MEDITACIJA MESECA 20. oktober 2010 – 20. november 2010
BUDNICA Ljudje smo vse preveč zaverovani v pripetljaje človeškega sveta, da ne znamo več brati jezika narave in vesolja. Znamenja se neprestano pojavljajo, vendar nas razum iz vseh zvočnikov prepričuje, da so nesreče, ki se nam kolektivno dogajajo, logična posledica nečesa nepomembnega. Poplave, pri katerih je bilo potopljene ena tretjina Slovenije, naj bi bile zgolj naključna posledica preobilnih padavin.
Je že res, da so bile padavine nenavadno goste. Ampak se še ni zgodilo, da bi bile enako goste na vseh koncih Slovenije. Nič manj nenavaden ni podatek, da so deželo potopile predvsem vode iz kraškega podzemlja. Če oba podatka združimo bi pomenilo, da nam hoče duša dežele, ki jo dandanes imenujemo Slovenija (prej pa je pač nosila neko drugo ime), nekaj določenega povedati.
Povodenj sama vsekakor ni njeno sporočilo. Da bi to podčrtala ni samo poplavljala, ampak je eno od poplavljajočih rek – reko Iško - še v času trajanja poplave umaknila z zemeljskega površja. Očividci pravijo, da se je Iška ob močnem grmenju potopila v podzemlje.
Če poplave same niso sebi namen, kje naj potem iščemo ključ do sporočila? Menim, da prav nenavadni dogodek z Iško ponuja ključ. Sporočilo po mojem občutku govori o nekih močnih spremembah v podzemni notranjosti naše dežele, o katerih ne vemo ničesar.
Ko govorim o podzemni notranjosti dežele mislim na njeno tako imenovano »arhetipsko razsežnost«. Podobno kot človek v svoji notranjosti nosi pravzorce svojega bitja, na osnovi katerih se potem v veliki meri oblikuje njegova življenjska pot, tako tudi dežela nosi v svoji notranjosti zapis o svojem namenu in o svoji vlogi v kontekstu večje celote, kot je kontinent, kateremu pripadamo, ali kar Zemlja kot celota.
Smo ena od redkih kultur na svetu, ki je z ljudsko pesmijo o Ribi Faroniki ohranila zavest o ključnem pomenu podzemlja in v njem prebivajoče duše dežele, ki je del enotnega, vso Zemljo prevevajočega polja Gaje, duše Zemlje. Riba Faronika v pesmi izrecno pravi: »če se bom jest na hrbet zvrnila, ves svet potoplen bo!« Hrbet je simbol podzemlja tako kot je trebuh s sončnim pletežem simbol zemeljskega površja. Tu vidim opozorilo na odločilni pomen dogodkov v podzemlju – točneje rečeno v podzavesti prostora.
Namen tokratne meditacije meseca je dvojen; prvič, na vzvraten način posvetiti se dogodku, ki je nedavno pretresel našo deželo in prisluhniti njegovemu sporočilu. Časovna razdalja nam bo pomagala zabrisati spomin na posameznosti in se odpreti bistvenemu.
Drugič, soljudi želimo opozoriti, da je potrebno vsaj del pozornosti odtegniti razumskemu pogledu na dogajanja v naravi. Prisluhniti je treba njenemu jeziku in sporočilu. V tem smislu delujejo nedavne poplave in podobni dogodki kot neke vrste budnica, ki želi v ljudeh prebuditi zanimanje za tisto bistveno dogajanje, ki se pravkar odvija v notranjosti Zemlje.
Ko sedeš k meditaciji se poglobi v svoje srčno bistvo in bodi eno z njim. Nazadnje ga zaokroži v svetlobno kroglo, ki lebdi v tvoji prsni votlini.
Nadalje si predstavljaj, da je voda preplavila tvoje telo in njegovo neposredno okolje do višine solarnega pleksusa.
Zdaj spusti kroglo svoje srčne navzočnosti navzdol, tako da se potopi v vodo, ki te je pred tem preplavila.
Potopi se z njo dovolj globoko v podvodje (oziroma podzemlje), da boš lahko dobil občutek o tem, kaj se tam usodnega godi.
Potem s pomočjo vdiha potegni kroglo svoje srčne pozornosti na raven grla.
Temu sledi izdih, s pomočjo katerega širiš v prostor in med ljudi svoj občutek o tem, kaj se dogaja znotraj tebe oziroma znotraj Zemlje.
Ni potrebno pošiljati določenega sporočila med ljudi, saj ima vsakdo izmed nas svoj prost dostop do njega. Potrebno je le buditi. Soljudje potrebujejo v oporo naš občutek o življenjski pomembnosti tega, kar se v tem trenutku dogaja znotraj Zemlje, znotraj vsakega izmed nas in znotraj naše dežele prav posebej.
BUDNICA
