Že, ko sem v letu 1973 doživel hudo prometno nesrečo, mi je zdravnik, ki me je operiral in delal sintezo polomljenih kosti, jasno dal na znanje, da mi medicina lahko pomaga le okoli 10 % ( odstotkov), vse ostalo pa je stvar mojega telesa, tako dednih lastnosti, kot tudi mojega lastnega prizadevanja za izboljšanje zdravstvenega stanja – predvsem volje do življenja in tudi fizičnega prizadevanja za ozdravitev.
Te besede znanega slovenjegraškega kirurga, so mi ostale v spominu vse do danes. Kasneje so mi to potrdili tudi drugi zdravniki-moji dobri znanci in sošolci. Seveda je to jasno izrekel tudi starosta vseh zdravnikov grški zdravnik Hipokrat že več kot pred 2300 leti.
Njegov nauk so prevzeli stari Rimljani kar kaže tudi latinski izrek: »Medicus kurat, natura sanat« ali po naše: »Zdravnik zdravi, narava ozdravi« , ki je resnični temelj vsega zdravstva in prav vsi zdravniki dajo po končanem študiju Hipokratovo prisego in s tem posredno potrdijo njegove misli.
Zakaj pišem o tem in zakaj naslov Velika utopija. Pred leti sem prebral v neki publikaciji o eni od raziskav Svetovne zdravstvene organizacije in sicer od česa je odvisno zdravje posameznega človeka in kar potrjuje moje dosedanje ugotovitve. Tam je pisalo točno tako kot navajam - to sem si zelo dobro zapomnil:
Na zdravje posameznega človeka vplivajo sledeči faktorji:
dedna zasnova - v povprečju 27 %
življenjski stil ( zdrava prehrana, dovolj gibanja in pozitivno mišljenje) - v povprečju 43 %
okolje v katerem živimo( čisto podeželje ali umazano industrijsko ali mestno okolje) v povprečju 19 %
vsa medicina in farmacevtska industrija v povprečju 11 %
Pojem »v povprečju« v skladu z znano statistično Gausovo krivuljo pomeni, da to velja za okoli 80 do 90 % ljudi, za preostale pa 5 - 10 % v pozitivno ali negativno smer od povprečja pa lahko tudi več kot so omenjeni odstotki iz tabele. To pojasnjuje zakaj nekateri, ki sicer ne živijo preveč zdravo, ne zbolijo drugi pa imajo kljub zdravemu načinu življenja lahko zdravstvene težave. Seveda so ti le izjeme, ki potrjujejo splošno pravilo o 80 - 90 % veljavnosti zgornjih odstotkov.
Zakaj torej Velika utopija? Velika večina ljudi pričakuje, da jim bo medicina vrnila izgubljeno ali pa zapravljeno zdravje, sami pa skoraj nič niso pripravljeni preventivno storiti za svoje zdravje z zdravim življenjskim stilom. O tem dejstvu pričajo prepolne ambulante vse večjega števila bolnih ljudi.
Ti se večinoma tolažijo s statističnimi podatki, da se življenjska doba itak podaljšuje. Pri tem mislim, da se zelo motijo tisti, ki mislijo, da se bo to nadaljevalo v nedogled. Statistika, ki beleži dolgost življenja namreč zajema generacije, ki so v preteklosti živele skromno ali celo v pomanjkanju hrane, ob tem pa so morali trdo fizično delati za svoj obstoj.
Za mlajše generacije to vsekakor ne velja, predvsem na razvitem zahodnem območju. Statistike nam prikazujejo, da so ti mladi ljudje v veliki meri prehranjeni in predebeli zaradi negativnih razvad oziroma napačnega življenjskega stila, ki kot je razvidno iz tabele, pa odločilno poslabšujejo svoje zdravstveno stanje že v mladih in srednjih letih.
K temu prispeva tudi nezdrava industrijsko predelana mrtva hrana, ki vsebuje poleg ostankov pesticidov, herbicidov in fungicidov tudi razne dodatke – emulgatorje ter ostanke rastnih hormonov s katerimi na modernih farmah vzrejajo živali. Iz nemških virov je mogoče razbrati, da povprečen državljan, ki kupuje hrano v trgovskih hipermarketih, ali pa se prehranjuje v gostinskih lokalih, poje na leto poleg osnovnih živil tudi okoli 25 kg raznih dodatkov, ki so večinoma zdravju škodljivi.
Isti viri navajajo tudi to, da pri mladih in seveda tudi starejših, ki tako živijo in se premalo ali skoraj nič ne gibljejo, prihaja do prevelike telesne teže in posledično do zakisanosti organizma, ki je poleg debelosti vzrok za vse večje število kroničnih bolezni srca in ožilja, osteoporoze, diabetesa ter tudi porastu rakastih obolenj.
Drugi zaskrbljujoči podatki kažejo, da zaradi ostankov rastnih hormonov v mesu živali, ki jih v večjih količinah uživajo v »popularnih« hamburgerjih in ostalih mesnih izdelkih, mladi prehitro spolno dozorevajo, kar se vidi zlasti pri dekletih, ki so kljub duševni nezrelosti že pri 12 ali 13 letih spolno dozorele, kar napoveduje tudi krajšo življenjsko dobo.
Podobne statistike kažejo še na en paradoks razvitega zahodnega sveta. Kljub vse večji uporabi mleka in mlečnih izdelkov, ki naj bi po komercialnih reklamah povečalo vnos kalcija v telo in temu posledično ojačalo okostje in zobovje, so ravno ta okostja iz leta v leto slabše razvita in tako rekoč vse bolj osteoporozna.
