Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Daljse_Zivljenje_Moc_Zdravje




Živeti!

petek, 17. februar 2017 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

Jaz živim. Kaj pravzaprav pomeni meni živeti? Živeti dolgo, živeti lepše, živeti koristneje ali živeti polno življenje. Življenje si ne moremo podaljaši niti za eno sekundo. Torej življenje ni odvisno od mene. Sem torej v rokah tistega, ki ima oblast nad življenjem in nad smrtjo. Ne glede na to koliko se trudim, ohranjam svoje moči, pa to še ne pomeni, da bom živel dlje kot nekdo drug. Jezus pravi: Zakaj se toliko vznemirjate. Ali lahko samo za las podaljašate svoje življenje?

Ne obstoja ta hrana, niti način življenja, niti umetne metode s katerimi bi se lahko naše življenje podaljšalo. Lahko celo svoje življenje uživaš ne vem kakšno zdravo hrano in umreš v nesreči, vojni... Lahko se celo življenje umirjen, sproščne, samozaveden, ne kadiš, ne piješ. Lahko živiš najbolj optimalno zdravje, paziš na sebe, ne ješ pretežke hrane, pa vseeno obstoja možnost da umreš zaradi neke bolezni ali pa ti odpove nek organ. Ne obstoja način življenja, ki bi ti garantiral daljše življenje. Če te trditve trezno razmisliš, spoznaš da so resnične.

No, kljub vsemu pa obstoja način življenja, ki nam garantira boljšo kvaliteto življenja. Če pravilno izbiraš hrano, se ne omamljaš, ne pijančuješ, redno moliš, razmišljaš, ljudem okoli sebe ne povzročaš težav , s takšnim načinom živiš višje življenje-duhovno življenje, toda ne pa tudi dlje. V kolikor se znaš sprostiti, dobro odpočiti, redno hoditi na sprehode, gibati, se dobro naspati, da ne pretiravaš z delom, tedaj si sposobnejši sprejemati inspiracije, ki jih nasprotno utrujen ne bi zmogel.

Tako si kreativnejši, usposobljen uvideti stvari in življenje okoli sebe s previčnejšimi očmi in pripravljen pomagati drugemu. Tako si pridobiš srečnejše življenje, kajti sreča je v tem da jo lahko deliš z drugimi. Življenje in zadovljno življenje, torej, ni v dolžini življenja, ampak v njegovi globimi. Če se oblačiš razumno, če ti ni do tega da postaneš bogataš in svoj čas ne zapravljaš v dolgočasnih kramljanjih ter neprespanih nočeh, imaš dovolj časa biti sposoben da najdeš v knjigah in ljudeh modrost, ki te pelje v globine iz katerih črpaš moč za svoje življenje, v katerem rasteš v višje življenje.

Kvaliteta našega življenja nastopi tam kjer so korenine našega življenja obnovljene in pomlajene. To je prenova. V kolikor ima človek dovolj poguma poslušati modre ljudi, potem si pridobi dovolj časa vsak dan za oazo miru, tišine, meditacije, molitve, ko usmerjaš svoje misli na bistvo življenja. Tudi trpljenje nastopi, da bi pokopalo naše življenje globoko, da bi korenine našega življenja lahko rastle v globino. O moči in globini naših korenin je odvisno koliko bo steblo našega drevesa moči raslo v višino. O tem koliko se bo razvejalo steblo našega življenja je odvisno, kakšne in koliko sadežov lahko v življenju nosiš. Kolikor sadežov nosiš, toliko ljudi boš usrečil. Kolikor več ljudi usrečiš, v tolikšni meri bo tvoja sreča večja. Kajti sreča je odsev sreče katero daješ drugim. Lahko živimo višje, prebujeno duhovno življenje, toda to pa ne pomeni tudi dolžine življenje. Živeti več, pomeni živeti tukaj v tem trenutku srečno, vsebinsko, začeti že na tem svetu večno življenje. Pomembno je, da začnemo tako živeti in da ne izgubljamo čas za banalne stvari tega sveta.

