1. POJMANDERS; To je srečanje med Hermesom Trismegistom in vesoljnim umom, ki se zgodi med rahlim spancem, in sicer kot razodetjem oz.videnjem. Ta motiv se pogosto pojavlja v religiozni literaturi helenistične dobe. Med spancem so čutila manj budna, zato je duša odvezana telesnih spon.
Grška beseda poimanders pomeni pastirja, pojem nous, um, pa ima večplasten pomen, ki spremlja celotno hermetično besedilo. Najustreznejša oznaka je um, ki pomeni spoznanje,vendar gre za razšežnost, ki presega racionalno mišljenje in premore intuitivno lastnost.
Božanski um, oče vseh bitij, človeški um , ki bi ga lahko imenovali tudi kot pamet- s tem je poudarjena naravna razsežnost, neodvisna od pridobljene formalne učenost, je v hermetičnih spisih najtesnejša vez, ki posamezno osebo povezuje z Bogom. V človeškem umu živi sam Bog, ne po svojem bistvu, ampak kot svetloba, ki izžareva sonce. Zanimivo je opozoriti, da je v primerjavi s spoznavnim optimizmom klasične Grčije v helenistični dobi poudarjena intuitivna, božanska darovana in skoraj mistična lastnost uma ali pameti, ki človeka vodi in ga varuje pred grobostjo in nezgodami.
I
POJMANDRES
1 Ko sem se nekoč poglobil v premišljevanje o bivajočem in je moje razmišljanje šinilo v višine, je moje čutno zaznavanje oslabelo kakor pri ljudeh , ki se jih loteva zaspanost zaradi sitosti ali telesne utrujenosti; zazdelo se mi je, da se je pojavilo ogromno bitje neskončne velikosti, me poklicalo po imenu in mi reklo:" Kaj želiš slišati in videti ter z umevanjem spoznati in zvedeti?
2 Vprašal sem ga:" Kdo si ti?" "Jaz," pravi," sem Pojmandres, Um najvišje moči; vem, kaj želiš, in povsod ti stojim ob strani." 3 Rekel sem:" Rad bi umel bivajoče, razumel njegovo naravo in spoznal Boga. Kako rad," sem dodal, " bi slišal o tem!" Odgovoril mi je:" Zapomni si, kaj želiš spoznati, in jaz te bom poučil." 4 Ko je to rekel, je spremenil podobo in v trenutku se mi je vse razodelo. Imel sem brezmejno videnje: vse je postalo svetloba, jasna in vesela, in ko sem jo gledal, sem jo vzljubil.
Polagoma pa se je prikladla tema in silila navzdol. Nastala je na svojem mestu, strašna in grozna, uvita v vijugaste spirale, kolikor lahko sodim. Potem se je tema spremenila v nekakšno vodeno naravo, ki je bila nedopovedljivo razburkana; od nje se je valil dim kakor od ognja, spremljalo pa ga je neizrekljivo ječanje. Nato se je iz nje zaslišal nerazločen krik, ki bi ga lahko primerjal z glasom ognja.
5 Vrh narave je iz svetlobe stopila sveta Beseda (Logos - Božji sin) in silni ogenj je iz vodene narave bruhnil v višine. Bil je uren in hiter, a hkrati tudi učinkovit; in ker je bil zrak lahek, je sledil Duhu ter se od zemlje in vode povzpel do ognja, tako da se je zdelo, kakor da je obvisel na njem. Zemlja in voda pa sta ostali pomešani sami zase, tako da zaradi vode zemlje ni bilo moč videti. Duhovna Beseda, ki je lebdela nad njim, ju je tako premikala, da se je celo slišal zvok.
6 "Si razumel," mi je rekel Pojmandres," kaj pomeni to videnje?" "Spoznal bom," sem odvrnil. "Tista svetloba," pravi," sem jaz, Um, tvoj Bog, ki sem obstajal, še preden se je iz teme pojavila vodena narava. Svetleča beseda , ki je izšla iz Uma, pa je božji Sin." Kaj to pomeni?" vprašam. "Vedi tole: kar v tebi gleda in posluša, je Gospodova Beseda, Um pa je Bog oče, saj nista ločena med sabo; njuna enost je namreč življenje." Hvala ti," sem rekel. "Toda premišljuj o svetlobi in spoznaj tole.
