Za Slovenijo in njene ljudi je bilo lanskoletno praznovanje 20. rojstnega dne slovenske samostojnosti pomenljiv dogodek, vendar slovesnost ni potekala tako, kot bi si jo kot narod zaslužili. Tudi letos imamo težave. Potlačiti bomo morali občutke presenečenja in nenavadnosti.
Ljubezen do domovine je zame dragocenost, ki mi nalaga dolžnost, da sem jo pripravljena izpolniti tudi z žrtvami in strpnostjo, čeprav nam kdo utegne napraviti krivico z izkazovanjem svoje prevelike moči iz preteklosti. Tu imam v mislih tistih presegajoči ideološki naboj, ki ga kontinuiteta zna izkoristiti za svoje izkazovanje primata. Bolj kot vsiljuješ svoje mišljenje in samohvalo drugemu, manj ti bo priznana.
Ne vem zakaj prav na skoraj vseh proslavah vsipajo drug drugemu gorečega oglja na glavo. Ob tem se spominjam Stanovnikovega gromovništva na proslavi v Dražgošah in na Nanosu. Priznajmo si, da smo kot narod po zaslugi politike ideološko razdeljeni in da nam prav nobena proslava ne bo prinesla enotnosti, sprave in miru, če sami ne bomo tvorno delovali in izostrene odnose uravnali s svojim hotenjem po spravnem delovanju.
Ob vsem tem dogajanju, ko na proslavo naj ne bi bili povabljeni vsi deli civilne družbe, menim, da to ni bilo modro dejanje. Dan državnosti kot državljanka želim doživljati brez izkazovanja kdo ima za osamosvojitev večje zasluge. Nenehno ponavljanja istih obrazcev obnašanja, utruja in deli narod. Nimamo prvorazrednih in drugorazrednih tem. Vse teme so narodove teme in medtem, ko škržati pojo, otroci rastejo in vsi tvorimo narod in arhetipe podalpskega ljudstva, ki diha zrak velike narodove stoletja stare zgodbe. Preveč se poudarja, da eni živijo z zavestjo zmagovalcev, drugi pa z zavestjo poražencev, vse premalo pa se poudarja, da živimo z zavestjo iz lastnih korenin.
Ponosni smo, da smo si izborili svojo neodvisnost in državnost, ki je bila dejanje plebiscita z rezultatom 93,2 % in najširše izražene volje slovenskega naroda. Ali zmoremo danes še biti tako enotni? Hvaležni smo vsem tistim, ki so v vojni za domovino tvegali in nekateri tudi darovali najdragocenejše, svoje življenje in vsem tistim, ki so pred osamosvojitvijo izoblikovali za tedanje čase drzno in tvegano idejo o samostojnosti in s posebnimi napori in z najširšo podporo in s sodelovanjem ljudstva izbojevali mednarodno priznanje, da imamo svojo samostojno državo.
Mladenki bo za njen 21. rojstni dan posvečena proslava. Ponuditi ljudem prireditev, pomeni sprejeti dialog s kulturo okolja in prenesti nanj vrednote narodovega spomina.
Lansko leto je bilo težko sprejeti prireditev, ki je imela veliko eksotičnega, kozmopolitskega in morda preveč modernega naboja, v katerega pa ni bilo umeščeno čutenje in pristen spomin na rojstvo slovenske državnosti. Kulturna mojstrovina proslave z masajsko glasbo in bobni bi bila morda bolj primerna za kakšen drug dogodek, na primer za proslavljanje kakšne obletnice neuvrščenosti. Lepo slovensko besedo začutim, še preden zazveni, ritem impulzov narašča in me navdaja z razpoloženjem, ki mi ustvarja občutek, da sem Slovenka in da je danes moj praznik. Narod ima svojo živo dušo, svojo kulturo, tradicijo in svoj oprimek izražanja, ki izhaja iz narodove duše in njegove zavesti.