Naše življenje, vsak korak na tej zemlji ima svoj cilj. Cilj ni vedno prepoznaven, jasen, vendar je zagotovo prisoten. Naše življenje na zemlji se ne konča v praznini. Življenje na zemlji je torej, potovanje domov, prehod čez most. In ni tako nepomembno to naše življenje. Prav nasprotno! Če hodim po napačni poti, se mi lahko zgodi, da zgrešim svojo hišo in prijatelje, ki me tam čakajo.

Hoditi po poti je zavestna odločitev človeka. Zavestno se odločiti je pomembno, s tem damo svojemu življenju smer. Potem smo iz vseh življenjskih možnostih, od vseh poti, ki so nam odprte, izbrali eno pot, ki jo prepoznamo kot Pot. Vsakdo išče pot iz vrta zmot trpljenja in bolečine, iz labirinta brezizglednosti, ki tako močno mnogim stiska grlo. Le zakaj bi bile današnje psihiatrične bolnice tako prenapolnjene? Zakaj toliko mladih stori samomor? V prejšnih časih se nam je zdelo, da čas počasneje mineva. Če gledamo stare fotografije, izgleda kot da bi čas kot vozila in osebe stale na mestu, nasprotno temu imamo danes vtis, da je vse bežno.

Naše življenje v tem globalnem svetu postaja vse bolj materializirano in tako vpeto v ekonomske interese v borbi s konkurenco, da je današnji človek postal v tej nori bitki ne smrt ranjen. Globalna Pošast postaja vse bolj nenasitna. To čezmerno materialno čezmerno hrepenenje, bo propadlo in z njim vred človek kot tak. V kolikot hrepeniš samo po materialnem, propadeš skupaj s razpadom materije okoli sebe. V kolikor hrepeniš za duhovnim, živiš večno kot duhovne realnosti, ki se jih ne da uničiti.

Zadovoljstvo našega življenja je odvisno od tega kam je usmerjeno tvoje hrepenenje. Pravzapra si točno to s čimer je napolnjeno tvoje hrepenenje. Naše zadovoljstvo je odvisno o moči in vsebini našega hrepenenja. Naše človeško življenje ne more biti na zemlji trajno. Zemlja ni naš dom, zemlja ni naš trajen dom, na njej se živi, je postaja in priprava na resnično življenje. Zato obstajata dve življenjski stanji, ki se v določenem trenutku povežeta skupaj: to življenje iz zemlje in življenje iz sončnega telesa.

Katero od teh dveh življenj je najpomembnejše? Seveda, da sončno. To pa še ne pomeni, da naše zemeljsko življenje ne pomeni nič. Kajti naše zemeljsko življenje mora izpolniti izjemno važno nalogo, in sicer v procesu dveh mora postati eno. Iz povedana je jasno, da se mora zemeljski človek od mladosti dalje usmerjati na svojo nalogo glede drugega v njem, duhovnega človeka, ki je v njem zakrit. Če gledamo na dušo kot skritega človeka v zvezi z našo osebnostjo – telesom, potem je v njej že skoraj popolnoma božanska zmožnost.  To je možno samo z preoblikovanjem zemeljskega človeka, v procesu, ki ga Sveto pismo opisuje, da v resnici ni potrebna nobena smrt zemeljskega človeka.

Tako že neskončno dolgo obstaja pot, ki popolnoma nevtralizira smrt zemeljskega človeka; s preoblikovanjem. Proces preoblikovanja in preporoda vpliva tako, da sončno-duhovno življenje, to pomeni, Večnost in zemeljsko življenje, to pomeni, Čas – postaneta popolnoma eno. Tako je potem vse časovno použito v Večnost.

Kaj je večnost?
Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsem v neprijetnih in težkih razmerah. Nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti se ne da določiti s časom. Toda le od kot nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij? So morda izšle religije iz večnosti? , ki jo nosimo vsi globoko v sebi? Če mi dovolite domnevo, da je človek dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in bitjo večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu.