" 7 Po teh besedah mi dlje časa gledal v oči, tako da sem zadrhtel ob njegovem pogledu. Ko sem spet dvignil glavo, sem v svojem umu videl, da svetloba obstaja v neštetih zmožnostih, da je kozmos postal neskončen, da ogenj oklepa velikanska sila in da je obmiroval, ko ga je ukrotila. To sem doumel v mislih, ko sem zaradi Pojmandrovih besed doživel videnje.
8 Ker sem bil še ves zbegan, mi je ponovno spregovoril:" V umu si videl prvotni pralik, prazačetek začetka, ki nima konca." To mi je rekel Pojmandres." Od kod torej," sem vprašal, "izhajajo prvine narave?" Nato mi je odvrnil:" Po božji volji je narava sprejela Besedo, videla lep kozmos, ga posnela in s svojimi prvinami in dušami, ki jih je ustvarila, sama postala urejen svet.
9 Um, Bog, ki je moško - ženske narave ter življenje in svetloba, je z Besedo ustvaril drug um - demiurga. Tako je kot bog ognja in duha naredil sedem vladarjev, ki v krogih obdajajo zaznavni svet, njihovo vladanje pa se imenuje usoda.
10 Božja Beseda je iz navzdol težečih prvin takoj preskočila navzgor v čisto stvaritev narave ter se združila s stvaritvenim Umom (saj sta istega bistva), težke prvine narave pa so brez Besede zastale in so bile samo še snov.
11 Stvaritveni Um, ki skupaj z Besedo obdaje kroge in jih brneč suče, je zavrtel svojo stvaritev in pustil, da se obrača odneskončnega začetka do brezkrajnega konca - začenja se namreč tam, kjer se končuje. Kakor je hotel Um, je vrtenje iz težkh spodnjih prvin porajalo žive stvari brez razuma ( v sebi namreč niso imele Besede) , zrak je porajal leteča bitja, voda pa plavajoča. Kakor je hotel Um, sta se zemlja in voda ločila druge od druge; zemlja je rodila živali, ki jih je nosila v sebi:štirinožce in plazilce- divje in ukročene zveri.
12 Um, Oče vsega, ki je življenje in svetloba, je ustvaril Človeka, podobnega sebi, ki ga je ljubil kot svojega lastnega sina. Bil je namreč prelep in zvest posnetek svojega Očeta. Bog , ki je v njem ljubil svojo lastno podobo, mu je zaupal vse svojo stvarstvo.
13 Ko je ta gledal stavrnikovo delo v ognju, je hotel tudi sam ustvarjati, in Oče mu je dovolil. Ko je prišel v demiurgovo sfero, da bi prejel polno moč, je gledal bratove stvaritve, vladarji pa so ga vzljubili in vsak mu je podaril nekaj moči. Ko je dodobra spoznal njihovo bistvo in bil deležen njihove narave, je hotel pretrgati krožni obod in spoznati moč tistega, ki vlada nad ognjem.
14 Ta, torej Človek, ki ima vso oblast nad svetom smrtnikov ter nad nerazumskimi živimi bitji, se je sklonil skozi nebesni sestav, pretrgal njihov svod in pokazal nižji naravi lepo božjo podobo. Ko ga je narava zagledala v veličastni lepoti in ker je imel v sebi vse moči vladarjev ter na sebi nosil božjo podobo, se je ljubeče nasmehnila, zakaj na vodi je opazila prečudovit odvsev Človeka, na zemlji pa njegovo senco. Ker pa je on v vodi zagledal sebi enako podobo, ga je prevzela ljubezen, zato je hotel tamkaj prebivati. Njegova želja je hkrati postala tudi dejanje in naselil se je v nerazumski gmoti. Narava je sprejela ljubimca in se vsa ovila okoli njega; tako sta se združila, saj sta se ljubila.
15 Zato ima človek v primerjavi z drugimi živimi bitji dvojno naravo: umrljiv je po telesu, nesmrten po pravem Človeku. Čeprav je nesmrten in ima oblast nad vsemi stvarmi, vedarle deli naravo smrtnih bitij, ker je podvržen usodi. Kljub temu torej, da je človek visoko v nebesnem sestavu, je postal njegov suženj. Ima moško-žensko naravo, ker ima tako naravo njegov Oče, in je buden, ker izhaj iz budnega bitja. Pa vendar imata ljubezen in spanje moč nad njim!"
1. POJMANDERS; To je srečanje med Hermesom Trismegistom in vesoljnim umom, ki se zgodi med rahlim spancem, in sicer kot razodetjem oz.videnjem. Ta motiv se pogosto pojavlja v religiozni literaturi helenistične dobe. Med spancem so čutila manj budna, zato je duša odvezana telesnih spon.
