Oče se je vrnil pozno domov. Prihajal je iz svoje službe, utrujen in razdražljiv in že pri vhodu je naletel na svojega sedemletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.
"Ati, te lahko nekaj vprašam?" "Ja. Kaj je?" je odgovoril oče.
"Ati, koliko denarja zasluziš na uro?" "To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašujes?" je oče odgovoril jezljivo.
"Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?" je prosil mali dečko.
"Če ze moraš vedeti, zaslužim dvajset evrov na uro."
"Oh," je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, "Ati, mi lahko posodis deset evrov?"
Oče je postal zelo nejevoljen. "Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice."
Mali deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj denarja. Po eni uri se je mož umiril in začel razmišljati, da je bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. »Mogoče pa je nekaj zares potreboval za tistih deset evrov, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega,« je razmišljal. Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil.
"Ali že spiš, sine?" "Ne, ati, zbujen sem," je odgovoril deček.
"Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe," je dejal oče."Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imas deset evrov, ki si jih želel."
Deček se je postavil pokonci in se srečno zasmejal, "O, hvala ati," je zaklical. Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje še nekaj zmečkanih bankovcev. Oče, ki je videl, da ima fantek še nekaj denarja, je znova postal jezen. Deček je počasi preštel svoj denar, potem pa pogledal očeta.
"Zakaj pa si želel še več denarja, kot ga imaš?" je ostro vprašal oče.
"Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam," je vedro odvrnil deček. "Ati, sedaj imam dvajset evrov. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa?"
Podarite dvajset evrov vreden čas nekomu, ki ga imate radi ...
To je samo kratko opozorilo vsem nam, ki tako "trdo" delamo za preživetje. Ne smemo dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim, ki jih imamo radi.
Oče se je vrnil pozno domov. Prihajal je iz svoje službe, utrujen in razdražljiv in že pri vhodu je naletel na svojega sedemletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.
