Kaj mi vemo? Takšna vprašanja so spremljala človeštvo že stoletja. Človeštvo je vedno iskalo vzroke, smisel in soodvisnost stvarstva, izvor življenja. Ne le religija, tudi znanost in umetnost sta pri tem v različnih kulturnih obdobjih prevzeli vodilno vlogo ena za drugo ali obe skupaj. Danes ima ponovno glavno besedo znanost in v velikem in v malem, v svetu in atomu išče rešitev uganke. Še vedno pa je njeno izhodišče materija v vseh stopnjah zgoščenosti.
Ruski kemik in prostozidar Dimitrij Ivanovič Mendeljev ( 1834-1907) je leta 1869 postavil periodni sistem do tedaj znanih kemijskih elementov, katere je glede na njihovo atomsko maso uredil v sedmerno koordinatno mrežo. To je bila analitična podoba snovnega razodevanja z vodikom kot prvim elementom na čelu.
Moderni kemiki poročajo o 118 elementih, ki so jih medtem odkrili. Vendar elementov, ki sledijo št. 95, ni možno najti v naravi v čistem stanju. Proizvajamo jih lahko umetno, so zelo kratkotrajni in se obnašajo nepredvidljivo.
Znanost, ki temelji na Newtonu, izhaja iz snovne dokazljivosti pojavov in iz ponovljivosti ekspetimentov. Ta izhodišča pa so sčasoma postala vprašaljiva zaradi novih okritij, izračunov in pogledov. Na primer: morfogenetskih energijskih polij ne moremo dokazatiz instrumenti, a so kljub temu za novo znanost popolna dejstva. Ezoteriki bi ta ista polja opisali kot neskončno diferencirane astralne svetove.
Znanost je postavila in preizkusila že številne matematične modele in formule, da bi prišla na sled odnosu med prostorom in časom, vendar pri tem ni dobila nobenih rezultatov. V Platonovih in Pitagorovih časih so imeli Grki že veliko znanja o najmanjši enoti. Imenovali so jo atomos, kar pomeni „nerazljezljiv“,kasneje pa je ta beseda prišla v splošni besednjak koz „nedeljiv „. Vendar ima nedeljiv pomen predvsem tudi v smislu „nedotakljiv“.
Znanje o atomu se je do danes izjemno poglobilo. Atom je verjetno najmanjši znani univerzum, vesolje v vesolju. Ne gre za znastveno fantastiko, temveč realnost. Einstein je vpeljal, kar je v Skrivnem učenju H. P. Blavaske opisano kot izvor inspiracij, teorijo četrte dimenzije. Danes se znanost s teorijami o gibanju valov v string modelih. In nadalje se razmišlja, da je v bistvu vse elektrika, energija, vibracija. Ali ni tudi Einstein odkril, da je materija strnjena energija, da se torej nenehno nastajajoče nosilne vibracije večnosti ovijejo v meso?
Alkimisti so poznali štiri elemente( kot stanje materije): ogenj, zrak, voda in zemlja. S tem so nakazali tudi na štiri človekova telesa: mentalno, astralno, življenjsko-eterično in snovno telo. Hlepeli so potem, da bi v svojih retortah nžje vibracije četvernega človeka, torej svinec, predelali v neskončno višje vibracije Božjega, vibracije zlata, Duha.
Štirje elementi so štiri razodevanja atoma. Eter je označen tudi kot peto razodevanje atoma. Eter je gradbeni element celotnega stvarstva. In na mnogo nižjih vibracijah je vodik kot gradbeni element vidnega sveta. Skupaj s kisikom tvori vodik tekočino vodo, a tudi sneg, točo, led in paro. To so splošno znane oblike. Novejše japonske raziskave so pokazale, da na vodo lahko izjemno močno vplivamo, in sicer tudi z mislimi, besedami, glasbo ali zgolj s prisotnostjo določene osebe,k in tudi z vibracijo. Človek je v 80% sestavljen iz vode. Že preko telesne vode zlahka vplivamo na človeka in z njim manipuliramo. Kje je tedaj njegova visoko cenjena samostojnost, njegova avtonomija?
Sredi osemdesetih let prejšnega stoletja so dokazali, da imajo vse celice človeškega in živalskega telesa ter rastlin svojo zavest. Reagirajo na misli, čustva, tudi če so ločene od materinskega telesa. Celo velike časovne in krajevne razdalje na to nimajo vpliva. Človek pa je še več kot voda, celice, organi, več kot meso. Človek, žival in rastlina imajo dušo, imajo zavest. Vsa materija ima zavest, vendar pa je v “ hiši smrti” zavest pogojena s časom in vezana na materijo. Kje pa je resnično življenje, ne more biti smrti v absolutnem smislu. Razpad sestavljene materije imenujemo smrt. „Prah si in v prah se povrneš,“pravimo, toda v absolutnem smislu smrt ne obstaja. Tako imenovana smrt ni uničenje sestavljenih elementov, temveč le prenehanje delovanja sile, ki jih povezuje.
Kaj mi vemo? Takšna vprašanja so spremljala človeštvo že stoletja. Človeštvo je vedno iskalo vzroke, smisel in soodvisnost stvarstva, izvor življenja. Ne le religija, tudi znanost in umetnost sta pri tem v različnih kulturnih obdobjih prevzeli vodilno vlogo ena za drugo ali obe skupaj. Danes ima ponovno glavno besedo znanost in v velikem in v malem, v svetu in atomu išče rešitev uganke. Še vedno pa je njeno izhodišče materija v vseh stopnjah zgoščenosti.
