20 letih zakona sklenila, da moram spremeniti življenje. Zaradi sebe, zaradi otrok. Možu (alkoholiku) sem dala ultimat, naj se odloči, ali za družino ali za alkohol, kajti tega je pri njemu bilo veliko preveč in družina je močno trpela, še posebno odnosi v družini. Od ultimata nisem bila pripravljena odstopiti nit za ped.
Če bi bila pisatelj, če bi znala pisati, bi lahko napisala knjigo na to temo, tako pa lahko le svetujem kakšni ženi, naj ne čaka toliko let kot sem jaz, naj čim prej prepreči alkoholizem v družini, če pa se ga ne da, če so odnosi že čisto skrhani, naj gre z otroci vstran. Vendar žene nasvetov ne poslušajo, enim je vseeno, kako bo, a jim že zaradi otrok ne bi smelo biti. sama sem to prepozno spoznala, saj je imel sin že 18 let, hči pa 13let.
Seveda sem pri zdravljenju sodelovala. Rehabilitacija je trajala več kot 5 mesecev. Marsikatera žena zmotno misli, kako bo potem, ko bo mož nehal piti, v zakonu spet vse lepo in prav. Pa ni. Potrebno je veliko moči, strpnosti in pripravljenosti, da pozabiš na zamere. leta grdih besed, udarcev, pa še kaj. Treba se je naučiti vnovičnega zaupanja, usklajevanja in še in še.
Po skoraj 14 letih zdravljenja od alkoholizma, se z možem še vedno učiva živeti skupaj, biti drug z drugim, kajti otroka sta že odšla od doma. Seveda vsa ta leta tudi jaz Iz solidarnosti nič ne popijem, pa čeprav tega mož od mene ne zahteva. Nikoli nisem občutila potrebo za alkoholom, že prej ne. Kadar greva kam, se imava lepo tudi brez alkohola. Važna je družba. Septembra 2007 se je mož, ki je strastno kadil več kot 40 let, odločil, da tudi s to razvado preneha in seveda sem se mu tudi pri tem pridružila.
Pa še z nečim se lahko pohvalim. Oba otroka sta kljub težkemu otroštvu v življenju marsikaj dosegla. Vse S svojim trudom in z vztrajnostjo. Sin je naredil tri letno poklicno šolo, se zaposlil ima družino, dve prečudoviti hčerkici, dobro ženo,stanovanje... hči je diplomirala iz prava, končuje magisterij, pripravništvo na sodišču, se pripravlja na izpit iz pravosodja, asistira na univerzi, piše članke, učbenike,... Skratka z možem sva zelo ponosna starša. Ponosna pa sta tudi na otroka.
Na moža zaradi odločitve za družino namesto alkohola, zaradi mnoga leta njegove abstinence, zaradi vztrajnosti. Name pa zaradi leta moževega pitja, zaradi boja za družino in podpore možu, ponosna, ker nisem vrgla puške v koruzo in šla, ampak sem vztrajala. Danes je vse to poplačano. Lepo se vsi razumemo in smo pripravljeni drug drugemu priskočiti na pomoč.
Moje delovno mesto so že pred leti ukinili, zato sem uživalka pravice do preostale delovne zmožnosti. Zaradi hrbtenice in obrabe sem delovni invalid 3. stopnje. 
