|
||||||
|
|||||||
Ljudje se bojimo Boga
Življenje vsakogar med nami poteka v skladu z osebnimi programi, programi naroda, ki mu pripadamo, ter programi, ki jih vsebuje tradicija družbe, v kateri živimo. Kdor se loti duhovnega čiščenja, se mora prej ali slej lotiti tudi miselnih temeljev, ki jih je sooblikovala tradicija. Zahodna civilizacija temelji na krščanskih temeljih; krščanski stereotipi in prepričanja so torej vtkani med njene osnovne gradnike.
Hoteli ali ne, verske predstave ljudstva, ki mu pripadamo, so prikrito vključene v miselne mehanizme vsakogar izmed nas, saj se tradiciji okolja, v katerem živimo, ne moremo kar tako izogniti.
Večina ljudi, ki živi v 21. stoletju, verjame v Boga. Tudi če vanj ne verjamemo, določene tradicionalne predstave na nas vplivajo skozi kolektivno (pod)zavest. V dveh tisočletjih vzgoje, ki je bila nekoč poudarjeno verska, so se utrdila prepričanja, da je Bog ločen od nas in opazuje sleherno naše ravnanje. Bog noče nič drugega kot najboljše za ljudi; je skrben, je ljubeč, pa tudi jezen na tiste, ki ga ne ubogajo. Najpomembneje, kar moramo ljudje torej narediti, je, da ga ubogamo. Kajti le tisti, ki ga ubogajo, se bodo lahko vrnili k njemu. Ljudje zlahka vemo, kako Boga ubogati, ker je Bog ljudem natančno povedal, kaj smejo delati in česa ne smejo. Vse je zapisano v svetih spisih, prav tako pa tudi v besedah in učenjih Božjih poslanikov na zemlji. Ljudje se bojimo, kaj nam bo Bog naredil, če ga ne bomo ubogali. Bomo po smrti kaznovani z večnim trpljenjem? Čeprav Boga, vsaj v načelu, ljubimo, se ga obenem tudi bojimo. Torej do iste entitete gojijo obenem strah in ljubezen. Strah in ljubezen sta v zahodni civilizaciji povezana na čuden način.
Verni kristjani, ki verjamejo v "božjo besedo" in spoštujejo verske zapovedi, se ne zavedajo, v kakšnih duhovnih okovih se je znašla njihova duša. Vera, ki ji zaupajo, namreč pravi, da je vsak človek že od rojstva obremenjen z izvirnim grehom, da smo torej nevredna, grešna bitja od trenutka, ko smo prišli na svet. Kako težka obsodba je to in breme, ki ga je treba nositi vse do smrti!
Ista vera tudi pravi, da se lahko reši edinole tisti, ki veruje v rešitelja Jezusa Kristusa in se ravna po vseh verskih postavah in zapovedih duhovščine. Tudi, če si vse življenje živel plemenito, a nisi veroval v odrešenika, te to ne more rešiti pekla! Celo povsem nedolžen otrok, ki umre kmalu po rojstvu, ne more računati na takojšnjo pot v nebesa! In potemtakem se morajo v peklu znajti tudi vsi ne-kristjani, ki ne verjamejo v Jezusa odrešenika - takih pa je več kot polovico človeštva! Čudno in zelo žalostno. Čudno pa je v religijah še marsikaj drugega.
Ko bi se človek lahko v obdobju intelektualne zrelosti odločil, ali sprejme religijo in verske nauke ali ne, bi bile stvari čisto drugačne. Marsikdo bi se neprijetni indoktrinaciji uprl. Tako pa običajno te možnosti ni, saj verska stališča vsak od nas prejme kot nezrel otrok, ki ni niti sposoben niti željan načenjati bistvenih vprašanj, ki so vgrajeni v same miselne temelje družbe. Preprosto jihsprejme kot dejstvo, ki ga ni smiselno preverjati, in živi z njimi. Le v določenih okoliščinah se pri nekaterih, duhovno naprednejših, pojavi dvom v verske nauke in zgodbe in pričnejo raziskovati duhovnost na svojo pest. A ti so (bili doslej) v manjšini.
SE NADALJUJE
Zoran Železnikar
www.prisluhni.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Clovek-Bog-Program-Stereotip
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