Spomina ni mogoče izdelati, ga producirati, temveč je treba uveljaviti, zajeti in se dotakniti duše naroda. Mladost vsrka spomin, ki ga narodova duša varuje in ga s svojimi krili prekrije in varuje kot mati svoje mladiče. Lepo je, če proslava razpre pred občinstvom simfonijo neštetih ujemanj v posamičnostih bivanja, a za domovinsko proslavo je pomembneje, da začutim v srcu, da sem v moji domovini doma. Preprosto povedano, lansko leto sem pričakovala več domoljubja, ki seže v dušo, letos pa več presežka. Omenim naj najstarejšo slovensko trto. Tisti, ki jo je pred štiristo leti vsadil, ni vsadil banane, temveč je vedel, katera mladika je tista, ki bo čez stoletja Slovencem rodila plodove.
Spomin ni fosilizacija datumov in dogodkov, spomin se dviguje iz narodove kulture in razodeva človeka časa in prostora, njegovega duha. Pozabljenje je kulturna utrujenost in stanje zastoja čutenja. Skratka proslava je bila lansko leto kulturni eksperiment, ki mu je manjkala slovenska duša, letos pa ?!. Zagotovo bi si želela proslavo brez dvomov in delitev, želela bi si proslavo z izrazoma domoljubja, ki je večkratnik sprave in razuma. Manj pomembno je, da znamo sprejemati tuje, pomembneje je, da znamo pokazati svoje in da znamo predeči delitve. Ne le na področju športa, temveč tudi v kulturi in v naših srcih.
Seveda ob obletnici samostojnosti je treba poudariti, da se osamosvojitev kaže v sila kotraverzni luči; eni imajo čedalje več, mnogi pa čedalje manj. Lepe besede, kot so svoboda, demokracija, pravna država in človekove pravice postajajo leporečje, od katerega pa ima povprečni prebivalec bolj malo koristi, saj se te pravice vse bolj zmanjšujejo in tudi izrabljajo na račun tistih, ki že itak imajo najmanj. Realnost se kaže v veliko bolj dramatični luči, kot jo skušajo prikazati tisti, ki vodijo našo državo. Ideologije in politični miti preteklosti so se razblinili, iskanje smisla življenja postaja vse manj aktualno, življenje je naporno in zahteva odrekanje. Žalostno je, da je človek postal potrošno kapitalistično blago. Z upravljanjem države smo državljani vse manj zadovoljni. Zahodno razumevanje človekovih pravic je primerno le za manjšine, a s takšnim razumevanjem ni mogoče prehraniti dve milijonskega naroda, ki mu zaradi odrekanja gre vsaki dan slabše.
Če se hočemo izraziti s časom, se do njega ne smemo zapreti z zgodovino, ki obravnava le tiste, ki niso zmožni izstopiti in prepustiti življenja mlajše generacije prihodnosti in se potrjujejo le z resnico svoje prezence. Nekateri so na oblast vstopili ozdravljeni, drugi pa so izstopili bolni, ker nimajo več priložnosti, da bi se merili z iluzijami. Vsi se pa razkazujejo s svojo dekorativno varianto vladanja. Nekaterim je pač všeč odvzemanje zaslug drugim z dodajanjem le-teh sebi toliko časa, dokler se staro v celoti ne izpoje. Domoljubje je čustvo, ki vselej trpi s tistim in zaradi tistega, ki je odsoten v priznanju. Pravo slavje bo tedaj, ko bomo praznovali enotno. Ideologije so pogubne. Kdaj bomo dosegli resnično spravo?
Zagotovo bo več pleteničenja na tematiko proslave, kot pa resničnega zadovoljstva naroda, da od seštevka izkušenj živimo in gradimo boljšo prihodnost. Ljudem zagotovo ne ustreza duh časa in zgodovinska kontinuiteta, ki je izgubila čut za skupnost in pridobiva le čut za politiko. Vprašanje je, če bomo kdaj dosegli imperativ Immanuela Kanta, da bi delovali tako, da bo maksima hotenja nas vseh veljala kot načelo.
Za Slovenijo in njene ljudi je bilo lanskoletno praznovanje 20. rojstnega dne slovenske samostojnosti pomenljiv dogodek, vendar slovesnost ni potekala tako, kot bi si jo kot narod zaslužili. Tudi letos imamo težave. Potlačiti bomo morali občutke presenečenja in nenavadnosti.