Večno ima torej samostalno«bit«, ne pa samostojnega obstoja, kajti obstoj ima začetek in konec. Samostojna »bit« je vsezajemajoča in je zunaj«obstoja«. To bi se lahko označilo kot univerzalno, vezano na nič in vendar objema vesolje. Iz hermetičnega zakona, ki pravi«kakor zgoraj tako spodaj« je tudi človek obdan, oklenjen z večnostjo. Tako je univerzalna bit tudi njegov izvor. Človekov obstoj je tako dolgo navezan na začetek in konec, dokler ju ne odpravi v sam sebi.

Tomažev Evangelij 18, nam da to slutiti: »Učenci so rekli Jezusu: Povej nam, kakšen bo naš konec? Jezus je rekel: Mar ste odkrili začetek, da sprašujete po koncu? Kajti kjer je začetek, tam bo konec. Blaženi so, ki so na začetku; spoznali bodo konec in smrti ne bodo okusili. Smrt spada k vidnemu vesolju, k vsemu, kar pride in gre, k vrtečim se nebesnim telesom in k črnim luknjam. Toda pred »začetkom« ni bilo ničesar, ni bilo obstoja. Ničesar ni bilo, kar bi izhajalo iz nečesa drugega. Zato trdijo duhovni velikani vseh časov: to kar je bistveno, je ne-bivanje. To pa ne pomeni nič drugega kot preiti v večnost. O govori celotna modrost. Ta večnost je Znanje v vseh časih, ki ni vezano na čas, ni omejeno s časom in prostorom. Univerzalno Resnico najdemo, če iščemo.

Povsem opravičeno se lahko reče, da ČLOVEK ZAČNE ŽIVETI , ko se dvigne zemeljsko življenje., ki se nenehno pripravlja in razvija. Zato je razumljivo, da Kristusa imenujemo sončno bitje in rečeno nam je, da postanemo kot on sam. In kakšno naj bi bilo to sončno življenje, naš pravi dom, je podobno temu življenju na zemlji? No, sončnega življenja v nobenem primeru ne moremo primerjati z zemeljskim življenjem. Vse skrbi, bolečine, vsi napori in napetosti na zemlji, v duhovnem domu ne obstajajo. Staranje in smrt sta popolnoma napoznana, kot tudi nerazumevanje med ljudstvi in medebojnimi vojnami. Ja, tja se mora dvigniti naša duša.

Človek mora čimprej je to možno, sodelovati z Bogom, če naj bo človek po božanskem načrtu. Duša, ni nekaj od človeka – to  sem jaz, to je človekov jaz. Ta jaz stoji med dvema prvinama: med telesom in duhom. Telo ni fizično, materialno telo, telo je človek brez Boga. To je stanje človeka brez Boga, ki Bogu pravi:«Ne, hvala ti, ne želim biti s teboj, samo nase se bom zanesel in samo vase verjel!« Človek postane duhovni človek po Svetem Duhu-Dihu. Človek more biti tudi popolno telo, to je: neodrešeni človek, sam, zaprt v samega sebe, to pomeni biti brez Boga. Človek more postati ves duhoven tedaj, ko svojemu telesu, vsemu svojemu bitju pred Bogom reče« »Da, Bog!«

Za vsakega med nami pride čas ko se razklenejo okovi prostora in časa in takrat bomo zagledali svoj čas kot svoje življenje.  Večnost – to je osvoboditev moja in tvoja osvoboditev iz kletke časa. No, ti in jaz sva že sedaj ne samo časovna, ampak tudi večna. Kaj določa vrednost nekega življenja? Dolžina ali žetev njegovih izkušenj? Razvoj duše? Število let v človeškem življenju je že v naprej določeno: določeno je z življenjsko silo, ki je nekomu dana. Kar je pomemebno je to, ali začnemo iskati notranjo osnovo večnosti in ali jo bomo bili sposobni najti v letih, ki so nam odmerjena; ali se lahko temu odpremo.

Naša življenja so se začela pred neskončno dolgim časom in nas vodijo, če nam je to všeč ali ne, skozi krožni tok izkušenj znotraj razsežnosti časa do točke notranjega spoznanja našega Stvarnika. Tako nas ne žene čas, ampak večnost. In tisti, ki nazadnje dovolijo srečanje svojega začasnega človeškega stanja s svojim porajajočim se večnim človeškim stanjem, so hkrati večni in časovni. So oboje: Bog in človek.

