|
||||||
|
|||||||
Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si
Živimo v srečnem času. Sodobna dojemanja morale nam
omogočajo, da uživamo v prednostih novih odkritij in spoznanj, da imamo koristi
od sprememb čudnih norm in običajev ter da se svobodno soočamo s spolnostjo.
ZGODOVINA SAMOZADOVOLJEVANJA To je bistvo sporočila študije Masturbacija v besedi in sliki Rolda Preussa in nekaterih drugih virov. Sodobni pogledi na izobraževanje in splošna dostopnost zaščitnih sredstev so nam pomagali, da živimo osvobojeni strahu. Če pa dekle zaradi neželene nosečnosti vendarle zaide v zdravstvene ali ekonomske težave, lahko poišče pomoč v prekinitvi nosečnosti pod strokovnim nadzorom. Predtem je bil edini izhod protizakonit in pogosto usoden splav. In naposled, zdaj lahko odkrito govorimo in pišemo o vseh različicah spolnosti.
Tudi na samozadovoljevanje gledamo z drugimi očmi, saj ni več ožigosana za grešno onanijo, umazano samozadovoljevanje, skriti užitek in celo samoponiževanje. To, kar je nekoč slovelo kot nevarno za zdravje in prepovedano, je zdaj normalno in vredno pozornosti, vir čistega užitka. Prevladalo je spoznanje, da je samozadovoljevanje samo-zadovoljstvo. Kako je prišlo do te pomembne spremembe stališč? Zakaj je zdaj masturbacija pozitivno ovrednotena in katere prednosti ji pripisujejo?
Proti užitku
V minulih stoletjih so se proti onaniji bojevale evropske krščanske cerkve,
manj pa zdravniki. Cerkev je preganjala vsako zunajzakonsko obliko spolne dejavnosti,
a tudi vsa dejanja, ki so onemogočala možnost oploditve. Med takšna početja
so prištevali tudi onanijo. Toda zdravniki so šli še korak dlje. Začeli so obsojati
onanijo, v paciente so vsadili strah in slabo vest, samozadovoljevanje pa razglasili
za vzrok skorajda vseh bolezni, ki si jih lahko zamislite.
Nadzor
Zdravniki so prepovedovali dotikanje spolovil, opozarjali so, da se gre ogibati
topli postelji, začinjeni hrani, oblačil, ki se prilegajo telesu ali drgnejo
ob kožo. Starše so pozivali, naj med puberteto strogo nadzirajo otroke. Stranišča,
ki so bila edini kraj, kjer je bil človek iz velike družine lahko sam, niso
smela imeti ključavnice, da so bila pod nenehnim nadzorom. Zdravniki so zahtevali
tudi nadzor nad umivanjem spolovil, saj bi tudi pri tem opravilu utegnilo priti
do neželenih dražljajev. Zdravniki so si izmislili pasove nedolžnosti, v katere
so ponoči zaklepali otroke. Predpisovali so ledene kopeli, dečkom so šivali
prepucije, deklicam pa sramne ustnice. Pri mladih dekletih so celo kirurško
odstranjevali ščegetavček, pri tem pa tudi male sramne ustnice, da bi na vsak
način preprečili samozadovoljevanje. Pri nekaterih afriških plemenih se to dogaja
še zdaj, v Franciji pa je bila ta praksa znana v tridesetih letih prejšnjega
stoletja. Otrokom, ki so se nagibali k masturbaciji, so povezovali roke, da
se ne bi mogli dotikati splovil. Obstajale so tudi srajce, podobne prisilnim
jopičem, ki so jih lahko razvezali samo vzgojitelji. Milijonom ljudi so vsajali
slabo vest samo zato, ker se niso mogli odpovedati "tistemu". Znani
so primeri samomorov občutljivih ljudi, ki se niso mogli sprijazniti s problemi
okoli masturbacije.
Nasveti redovnikom
Stari vek je bil glede samozadovoljevanja zelo liberalen. Zanesljivo se ve,
da so se stari Grki, med njimi tudi Diogen, samozadovoljevali zaradi lajšanja
duhovne napetosti, da bi lahko vse sile posvetili meditaciji. Skoraj vedno so
masturbirali z levo roko, in sicer zato, ker so menili, da je ta roka občutljiva
na čutne dražljaje, saj je bližje srcu. Cerkvene ustanove so bile negotove.
Cerkveni reformator Johannes von Wesel (1420-1481) je svetoval redovnikom, naj
si s samozadovoljevanjem lajšajo različne težave, hkrati pa, naj se vzdržujejo
nasladnih dejavnosti.
