Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Cas-Pricakovanj-Upanje-Boljsi-Jutri-Bozi

Povej mi kaj ješ in povem ti kdo si četrtek, 31. december 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: navi V teh dneh okoli praznikov je polno nasvetov in oddaj o pripravi hrane, trudimo se, da bi bil ta čas pri nas doma najlepši. Da bi bil ta čas najlepši, mora zadišati po pečenem, dišečem, vse mora biti skrbno in najboljše pripravljeno, vse okusno in dobro. Tokrat si lahko privoščimo najboljše…Saj to je čas pričakovanja, upanja in vere v boljši jutri. Družinskega vzdušja ne moremo in ne znamo pričarati brez dobre hrane. Vse okrog praznikov se vrti okrog hrane. In s pripravo hrane se tako zaposlimo, da po zaužitih slastnih obrokih nimamo časa niti za kaj več kot reči si na zdravje, za trenutek si pogledati v oči, več ni časa, da bi obiskali kakšnega osamljenega človeka, ali koga v zaporu. Niti za sebe si ne vzamemo časa, ves čas nekam bežimo, hitimo… Če bi se Jezus danes rodil, bi ga prav tako postavili v kakšen hlev ali pa bi ga zaradi prijave motenja zasebnosti na hitro v policijskem spremstvu dostavili v kašno najbližnjo porodnišnico. Tam naj opravi svoje, kar mora. Kdo hoče danes imeti opravka s tujci, s težavami drugih? Ali pa bi morda našel začasno nastanitev v mojem stanovanju, bi ga za vedno vzel pod svojo streho, tujca in zavrženega? Da bi se rodil pri meni doma? Česa se bojimo, pred kom bežimo? Pred kom se skrivamo? Si upamo priznati svoje napake, si upamo priznati svojo nemoč, svojo nedoslednost, svoje neznanje, svojo nedoraslost, svojo dvoličnost. Bežimo celo pred samim seboj? Ali pa... Si upamo priznati svojo moč nad dejanji in prevzeti odgovornost za svoje življenje? Si upamo postaviti visoke cilje, biti prijazni v vsakem trenutku, pozitivno razmišljati in pomagati drugim, da se izvijejo iz oklepa zapeljive kače? Živeti z radostjo in zanosom svoje življenje. Smo dojeli bistvo ureditve sveta? Kadar smo bili otroci smo s hvaležnostjo sprejemali in sedaj ko smo odrasli, smo tukaj da dajemo. To prvo še zmoremo, biti otroci in sprejemati, v dobi odraslosti, pa bi še naprej radi samo prejemali. A odrasli smo namreč tukaj zato da DAJEMO, predvsem otrokom! Koliko otroških rok, ki čakajo, je še lačnih na tem svetu? Lačnih prijazne besede in toplega pogleda. Lačnih kruha? Da bi doživeli božič, potem pa še prehod v novo leto brez okusne hrane, si pač ne moremo predstavljati. Jemo in jemo, vse te dneve še več, kot običajno. Bomo tokrat le uspeli prekriti svoj strah, nam bo uspelo zadušiti notranjo bolečino, s hrano. Z lažno lakoto po hrani, ki nas je zapeljala zakrivamo svojo nemoč, svoje strahove, da bi jih premagali. S hrano bomo to dosegli? Seveda ne! Še enkrat nas bo zaneslo, zapeljalo, kot v krogu se vrtimo, po novem letu pa bomo šli po stari poti naprej, kljub vsem opozorilom telesa, kljub vsem rdečim lučem, ki jih zavestno spregledamo! Kljub vsem dražljajem, ki jih dobra hrana nudi, nam ta ne prinaša sreče. V teh dneh se vedemo kot otroci, kljub vsem opozorilom telesa rinemo kar naprej, kot pravi rek ''delajmo po domače''. Dokler bomo še zmogli po tej poti? Ali čakamo na čudež z nebes? Na Božička. Na Dedka Mraza. Na čarobno vilo. Na to, da bomo šele po novem letu bolj zdravo živeli, še enkrat shujšali in vse spremenili. Da se bo nekaj znotraj nas premaknilo ali se bo nekaj zgodilo od zunaj? Nekaj se bo moralo zgoditi. To vemo vsi. V vsako novo leto vstopamo z željami - z istimi željami, delamo nove načrte - iste načrte, želimo pustiti staro za seboj. Zaželimo si zdravja, zadovoljstva in sreče, da bi bilo v novem letu vse boljše. Da, letos bo k nam prišlo boljše življenje. Kar zgodilo se bo. In povem Vam, kdor ne bo zapustil vsega in korenito spremenil svoje prehrane, ne bo videl novega življenja. In kdor si ne bo priznal vsega, kar je v življenju storil in odpustil sebi in svojim najbližjim, ne bo videl novega življenja. Kdor ne vzame vsega za dobro, kar se je zgodilo in gleda pozitivno naprej, ne bo videl novega življenja. In kdor ne umre, se ne bo znova rodil! In ko se rodi, nikoli več ne umre. Ker ga hrani živa hrana. Povej mi kaj ješ in povem ti kdo si. Poglej seme pšenice. Eno samo seme. Podobno je tebi. Zraste v klasu skupaj z številnimi semeni. Rastlina mu daje vse potrebo in seme pšenice sprejema sokove, dokler ne dozori. In prav iz tega semena lahko zraste novo seme. A seme mora umreti. V zemlji. Staro mora umreti, da se rodi novo življenje. Novo življenje pa ni novo samo zaradi besede ''novo''. Vse je drugače, ko poženete svoje korenine. Prav vse. Tudi prehrana je drugačna, popolnoma drugačna. Zato Vam pravim, povejte mi kaj jeste in povem Vam kdo ste! Bitje pa z neizmernim vzdihovanjem čaka, da se osvobodi starih vzorcev, da zaživi novo življenje. In to bitje Vam nenehno pomaga, Vas kliče v novo življenje. Tam ni nobenih stisk, nobenega stresa, nobene bolečine, nobenih zamer, nobene bolezni. Za novo življenje ni tudi dobrega in ne slabega. Mnogo pa daje, vsem tistim, ki so potrebni in tistim, ki v svoji ponižnosti iskreno prosijo. Kakor je bilo od večnosti, tako ostane na veke. In za Vas obstaja upanje, da se osvobodite strahu, obstaja skrita moč, ki spreminja podobo sveta. In zgodilo se bo. Ker ste poklicani, da vstanete iz otopelosti, zablod in otroškega pričakovanja. Močni narod se dviguje znotraj obstoječega, ti bodo nepremagljivi, ljubljenci in ljubljeni. Ali boš zraven? Komentarji (0) www.pozitivke.net