Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Clovek-Usoda-Pot-Zemlja-Boj-Narava

Človek, usoda in pot nedelja, 25. november 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič Človek je že stoletja dolgo preučeval vesolje. Opazoval je gibanje zvezd in videl samega sebe kot središče vesolja. Posnetki z vesoljskih ladij kažejo planet Zemljo kot modro kroglo, ki jo obdaja bela tančica oblakov in se vrti v prostoru. In kot je rekel Bruno Groning: ta planet „Zemlja visi brez opore“. Le kdo ji daje oporo? Odgovor je samo eden: Božanska ljubezen. Na samih satelitskih posnetkih je planet Zemlja videti ob Soncu le kot majhna točka. Na tej kot bucika veliki glavici pa se dan in noč milijoni ljudi spopadajo s svojimi življenjskimi nalogami. Medtem, ko se planet Zemlja giblje skozi vesolje, se njeni prebivalci podrejajo zakonom teh področjih. Med magnetnim polji drugih nebesnih teles namreč obstaja medsebojni vpliv. Ta pa spet določa življenjske pogoje v različnih področjih Zemlje. Predpostavljamo si, da se v enem izmed področjih nenadoma rodi nov človeški otrok. Telo njegovih staršev je zgrajeno iz atomov, ki so povezani z vrednostmi žarčenja njegovega kraja bivanja. Te vrednosti žarčenja lahko merimo. Povsod so različne in so v veliki meri odvisne od zemeljske širine , sestave tal in kamnin določenega področja. Človek se tam lahko počuti doma ali pa tudi ne. Kdor se počuti doma, se ujema z vrednostmi žarčenja svojega področja. Kdor si prizadeva oditi, ga te vrednosti odbijajo ali pa ga pritegnejo druge vrednosti žarčenja. Vzroki za to so lahko geološki zdravje, gospodarski zaslužek ali politični nestrpnost okolice. Otrok, ki se rodi tu, dobi nekaj od vsake prisotne vrednosti. Astralna( onstrana) struktura dežele in naroda se med drugim odraža tudi v jeziku in navadah dežele. Druge dežele, druge navade. Kdor pa nikoli ne pomoli nosu v svet, ostane omejen z vrednostmi žarčenja svojega področja. Tako lahko ostanejo vasi stoletja dolgo odrezane od zunajnega sveta. To velja tudi za cele dežele, kot na primer za Japonsko, ki je svoje meje stoletja dolgo zapirala za tujce. Znamenje zemeljskega življenjskega polja sta rast in propadanje. Vsaka civilizacija se začne skromno, doživi morda trenutek razcveta, na koncu pa zaide. To prazaprav ni nič novega in se tudi danes ponavlja. Evropa se je v temnem srednjem veku izvila iz dna in si sedaj prizadeva za gospodarsko in politično enotnost. Njene ideale pa že gloda propad in evropska kultura že izgublja na pomenu. Enak vzpon in propad doživljajo v manjši meri tudi dežele, narodi, mesta, vasi, družine in posamezniki. Človek je udejanjanje polja sil v snovi, do katerega pride v določenem trenutku in sicer tedaj,vrednosti žarčenja primerne, človek lahko pridobi nekatere življenjske nauke. V ta namen je zavest za življenje „ shranjena“ v ustreznem področju in to v določenih duhovnih , atmosferskih in snovnih pogojih. V to „stajco“ je položen temelj za izgradnjo in utrditev zemeljskega življenja, prav do trenutka, ko mora zavest narediti nov, lasten korak v življenju. Tedaj se otrok rodi in začne graditi svoje bivanje. Vse in tudi kozmične spremembe se vsako sekundo spreminjajo. Zemlja pa se vrti naprej skozi področja vesolja. Tudi kozmični pogoji se spreminjajo. Zemlja in življenje na Zemlji, narava, človek in njegovi življenjski spremljevalci v naravi se morajo temu prilagoditi. Celine nastajajo in spet izginjajo, morski tokovi in prevladujoči vrtovi spreminjajo njihove poti. Kulture izginjajo in pravila se spreminjajo. Rastline in živali