Richard Krafft-Ebing v knjigi Psychopathia sexualis v masturbaciji vidi največji
vzrok vseh sprevrženosti. Iwan Bloch (1872-1922) in Bronislaw Malinowski opisujeta
tradicionalno vzgojo otrok v kitajskih družinah. Tam ima prednost blagostanje
moškega potomca. Če zajoka fantek, mu bodo ponudili hrano in pijačo. Če joka
še naprej, ga bodo babica, mati ali starejša sestra dražile po spolovilu ali
pa bodo vzele njegov penis v usta. Pomirjajoč učinek ne izostane.
Francoski zdravnik Arnaud de Villeneuve (1235-1312) je samozadovoljevanje odobraval
iz higienskih razlogov, saj naj bi se z masturbacijo odpravilo staro seme, ki
je zaradi dolgotrajnega zadrževanja v telesu postalo strupeno. Temu mnenju so
se pridružili številni znanstveniki iz 15., 16. in 17. stoletja. Tissot, sicer
nasprotnik samozadovoljevanja, je leta 1766 govoril o terapevtskem samozadovoljevanju,
vendar je menil, da absolutna nedolžnost ne vodi vedno k dobremu in da zadrževanje
sperme lahko povzroči številne bolezni.
Sigmund Freud (1856-1939) ni imel določenega stališča glede samozadovoljevanja.
Dovoljeval ga je dečkom v razvoju, vse dokler ne najdejo "prave" partnerke
za spolne odnose. Toda do samozadovoljevanja žensk je bil strog, saj jim pri
samozadovoljevanju ni dopuščal svobode. Po njegovem mnenju naj bi se na draženje
ščegetavčka odzivala samo mlajša dekleta, medtem ko bi morale zrele ženske vrhunec
spolnega užitka doživljati v vagini.
Toda seksologi so njegovo teorijo zavrnili, med njimi tudi Masters in Johnsonova.
Nasladna samopostrežba
Govorimo in beremo o:
a. masturbaciji (latinsko manu struprum - spolno dejanje z roko ali masturbari,
sam sebe onečastiti) - toda sploh ni nujno, da je roka, ki daje spolni užitek,
lastna, niti nečistujoča. Orgazem, ki je nedvomno vrhunec spolnega dejanja,
lahko dosežemo s seksualnim fantaziranjem, z roko, s partnerjevimi usti in celo
s predmeti (na primer z vibratorji);
b. onaniji (ipsaciji) - če bi Sveto pismo jemali dobesedno (Knjiga I,
Mojzes, 38/9), bi lahko onanijo razumeli kot koitus interruptus, umik penisa
iz ženskega splovila pred izlivom zaradi preprečevanja oploditve;
c. samozadovoljevanju - ta pojem izključuje vzajemno masturbacijo (hkratno
ali vzajemno draženje);
d. avtoerotizmu - to pomeni strast do lastne osebe, lastnega telesa,
pri čemer se nič ne ve o spolni praksi.
Danes so v rabi vsi omenjeni pojmi, toda sodobni seksologi se strinjajo, da je najustreznejši med njimi masturbacija.
Kruta dejstva
* Masturbacija ima zelo pomembno vlogo že pri majhnih otrocih in na vseh stopnjah
otrokovega razvoja.
*Odrasel moški onanira sam. Mladeniči to občasno počnejo tudi v družbi, v paru
ali skupini.
*Ženska se zadovoljuje sama. Deklice včasih to počnejo v dvoje, na primer s
prijateljico, redko v skupini.
*Moški in ženska bosta skupaj masturbirala, da bi se pripravila za spolni odnos,
lahko pa tudi kot zamenjavo za pravo dejanje, če ga ni mogoče uresničiti iz
zdravstvenih razlogov.
*Moški masturbira žensko (peting ali predigra, kot uvod v normalni spolni odnos).
*Ženska masturbira moškega (peting ali spodbujanje njegove erekcije zaradi navajanja
moškega na heteroseksualno spolno dejanje).
*Med homoseksualnim odnosom vzajemno masturbirata dva ali več moških.
*Lezbične ljubezenske igre lahko najbolje opišemo kot vzajemno masturbiranje.
*Znano je, da nekatere živali onanirajo. Obstajajo tudi moški in ženske, ki
v dejavnost samozadovoljevanja ali spolne fantazije vključujejo živali in jih
tako naredijo za sredstvo ali celo partnerja.
Vsak po svojem okusu
Na začetku petdesetih let 20. stoletja je Alfred Kinsey objavil, da približno
92 odstotkov odraslih neporočenih moških redno masturbira. Pri ženskah je bilo
takšnih približno 62 odstotkov. Ameriška seksologa Masters in Johnsonova sta
prišla do podobnih vzporednih podatkov ter z neposrednimi kliničnimi raziskavami
dokazala, da je draženje ščegetavčka pri ženski edini zanesljiv način za doseganje
orgazma. Inštitut za spolne raziskave iz Hamburga je za obdobje med letoma 1968
in 1970 objavil podatek, da masturbira 87 odstotkov vseh neporočenih moških
in 59 odstotkov neporočenih žensk. Po štirih ali petih letih so se te statistične
vrednosti povzpele že na 93 oziroma 71 odstotkov. Po novejših ocenah in anketi,
izvedeni avgusta leta 1982, se pogostost masturbiranja pri ženskah vrtoglavo
približuje podatku za moške, kar je nedvomno posledica sodobnega osveščanja,
ki ruši tabuje in lažne moralne vrednote.