Vzrok je v tem, da se mora v skladu z zdravstvenimi predpisi vse mleko obvezno pasterizirati – pregreti na 72 stopinj Celzija preden gre v predelavo. S tem uničijo vse mikroorganizme, obenem pa tudi življenjsko pomembne encime, ki omogočajo absorbcijo kalcija v telesne celice. Po drugi strani pa tako zakisano telo porabi obstoječi kalcij v kosteh za nevtralizacijo kislin in s tem kosti osiromaši in jih naredi porozne.
Takemu načinu življenja je podvržena večina zahodnega prebivalstva, ki utopično pričakuje čudeže v medicini, ki jih bodo že kako rešili bolezni. Kakšna samomorilska utopija!
Kakor nemški strokovnjak za presno prehranjevanje, sloviti Helmut Wandmaker (avtor zelo brane knjige »Hočeš ostati zdrav, proč s kuhinjskim loncem«), tudi jaz ugotavljam, da so ljudje skoraj sto odstotno negativno, nekateri kar sovražno razpoloženi, do dobro namernih nasvetov za zdravo življenje, saj večinoma niso pripravljeni spremeniti stila življenja, predvsem vse bolj usodnih prehranjevalnih navad.
Malo za dobro voljo omenjam eno dobro šalo na ta račun in sicer:
Pride k zdravniku zelo debel moški, srednjih let, ki se mu na daleč vidi, da ima zdravstvene težave. Pravi takole: » Gospod zdravnik, kaj naj storim, srce me muči, imam peklensko zgago, boli me želodec, zapira mi vodo, da se moram zelo truditi, da se sploh polulam, čeprav me kar naprej tišči, na veliko potrebo grem najbolj pogosto enkrat na teden, bolijo me noge, kar pečejo me, ponoči ne morem spati, ves sem nervozen zaradi tega, povejte mi prosim, kaj naj storim?
« Zdravnik ga malo potiplje, mu zmeri krvni tlak, ugotovi, da je precej visok, ga stehta nato pa mu reče: »Ja gospod skoraj enkrat preveč tehtate, krvni pritisk vam ogroža življenje, takoj morate začeti bolj zdravo živeti, predvsem pa morate takoj zmanjšati telesno težo!«, Možakar, ga pogleda in vpraša: » Kaj pa naj storim?« » Ja treba bo začeti s tritedensko shujševalno dieto, trikrat na dan malo prepečenčka in veliko čaja!« Pa ga možakar radovedno vpraša: » Ja gospod, kdaj pa vzamem ta prepečenček in čaj , pred jedjo ali po jedi? «
Velika pomanjkljivost sodobne medicine je v tem, da premalo skrbi za preprečevanje bolezni sodobnega časa in da zdravi predvsem zunanje znake bolezni, ko ta že nastopi. Velikokrat je to za ljudi usodno. Čeprav ima ta naša uradna medicina odlično diagnostiko, ji ta velikokrat ne more pomagati pri neozdravljivih boleznih.
Velikokrat slišimo ali beremo, da je s pomočjo onkoloških metod mogoče tudi popolnoma ozdraviti ljudi ki imajo raka. Če vzamemo v obzir definicijo Svetovne zdravstvene organizacije, ki pravi nekako tako, da je zdrav tisti človek, ki je telesno in duševno popolnoma funkcionalen, potem zgornje trditve preprosto ne zdržijo. Človek, ki so ga močno obsevali ali mu odstranili del telesa, je dejansko invalidna oseba, pogosto tudi vidno pohabljena.
Čeprav se zavedam, da tudi mene kljub mojemu življenjskemu stilu – presnojedstvu in telesni - fizični aktivnosti, lahko zadene kakšna od bolezni, sem vseeno vesel, da sem vsaj osveščen o teh zadevah in da sem član sicer skromne družine tistih, ki jim je vsaj jasno kateri so faktorji, ki vplivajo na zdravje in, ki so s svojimi pozitivnimi aktivnosti pokazali ljudem, ki so jih pripravljeni poslušati in mogoče tudi slediti, da le narava in z njo povezan človek lahko največ sam naredi za svoje zdravje.
Zavedam pa se tudi krutega dejstva in sicer, da če bi vsi ali pa večina ljudi živela tako, bi s tem povzročili propad sodobne medicinske in farmacevtske stroke, nadalje tudi živilsko predelovalne in še druge industrije. Ker pa v kapitalističnem svetu prevladuje želja po dobičku, in je človek na drugem mestu, takega scenarija oblasti enostavno ne morejo dovoliti. Nam ostane samo prepričanje, da je naš način življenja najbolj human in najbolj v skladu z naravnimi zakonitostmi in da bo verjetno na dolgi rok predstavljal edino alternativo za obstoj človeškega rodu.
Že, ko sem v letu 1973 doživel hudo prometno nesrečo, mi je zdravnik, ki me je operiral in delal sintezo polomljenih kosti, jasno dal na znanje, da mi medicina lahko pomaga le okoli 10 % ( odstotkov), vse ostalo pa je stvar mojega telesa, tako dednih lastnosti, kot tudi mojega lastnega prizadevanja za izboljšanje zdravstvenega stanja – predvsem volje do življenja in tudi fizičnega prizadevanja za ozdravitev. 