izumirajo. Drugi pojavi zavzemajo njihovo mesto. Človek kot dogodek v času ima zavest, s katero se zaveda vseh sprememb. Pri tem sodeluje, vendar se tega še ne zaveda povsem. Proučuje in raziskuje vzroke življenja. Vrednosti žarčenja se spreminjajo. Polja moči in oblasti obračajo Zemljo in vplivajo na človeka. Nekdo se odzove z upiranjem, drugi razumsko. Nekdo poskuša vrednosti žarčenja sam oblikovati, jih izboljšati in uporabljati kot zaščitni plašč. Drugi plava s tokom in ga ta prinese v novo prihodnost. Vsak človek tako zavestno ali nezavedno oblikuje svojo prihodnost. S svojimi mislimi, občutki in dejanji ustvarja pogoje žarčenja za naslednji korak, za to, kar mu “gre”. Ko pa končno pride ta prihodnost, se tega največkrat ne razveseli. Kljub temu jo mora sprejeti in se iz tega učiti. Sodobni svet je v gibanju. Ker sodobna sredstva obveščanja človeka izčrpno oskrbujejo z informacijami o svetovnih dogajanjih, izgleda, da na svetu ni niti minute miru. Povsod so žarišča, kjer tli, gori ali prihaja do eksplozije. Vendar je bilo vedno tako. To spada k temu svetu, razlika je le v tem, da včasih za dogodke niso vedeli po vsem svetu. Stoletja se je “ zgodovina” Evrope nanašala le na področje Sredozemskega morja. Za Evropo ni izven tega področja obstajalo ničesar. Arheološka izkopavanja kažejo, da niti en sistem ni živel brez vojn. Nekateri spomeniki, kot na primer piramide iz Gize in Borobudur, pa vseeno pričajo o višjem, zvišenem življenju, brez vsakega boja, ki je še vedno mogoč. Ker človekovo življenjsko polje, zemeljska narava, ni enako neumrljivemu življenju, se človek ne more prenoviti. Vklučen je v krogotok rojstva, življenja in umiranja in v njem nenehno izgublja moči. Z računalniško simulacijo si lahko predstavljamo konec Zemlje in sončnega sistema. Sama zemeljska narava je podvržena tisti sili, ki se postavlja Bogu nasproti. Zemeljsko življenjsko polje upravlja Satan in človek mu mora slediti. Zemlja sprejema energijo od Sonca. Tudi njene stvaritve sprejemajo energijo od sonca. Svoji naravi primerno živijo iz tega. Kal neumrljivega duha v človeku pa živi iz Sonca za soncem, iz neoprijemljivega Stvarnika vesolja, medtem ko mora človekova zemejlska narava živeti iz Satanske narave. Satanske sile prav tako obdajajo zemljo. Kopičijo se na določenih krajih in njihovi zvesti privrženci jih delajo še močnejše. Gorje pa tistemu, ki mora živeti iz tega! To so satanski ljudje. Satanske sile pa se pod vplivom tokov Božanskih sil tudi spet razpršijo. Takrat človek govori “ miru”. Vendar se kolo vrti naprej in boj se vrne. Tako zavest zbira izkušnje in pride do meje svojih zmožnosti. Za tem je točka dotika, od koder imajo vpliv drugi tokovi sil Božanskega izvora življenja. S snovnim rojstvom je človek postavljen v tokove sil, ki mu lahko pomagajo naprej. Človek se lahko rodi v veliki revščini in bedi, da v the omejitvah spozna samega sebe. Lahko se rodi tudi v bogastvu, da bi se osvobodil vezanosti. Človekovo življenje ni enako življenju nobenega drugega človeka. Svetovna karma obliva Zemljo in žene ljudi skozi globoke izkušnje. Božja ljubezen pa prav tako obdaja Zemljo in neprestano pošilja svoj klic v človekovo srce, da bi vendar dvignila njegovo dušo iz lastnega trplenja in obremenitve. Človek s elahko odzove z bojem ali s predajo. Če se odzove z bojem, ga ponovno zajamejo Satanske sile. Če se preda Božanskemu toku, lahko pusti Satana za seboj. Tedaj zemeljska smrt izgubi svoje želo. Tedaj so odprta vrata k večnemu življenju. Konec Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net