Ali samozadovoljevanje škoduje?
Edino, kar je škodljivo pri masturbaciji, je občutek krivde, ki ga v otroke
vsadijo starši, ki bi jim prišlo prav nekaj izobraževanja. Tudi starši onanirajo,
toda tega ne dovolijo početi svojim otrokom. Noben znanstvenik, župnik, moralist
ali pedagog ni nikoli predstavil prepričljivih dokazov o škodljivosti masturbacije.
Splošno prepričanje je, da je škodljiva samo prepogosta masturbacija. Toda tudi
to je sporno, saj na tem področju ne obstajajo norme. Resnična nevarnost med
masturbacijo je edino raba različnih pomagal. Pogosto slišimo in beremo o bizarnih
prigodah, kako so morali kirurgi operirati osebe, pri katerih so v sečnem mehurju
ali v debelem črevesju našli različne predmete, od lasnic in kemičnih svinčnikov
do vibratorjev. Eksperimentiranje ni nenevarno niti pri moških, zlasti če ud
stimulirajo z elektrodami ali v sečnico uvajajo tujke. Če pri kateri nosečnici
obstaja tveganje pred spontanim splavom in je zdravnik prepovedal spolne odnose,
bi se lahko ta prepoved razširila tudi na masturbacijo, saj bi se tako izognila
krčenju maternice.
Kako masturbirajo ženske?
Znanstvenica Shere Hite je anketirala tri tisoč Američank o tem, kako najraje
masturbirajo, in ugotovila šest glavnih skupin dejavnosti:
v 73 % jih draži območje ščegetavčka in vulve z roko, leže na hrbtu,
v 5,5 % jih masturbira leže na trebuhu,
v 4 % jih drgne ščegetavček ob mehak predmet (blazina, naslanjač, plišasta žival),
v 3 % jih ritmično stiska stegna,
v 2 % jih ceni vodno masažo spolnih organov,
v 1,5 % (samo toliko!) jih vstavlja v nožnico predmete,
v 11 % žensk kombinira vseh šest metod.
Od 1505 žensk, ki so potrdile, da masturbirajo, jih orgazem doseže 1449, osem jih ni doživelo orgazma, 48 pa jih ni želelo odgovoriti. Pozornost je vzbudil podatek, da številne ženske z masturbacijo dosežejo orgazem že po eni minuti, kar se jim redko zgodi med spolnim dejanjem. To gre verjetno pripisati intenzivnemu draženju ščegetavčka, denimo z vibratorjem.
Tili Kojič
Leta 1808 je izšla knjiga profesorja Hartmanna z naslovom
Teorija o človeški telesni sreči. Iz nemškega so jo prevedli v številne jezike,
vsebovala pa je postavke, značilne za takratno zdravstveno posvečevanje. V knjigi
piše: "Tragično dejstvo je, da se majhni otroci v prvih letih življenja
spoznavajo z občutki naslade, saj otroške vzgojiteljice skušajo umiriti objokane
malčke tako, da jih žgečkajo po spolnih organih … Glavni cilj vzgoje je zatiranje
prezgodnjega pojavljanja spolnega nagona. Največja pozornost naj velja temu,
da se spolni organi nikakor ne smejo greti. Telo ne zraste do naravne velikosti
in namesto lepe človeške postave nastaja skrčen, zaostal okostnjak. V udih ni
življenja. Slabša se splošni občutek čilosti, oči postajajo motne in izgubljajo
lesk, um izgublja ostrino in sposobnost presoje, megli se in blodi po nezdravi
fantaziji … Srčni utrip je šibak in nerazvit, pljuča so nerazvita ter nenehno
izpostavljena nevarnosti okužbe, vnetjem in galopirajoči tuberkulozi. Želodec
je občutljiv, hitro se preobremeni, prebavni sistem trpi za zaprtjem ali drisko,
koža postaja rumenkasto bleda in nagubana. V času, ko bi se moral mladič razviti
v zrelega moškega, imamo pred seboj starca … Kakšen prizor ponujajo šele nekoč
jedre deklice! Namesto postavnih, cvetočih deklet vidimo bleda, mršava bitja,
ki nihajo kot strašila … Vlačijo se naokoli, ti ubogi črviči, kot da so že v
prvih mesecih življenja izgubili vso življenjsko radost. Bile bi srečne, če
bi jih smrt že zdaj odrešila trpljenja!"
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Cisti-uzitek-samozadovoljevanje
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