Božanski čas je trenutek in trenutek je večnost. Bistvenega pomena za nas je, da se ovemo brezčasovnega, večnega, ki jem izvor vseh razsežnosti. Vsi, ki iščejo večni sedaj, odkrijejo, da mora njihova duša prestati proces očiščevanja, da bi lahko doživeli božansko. Duša sili našo osebnost, da ne obstane na poti tega procesa, saj je osebnost otrok časa, in duša, otrok večnosti. Zato se telesni človek stara od trenutka, ko se rodi in umre, da bi odrešil za dušo novo pot. Božanska duša je stara in zato večno mlada. Bomo našli večno središče?

Naši duši je potrebna pomoč, da bi bila zdrava na tej poti življenja in da bi večno živela. Da bi duša dobila moč, se mora predati molitvi. Molitev je preseganje telesnih in zemeljskih težav in istočasno je dvig k Bogu. V molitvi duša prijateljuje s Bogom-Stvarnikom in tedaj od njega prejema neizmerne, večne, svete moči. Po molitvi je duša sposobna zaupati, upati in zmagovati. Da bi se lahko človek odločil za molitev in komunikacijo s Bogom, je zato potreben odločen rez, odločen korak. Moramo se dvigniti iznad trpljenja, trenutnih uspehov in neuspehov in priti do Boga.

Da bi se resnično zmoglo odrešiti se od vsake težave, nesreče, bolezni, je potrebno, da nenehno privajamo svojo dušo na Božansko prisotnost. Naša ozdravitev in svoboda pa se ne bosta zgidili, v kolikor v toku dneva ne bomo vsaj 15-30 minut časa posvetili za pogovor z Bogom. Ta komunikacija s Bogom nam pomaga priti do nove življenjske drže. S to novo življenjsko držo bomo ozavestili, kako se obnaša nova duša. In iz te nove drže, se bo v nas korakoma, procesno končno razvilo novo živo pravilo, ki bi naš vodič.

To je življenjsko vodilo, ki pa v nobenem primeru ni togo in se spreminja v tolikšni meri v kolikšni se duša osvobaja. Ko je naša duša enkrat tako daleč osvobojena, da se lahko poveže z božanskim Duhom, tedaj postane božanski Duh naš direktni vodič. Tedaj ne potrebujemo nobenih naloženih pravil in vrednot, ampak lahko neposredno črpamo iz Duha. Mogoče je, da leži končni cilj tega prenovitvenega procesa še daleč. Toda mi svi skupaj smo na poti, da bi dosegli to točko. Lahko si predstavljamo kako bomo tedaj popolnoma spremenjeni-prenovljeni, dobesedno novi po duhu, duši in telesu. Ja, tedaj se bo svet močno spremenil.

Vsi naši odgovori so skriti v našem srcu. Kdor se iskreno in z notranjim hrepenenjem vpraša, kje se najde to neminljivo-nesmrtno, ga lahko v nekem določenem trenutku preseka vtis podoben preblisku, ki ga vzpodbudi k nadaljnemu iskanju in sicer v samem sebi. Ja, tako blizu je odgovor, v našem srcu. S pristnim hrepenenjem in žejo po spoznanju se nam bo skrita stran življenja popolnoma razodela. Ko se enkrat izreče odločilna prošnja: »Gospod moj«, razodeni mi svoje skrivnosti«, tedaj vzidemo v procesu spreminjanja in preoblikovanja, ki nas postopno loči in dvigne iz materije. To življenje pomeni korak za korakom, je proces rasti k spoznanju Tako naše življenje končno prajme globlji smisel, saj se nam cilj tega življenja vedno jasneje razodeva.

»Ko pa duša spozna,
da spoznava Boga,
prejme istočasno spoznanje o Bog
in o sami sebi.
(Mojster Eckhart)

Miran Zupančič

2 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Daljse_Zivljenje_Moc_Zdravje







Domov
Powered By GeekLog