Če predpostavimo, da je vesolje neskončno.
Če nadaljujemo v tej smeri in predpostavimo, da je vsa neskončnost prežeta z energijo.
Če se zedinimo v mnenju, da je v vesolju prisoten določen red, ki ga vseprežemajoča energija ne ruši … torej ga podpira ... Cikličnost, »navigacijo« planetov, osončij,…, saj glede na lastno vseprisotnost, v osnovi podpira sebe samo.
Če si na osnovi trditve, da energija neskončnosti ni destruktivna, dovolimo oceno, da je dobronamerna, dobrohotna …
Če je neskončna, pomeni, da je tudi del nas in, da smo mi, v svojem bistvu, del nje.
Če smo del nje, potrebuje vsakega posameznika, saj brez kogarkoli, neskončnost nebi bila več neskončna.
Če je vsak od nas njen najpomembnejši člen, podpira obstoj vsakega, torej je za vse nas že vnaprej poskrbljeno.
Če je za nas poskrbljeno in mi tega ne zaznavamo, je morda naša stopnja odprtosti vzrok, da ne čutimo povezave z neskončnostjo.
Če ne čutimo povezave, morda težje zaupamo sebi, bivanju,… trudimo se nadzirat življenje – svoje, očetovo, mamino, partnerjevo, otrokovo, prijateljevo,…
Če stopimo iz ločenosti morda spoznamo pravilnost vsega kar se dogaja in lažje izluščimo nauk, s katerim nas dobrohotna energija neskončnosti, vodi k svojemu, našemu lastnemu bistvu.
Če v naših globinah domuje neskončna, večna energija in njena dobrohotnost ni naša vsakodnevna izkušnja, smo morda postavili jez brezmejnemu vrelcu in ustvarili ločenost med sabo in sabo.
Če se odločimo, da porušimo jez, morda zaživimo v izrazu lastne resnice.
Če nas vrelec v svoji brezmejnosti preplavi, očisti, osvobodi in se zlije čez rob nas samih, morda v tišini lastnega bitja uzremo sebe, kot neprecenljiv unikat, ki z udejanjanjem svoje enkratnosti, tvori mozaik skupnega bivanja neskončnosti.
Če želimo tej neskončni večni energiji brezpogojnosti dati ime, naj bo preprosto, kot je preprosto njeno delovanje... morda ga že ima ... morda je dovolj, da prisluhnemo v svojo notranjost in tih nežen šepet nam bo povedal, da ga že od nekdaj ima …
…ime ji je Ljubezen.
Če je namen našega utelešenja izkušnja in izražanje sebe ...
Če ima vsak od nas podporo neskončnosti, katere del smo, nam mora vsak pojem, vsakemu od nas, dati možnost osebne izbire pogleda nanj, da v luči edinstvenega zornega kota posameznika zaživi v izbrani resničnosti.
Če nam vsak pojem nudi neskončno možnosti pogledov, je izbira lastnega stališča kretnica, ki omogoči, da v odsotnosti neizbranega, izkusimo, doživimo lastno izbiro ... izbrani vidik sproži dogodke, ki postanejo naša resničnost, kjer se izražamo, ustvarjamo ...
Če želimo izkušati, moramo delovati.
Če je delovanje usmerjen tok energije, lahko poteka le, ko sta prisotna dva, nasprotujoča si pola, da med seboj ustvarita napetost, ki sproži gibanje.
Če je dimenzija, v kateri živimo, kraljestvo nasprotij, je vstop vanj možen le kot cepitev absolutnega v dva nasprotujoča si pola, med katerima je brezmejno možnosti in, ki se na skrajnostih premice širita v neskončnost.
Če absolutni ljubezni dovolimo zaživeti tukaj in zdaj, nas njena cepitev popelje v izkušnjo čiste, brezpogojne ljubezni in bolečine ljubezni …
Če sta obe skrajnosti vedno prisotni, imamo dve (seveda to ni res, saj je neskončna paleta vmes) možnosti – lahko se izkušnji ljubezni ognemo, ali pa se zanjo odločimo in sprejmemo oba pola.
Če izberemo izkušnjo ljubezni, če sprejmemo obe skrajnosti, nam lastna domišljija izriše meje in ustvari daljico, ki naše življenje spremeni v drveče prehajanje med obema točkama … noro veselje v eni in brezumna bolečina v drugi.
Če sčasoma veselju zmanjka norosti in bolečini brezumnosti, opazimo nujnost izmenjave Izmenjave, ki pomeni življenje. Izmenjave, ki v svojem bistvu življenje sámo je … kot vdih in izdih … brez diha umremo in brez ljubezni vegetiramo … umremo že ko smo živi ... obsodimo se na smrt in vsak trenutek življenja nam nudi priložnost, da si premislimo, da zaživimo, da sprejmemo izziv doživljanja čustev ... sebe ... sveta.
Če sprejmemo izziv ...
Če si dovolimo čutiti ... doživljati ... morda iz razburkanega površja potonemo v svoje globine, kjer nas čakata mir in tišina, da nam pomagata v sebi najti ravnotežje prividne polarnosti zunanjega sveta ...
Če nas v globini lastnega bitja tišina napolni s pogumom, ki je potreben za doživljanje in nas mir preplavi z močjo, da sprejmemo dejstva, nas morda modrost popelje v uvid, da vedno, v vsakem trenutku s svojo voljo izbiramo iz neskončnosti ... in, da se vsakič ko izberemo, naše delo konča - prevzame ga neskončno zmogljiv procesor stvarstva, ki se ravna po zakonitostih bivanja.
Če je temeljna lastnost zakonitosti bivanja njihova nespremenljivost, imamo na drugem polu premice možnost spremeniti svoj odnos in morda se odločimo zakone stvarstva spoznati .... sprejeti ... jih uporabiti za osnovo svojega ustvarjanja ...
Če nas spremenjen odnos popelje v uvid načina in možnosti lastnega ustvarjanja z neskončnostjo, se morda bližamo svojemu središču, kjer nas v samem centru premice, zavest dobrohotno dvigne nad igro nasprotji, da jo lahko doživljamo, izkušamo, izražamo, in hkrati vedno, v vsakem trenutku vemo, da je le igra, ki je tu, ker tako mora biti … kajti ples dvojnosti je ples življenja.
Če želimo vedenju o sprejemanju nasprotij kot pogona življenja dati ime, naj bo preprosto, kot je preprosta zamisel... morda pa ga že ima in je dovolj, da prisluhnemo v svojo notranjost in tih nežen šepet nam bo povedal, da ga že od nekdaj ima.
Če predpostavimo, da je vesolje neskončno.
